pozdravljeni. tudi jaz imam eno veliko težavo. moj partner kaže veliko nezadovoljstvo z mojo preteklostjo (preteklimi zvezami). Prišlo je tako daleč, do zmerjanja, žalitev, obtoževanja. V navalu te jeze, me je celo zapustil. Sprašuje me o podrobnostih vsakega partnerja in potem mi to “meče” naprej. tudi najino spolno življenje zelo trpi, saj pravi, da želi uporabljati zaščito, da ne bi dobil kakšne bolezni od mene. vsakič ko se to dogaja, me zelo prizadene in ne vem kaj naredit. Mi lahko prosim kdo pomaga..

Spoštovana,

opisali ste samo problem, nič pa niste povedali o vaju in vajini zvezi. Kaj je tisto, zaradi česar si tako želite ostati s človekom, ki se mu ob vas prebujajo tolikšne stiske? Nekaj vas žene, da ostajate oziroma si želite ostati v odnosu, v katerem ste zaradi preteklosti (ko še nista bila partnerja in torej nista imela nobenih etičnih ipd. obveznosti drug do drugega) deležni njegove neobvladane jeze. Pišete, da vas je zapustil, v naslednjem stavku pa ste spet v sedanjem času. Burna zveza torej, brez osnovnega občutka varnosti in zaupanja.

Ker vaju oba vleče skupaj kljub pomanjkanju tega občutka varnosti in zaupanja, bi samo rekla, da je mesto za naslavljanje takih zadev v umirjenem okolju partnerske terapije. Nastavke za to svojo dinamiko (da on »mora« imeti žensko, ki ji ne zaupa, in vi »morate« imeti moškega, ki vam ne zaupa) sta namreč prinesla v sedanji odnos iz preteklosti; mogoče od prejšnjih partnerjev, vsekakor pa iz primarnih družin, kjer se je dogajalo nekaj, na kar vas/vaju sedanje vzdušje vajinih konfliktov nezavedno spominja.

Zelo dobro čutim vašo nemoč, potrebo po tem, da bi partnerju ugodili, pa čeprav je do vas krivičen in grob. Ampak mogoče je že čas, da se, namesto da premišljujete, kako bi umirili njega, posvetite umirjanju sebe. Celjenju svoje ranjenosti, tolaženju svojega notranjega otroka, ki ga lahko najbližja oseba obtožuje, kolikor hoče, otrok pa ne ve, kaj naj stori, čuti le strašno bolečino. Vi pa niste otrok, ste odrasla ženska in lahko sami odločate, ali si boste to dovolili ali ne. In imate odgovornost do šibkejših delov sebe, da jim pomagate odrasti in se okrepiti.

To, kar muči vašega partnerja, je namreč njegov problem. Ne bom si dovolila ugibati, zakaj, ker ga ne poznam. Nikakor pa to nima zveze z vašo preteklostjo. Ko se ozrete okoli sebe, vidite toliko in toliko ljudi, ki nimajo pravljičnih zvez, vendar partnerjeva preteklost ni med njihovimi težavami. Vaš partner nosi v sebi rano, ki mu je niste zadali vi, ker se takrat zelo verjetno sploh še poznala nista. Lahko bi bil vaš prvi moški, pa bi našel nekaj drugega – mogoče to, s kom ga boste zamenjali, prevarali; to, na koga mislite, ko ste z njim … Te svoje stiske ne zmore ubesediti tako, da bi se v pogovoru lahko povezal z vami, ampak nastane med vama še višji zid. Ubesedovanje svojin občutkov pa je prav tisto, česar se učimo na terapiji. Poskusite in nekaj storite vsaj zase. Življenje vam bo lažje, pa ne samo v zvezi z opisanim problemom.

Lepo vas pozdravljam in srečno,