Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Partnerska in družinska posvetovalnica Nisem Bog oz. Kralj samemu sebi, kaj se-le zenski

Nisem Bog oz. Kralj samemu sebi, kaj se-le zenski

Pozdravljeni,
Na vas se obracam, ker imam psihicni izziv, namrec sem moski v srednji 30 letih in se ne pocuitm Bog samemu sebi, kaj se-le, da bi bil lahko Bog zenski, za katero se imava drugace lepo, in z kateri bi si zelel kaj vec, kot samo prijateljstvo.
Moj resen problem je ta, da se ne pocutim Bog samemu sebi, kaj se-le da bi me zenska videla kot njenega Boga. Namrec, spoznam zensko, se imava lepo, se druziva ko imava cas, noben nic ne pritiska z nicemer v odnosu, potm pa ko bolj jaz zacnem vse bolj resno jemat, in cutim, da mi je zenska v vseh pogledih odlicna, tako osebno, custveno in fizicno, se nekako sam sebe ne vidim kot Boga in tako imam obcutek, da zenski nisem Bog in da ji na morem ponudit vsega kar si zeli. Zakaj tako mislim je pa povezano z mojim karakterjem (sem tipicen bik in si zelim biti Bog, vedno in povsod), otrostvom (zivel v dokaj tezki ekonosmkih razemerah) in z preteklo zivljenjsko izkusnjo (zapustiti se moral oz. zapustil sem svojo druzino).
Namrec sem oce otroka starega 4 leta in se z otrkom odlicno razumem in redno placujem prezivnino in dodatno dajem denar, kar mi ni problem, in tudi srkrbim za otroka. Imam jo veckrat kot je dogovorjeno s sklepom sodisca, vendar ima mamica otroka velikokrat tezave z prevec zascitniskim odnosom do otroka, in tako se velikokrat zgodi, da se mamica odloci, da otrok ne bo z mano, saj pravi, da je otrok bolan, prehlajen, tece iz nosa, itd. Vedno pravi, da ko bo otrok zrastel, bo lahko vec z mano, sedaj pa je velikokrat bolan, zato je mamica rajs, ce je otrok pri njej v njeni osrkbi.
Velikokrat sam ne udarim po mizi, saj se rajsi pogovorim z mamico glede zdravstveneg stanja in je pac otrok doma, ali pa pri meni cez dan, prespi pa doma pri mamici. Za otroka me seveda skrbi, vendar nekako prepuscam odlocitev glede zdravstvenega stanja otroka mamici, saj imava tudi v sklepu sodisca doloceno, da je otrok v slabem zdravstvenem stanju v domaci oskrbi (pri mamici). O tem kaj je to slabo zdravstveno stanje, ne pise nic. Je pa res, da je locitev prisla v casu otrokovega 1. leta in v casu ko je otrok bil zelo veliko bolan.
Potm imam z tem povezano, se eno vecjo psiholosko tezavo, in sicer me prevec skrbi za mamico otroka, saj je le-ta v velikem psiholoskem nihanju; in sicer, skrajni primer, kar se mi je zgodil je to, da mi otrok rece: “Oci, jokam, oci, dolgcas mi je in zalostna sem.” Potm vprasam otroka zakaj joka in zakaj je zalosten? Pa rece, mamica joka in potm jaz jokam, ali pa, dolgcas mi je ker te pogresam. Meni se para srce, da mi otrok star 4 leta, rece kaj takega. Vedno ko je z mano se nama dogaja, se imava lepo, vedno nekam greva in se zabavava. In vse pogosteje noce it domov k mamici. Potm ji seveda razlozim, da je doma tam in tam zivi z mamico in tudi z prijateljem od mamice, da se imajo lepo, in da se igrajo, da gre v vrtca in da se vidiva drugic oz. zelo kmalu. Kar nekako obdela pri sebi in sprejme, me stisne in da lupcka.

Ze nekaj casa opazam, da je mamica od otroka velikokrat nesrecna, saj se ji to vidi ze na obrazu, zgubana koza po rokah, tanki lasje, vse prevec neke sminke, umetne trepalnice, nohti. Dobro, mogoce tukaj pretiravam, ampak ko smo bili skupaj ni imela nic od tega, mogoce nezni make-up, to je pa vse. In veckrat mi rece, da ji je hudo, da nismo skupaj; nakar ji objasnim, da sva oba odgovorna, da nismo skupaj in da naj to sprejme in gre naprej v zivljenju, tako kot sem sel jaz sam. Da smo lahko se vedno prijatelji in gremo skupaj na kosilo ali na nek dogodek za otroke, saj mene to nic ne moti. Da jo vidim, kot mamico mojga otroka in to je vse. Ja, prizna, da jo imam rad, vendar je vec ne ljubim, niti ne vidim je kot zenske v seksualnem smislu.
Hkrati ko mi to rece, mi se doda, da ima tezave z partnerjem, da se kregata kot se z mano ni nikol, ceprav sva tudi midva imela konflikte, vendar sva jih vedno resila, verjetno bolj povrsinsko, ampak nekako sva shajala z pobotom. In ji recem, da je to njena stvar, da jaz vem kaj bi naredil, ampak da mora sama do tega pridet. In ji dodam, da ko si z mano prekinila, si verjetno razmisljala o tem, tako da si vzami cas in premisli kaj si zelis in kaj lahko v nekem razmerju das oz. dobis.
Poleg tega mi pa se govori, da noce da jo zapustim, ceprav nisva skupaj ze 3 leta in ne ziviva skupaj ze 3 leta, tako da ji vedno recem, da je ne morm zapustit, saj nisva skupaj, da sva vsak posebej zase individium, in da ce kdaj rabi mojo pomoc, me lahko poklice, drugace pa nisva skupaj in ne vem na kaksen nacin bi jo lahko zapustil.

Potem je tukaj se moja mati, za kateri me pravtako skrbi, in sem se odlocil, da bo z materjo razresil, tako da sem ji dal en mesec, da premisli kaj, kje in s kom si zeli zivet, saj trenutno zivi kar dalec od svojih otrok in tako se veckrat pocuti osamljeno, in tudi financo tezko shaja.
Jaz si zelim razmerja, partnerskega odnosa, vendar me ta dva dejavnika pri tem mocno ovirata, in to v taksni meri, da se cutim sposobno zagotoviti varnost zenski z katero si zelim partnerski odnos, saj zelo pogosto razmisljam o otroku in materi, ter se sprasujem ali jima je vredu, ali imata vse kar rabita za zivljenje, ali sta preskrbljena. Za mater se imam neko resitev, glede otroka in mamice pa enostavno ne zmorem psihicno se prepricat, da moram skrbet samo za otroka, medtem ko mamico otroka mi ni treba. Tukaj bi rabil vsaj kaksen dobr nasvet, kako se naj prepricam v glavi, da ni moja dolznost skrbet za mamico otroka, saj nisva skupaj. Vse to me tako boli, da na koncu vedno premisljujem o tem, da bi bil rajsi sam, pa se ne sekiral za varnost, ki jo lahko ponudim zenski, katera je z mano oz. da moj odnos se ne more razvit v partnerski odnos, saj si tega sam ne dovolim, saj me je prevec strah, da ne bom uspel zagotoviti sreco zenski in ponuditi varnost, kot si jo sama zeli. Tako se ne pocutim Bog samemu sebu, kaj se-le zenski, z katero si zelim(va) partnerstvo.

Hvala za vase mnenje

Spoštovani Asdf1234.

Najprej glede vašega naslova – sama stvari razumem nekoliko drugače, torej z vidika priznavanja človekove ponižnosti pred Bogom – sem zgolj in samo človek, ki se trudim in delam po svojih najboljših močeh, nisem in ne morem pa biti Bog in to tudi nikoli ne bom. Čeprav me moj napuh in moja ošabnost pogosto zanaša v smer, da bi bila kakor Bog oz. celo na njegovem mestu – torej, da zmorem vse sama in »obvladam cel svet« , da mi gre dobro in se lahko zanašam na »svoje ideje in svoje mišice«… , vse dokler… se mi stvari ne sesujejo in moram priznati svojo lastno nemoč in ponižnost pred Bogom… Na mesto Boga se postavljam oz. povzdigujem tudi kadar mislim, da zmorem oz. moram imeti nadzor in kontrolo nad drugimi, (ne le nad sabo in svojimi impulzi in svojim vedenjem)… In ko mislim, da lahko oz. moram pomagati komu, (ki me za pomoč ni prosil oz. ko bi moral za to poskrbeti le ta sam)…., jaz pa imam občutek vsemogočnosti… Skratka, nisem Bog, ki bi imela vse pod nadzorom. Odrasli pa so sposobni in zmorejo in tudi morajo sami aktivno skrbeti zase (dokler fizično in psihično to še zmorejo, je prav, da se sami maksimalno potrudijo in si pomagajo oz. si poiščejo pomoč, potem ko so storili vse, kar je bilo v njihovi moči…). Zavedam se, da bi tu potrebovali še precej razčiščevanja in pojasnjevanja kako kdo stvari razume in kaj kdo misli glede tega, vendar to presega tele okvire.

Verjetno pa ste pri pisanju mislili na občutek samozavesti, zaupanja in verjetja vase – da bi si želeli imeti oz. si nekako pridobiti več tega občutka zaupanja vase, v svojo držo moškega in v to, da zmorete pridobiti, obdržati in osrečiti žensko. Za vse to zadnje pa je najprej potrebno globoko in pristno (ne umetno napihnjeno) zaupanje vase, saj noben moški ne more ponuditi ženski vsega, kar le ta pogreša in si želi in bi tudi ona to že morala dobiti v kakšnem drugem odnosu (ob starših). Skratka, moški ženski ne more nadomestiti vsega pogrešanega iz izvorne družine, niti ni moški odgovoren za to, da je ženska srečna, ampak je to njena odgovornost, prav pa je, da se moški potrudi in je pripravljen narediti s svoje strani marsikaj, da osrečuje sebe, ko osrečuje njo.

Pomembno je globinsko predelati strahove in dvome vase, ki so se oblikovali v drugačnih situacijah. Predvsem pa pogledati kakšni vzorci odnosov oblikujejo vašo samopodobo in občutke samozavesti, ki so se razvijali iz vseh odnosov, ki so se vam dogajali v otroštvu in odraščanju. Kakšni razlogi vam preprečujejo v polnosti začutiti sebe in razviti zaupanje vase je težko reči in vam tudi nič ne pomaga, dokler tega ne spoznate, ne razumete in ne začutite ter presežete sami pri sebi (najlažje v nekem varnem odnosu, ob terapevtski podpori). Gotovo bi bilo potrebno za funkcionalnejše partnerske odnose globinsko predelati odnos z mamo (in očetom) ter s tem povezane občutke dolžnosti oz. krivde, strahove in dvome ter določena prepričanja in nerazmejenosti, ki so zaradi preteklih izvornih odnosov in okoliščin lahko nekoliko popačeni oz. izkrivljeni. Dobro pa bi bilo tudi spoznati in globlje predelati kaj vas je gnalo stran iz odnosa z otrokovo mamico in kaj se je v resnici zgodilo, da sta se razšla, saj se podobni vzorci odnosov nezavedno nadaljujejo tudi z ostalimi partnerkami.

Dobro se mi zdi, da zmoreta z otrokovo mamo kot starša lepo sodelovati in da zmorete imeti kot oče pristen odnos z otrokom.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina, spec.zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka NOVO UPANJE, individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje, Goriška cesta 17 5270 Ajdovščina 030/235 117 [email protected] www.novoupanje.si Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Stvari jemlješ preveč resno. Meni je ena stalno govorila “O moj Bog”, pa je vseeno naneslo, da je bivša 🙂

New Report

Close