Najdi forum

Druzina – ko je tisina glasna

Pozdravljeni vsi skupaj.

Najprej naj se opravicim za spis, ampak kljub temu, da se zelo dobro znajdem v medsebojnih odnosih, sem se znasel v situaciji, kateri ne vidim konca. Kaj konca… Sploh ne vem kako bi se je lotil,kaj sele pripeljal k koncu.

Sem porocen 5 let, z otroci starimi 3 in 7 let. Z zeno imava danes zelo lep odnos, ceprav sva imela na zacetku zelo turbolentno zvezo, kjer sva oba na svoj nacin delala kaos. Ona je imela dolocene zadeve v sebi za poslihtat, kar se tice, predvsem, njenega odnosa z ocetom (stara sola vzgoje – jaz imam prav, ti nic ne ves), jaz na drugi strani zblojena in zmedena glava, ki je mislil, da je pametnejsi od ene ustanove, katera se imenuje Casino.

Ampak sva zdrzala, vse sva uredila, prerasla take in drugacne tezave ter dozorela fizicno in psihicno. Tri leta nazaj sva se preselila v tujino, kjer nacrtujeva gradnjo hise. V zadnjih dveh letih se je najin odnos zelo popravil in z zagotovostjo lahko trdim, da trenutno zivim svoje sanje. Ni vse popolno, ampak je pa zelo dobro.

Kot napisano, ona je imela dolocene stvari in vzirce, katere je, nehote, pobrala od oceta. Odkar zivimo v tujini sta onadva poslihtala svoje odnose in zadnjic mi je rekla da se tako dobro z ocetom ni razumela od otrostva. In jaz sem vesel zanjo. Res sem.

Tezava je pa, naenkrat, nastala na relaciji naju z zeno in mojimi starsi. Najprej naj razlozim, da sem vzgojen v prepricanju, da je druzina zelo pomembna in da moramo vedno “drzat skupaj”. Sploh midva z bratom sva bila zelo povezana. Bila…

Od dolocenega trenutka so moji starsi in brat ratali zelo odsotni iz nasih zivljenj in to najbolj cutijo otroci.

Ne razumem, kaj je slo narobe odkar smo se 3 leta nazaj preselili v tujino. Postali so tako obcutljivi, sploh moj brat, ki vsako priliko izkoristi za to, da se zaplete v konflikt z mano ali pa mojo zeno. Ocita nama stvari, katere sva midva z zeno pustila v preteklosti in ne razumem, iz cesa to izhaja oz. kako so te stva4i sploh povezane z njim (vzgoja otrok, nase druzinsko zivljenje itd.)
Fant je v zgodnjih 20ih letih, zal brez sluzbe, zivi pri starsih. Nekajkrat sem ga skusal prepricat, da pride k nam v tujino, kjer ima prakticno zagotovljeno sluzbo in za zacetek, tudi streho nad glavo.

Pa ne zeli. Mu je njegov comfort zone ocitno bolj pomemben. Tudi prav.

Vsakic ko poskusam nacet to temo, mi zagotovijo, da je vse OK, ampak cutim da ni. Sodelavec mi je rekel, da je podobno zadevo dozivel on, na podoben nacin. In to v trenutku, ko so starsi dojeli, da je dokoncno “pretrgal popkovino”.

Dejansko me boli, da jih poklicem nekajkrat na teden, oni se a enostavno ne spomnijo zavrteti nase stevilke. Toliko jim imam za povedat, kako se veselim(o) gradnje hise itd. pa me njihov mlacen odziv nekako potolce.

Bi se komu sanjalo, kje bi lahko tical problem? Meni se vec ne sanja. Ustvarjam si v glavi neke teorije, katere me samo se bolj zmedejo. Ker bi pac rad navezal stik s starsi in bratom, kot je bilo to prej. Ampak ce bom moral izbirati, je pa moja izbira jasna. Moje zivljenje so moji otroci in zena. Pa kakorkoli ze bo.

Spoštovani,

trganje popkovine zmeraj boli. Ta misel vas lahko spremlja pri vzgoji otrok, ko jima (in sebi) boste pri njunem odraščanju pomagali, da jo boste bolj razvezovali kakor pa trgali. Torej je tale vaša izkušnja koristna že pri vašem najdragocenejšem poslanstvu – očetovstvu.

Koristna pa je tudi za vašo rast. Rastete, ko se trudite razvozlati, zakaj so vaši odnosi s primarno družino takšni, kot so, in rastete, tudi ko vam to razvozlavanje ne gre najbolje od rok ali natančneje – od srca. Upam si reči, da je vaša primarnodružinska mantra, da »je družina zelo pomembna in da mora vedno držati skupaj«, afektivni psihični konstrukt, po domače povedano, konstrukt, ki vsem vam v večji ali manjši meri preprečuje, da bi razrešili nekatere doslej nenaslovljene probleme, ki so se do vas privlekli skozi kar nekaj generacij. (Več o tem lahko preberete v kateri od poljudnih ali pa strokovnih knjig dr. Gostečnika. Vzemite si toliko časa, splača se, da vam ne bo treba izumljati tople vode na področju, ki so ga odlično pojasnili mnogi strokovnjaki.)

Naj poskusim biti jasna (in obenem jedrnata): ne dvomim, da je družina zelo pomembna, in če družina drži skupaj, kdo pa potem bo? Vendar je treba to izjavo gledati v kontekstu. Če »držanje skupaj« pomeni zlepljenost in nezdravo nerazmejenost, potem je to prepričanje škodljivo in si ga je treba temeljito ogledati in preoblikovati. (Jasno, da gre na terapiji to hitreje, tako da boste morda želeli uporabiti to možnost.)

Konkretno: s tem, da ste brata povabili v tujino, ni nič narobe. Boleče pa je, da ne morete sprejeti njegove zavrnitve. S tem, da vidite svojo prihodnost v ženi in otrocih, ni nič narobe. Ampak od kod ideja, da se morate odločati med njimi in svojo primarno družino? Obe družini imata v vašem življenju svoje mesto, vendar naj bi bili ti dve mesti povsem različni in si tako ne bi mogli konkurirati. S tem, da vas boli, ker so se starši in brat umaknili v na videz nezainteresiran molk (ki pa je, kot ste sami napisali, nepopisno boleče zgovoren), ni nič narobe, saj vam sporoča nekaj zelo zelo pomembnega – škoda je le, da si želite, da bi bilo vse tako kot prej.

Ker – kako pa je bilo prej? Lepo, ljubeče, idealno? Zakaj ste potem mislili, da ste pametnejši od kazina – ker to, na kar namigujete, ni problem, ki bi ga kazalo podcenjevati? In zdaj mislite, da ste »pametnejši« od brata, on pa seveda misli, da je pametnejši od vas … In oba imata svoj prav (s poudarkom na »svoj«), le da trenutno čas ni zrel za harmoničen dialog. (Ste bili vi pri dvajsetih »pametni«? Iskreno?) Ko se z bolečino zazirate v idealizirano preteklost, vas trda stvarnost sili, da kljub svoji senzitivni, čustveni naravi sprejmete groba dejstva. Da pa ob tem ne bi otrdeli tudi vi in se še sami potegnili v užaljen molk, bi bilo res smiselno, da se posvetite strukturiranemu delu na sebi. Ne le da boste laže razumeli starše in z njimi naposled stopili v konstruktiven dialog kot odrasel, samostojen moški, ampak boste vložili nekaj neprecenljivega v odnos z ženo in otrokoma – ki so v resnici vaša prihodnost.

Srčno vam želim, da bi se zavedeli, koliko vam je dano – in da si to zaslužite. Ni vam treba skrbeti za tiste, ki si tega ne želijo. Vaš brat ima svobodno izbiro in lastno življenjsko pot, ja? Uživajte v tem, kar imate in kar gradite skupaj z ženo in otrokoma. Odrasli ste in za to ne potrebujete starševskega blagoslova. Verjamem pa, da utegne nekoč priti tudi ta. Potrpljenje!

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

Najprej bi napisal, lepa hvala za odgovor.

Nekako tako je, da sem se svoj cas v stiski zatekal v casino, ker sem mislil, da bom tako resil nekatere probleme. Ampak ni bilo tako… Skozi pogovor z osebo, katero poznam ze celo zivljenje, sem dojel, da svoje napake v zivljenju lahko porpravim samo jaz. S trdim delom. Na sebi in okrog sebe.

Zdaj pa ce grem naprej, nekaj dni nazaj so se potrdili moji strahovi, da pac nekaj je hudo hudo narobe. Praznovali smo rojstni dan od starejsega otroka pri nas doma. Ko se je zabava koncala, so pri nas prespali moji starsi, moj brat in tasca (tast je poslovno odsoten). Vse je bilo lepo in prav, dokler se ni moja mama obesila na en stavek moje zene (ki nikakor ni bil zlonameren), dvignila je vik in krik, in so odvihrali domov. Sredi noci. Kljub temu, da sem poskusil umiriti situacijo.

Na koncu, ko so bili dejansko pripravljeni na odhod, obuti in obleceni pred vrati, nisem zmogel vec niti besede. In tako so vsi trije odkorakali ven ter za trenutek sem imel obcutek, kot bi odkorakali iz mojega zivljenja.

Kar je najhuje in najvec boli je pa spoznanje, da je moja mama odreagirala ravno nasprotno od vsega, kar me je ucila v zivljenju. Oce je pa brez besed ubogal mamo, brat prav tako…

Scasoma se bomo morali pogovoriti. Trenutno sem se v fazi, ko nisem preprican, katera stran bi ta pogovor morala zaceti. Pa saj je nenazadnje vseeno. Meni moja druzina veliko pomeni. Moja mama, oce in brat. Ampak mi pa vec pomenijo moje tri princeske in mali princ, ki je se na poti. Sem morda zaradi tega slaba oseba? Slab sin oz. brat?

nova
Uredništvo priporoča

Mislim, da bi moral nujno prebrati knjigi Strupeni starši in Ne hodite več po prstih. To bi morala biti tvoj abecednik in katekizem. 🙂 Tudi knjiga Čustveni vampirji bi ti razjasnila marsikaj.

Če so stvari res take, kot jih opisuješ, je tvoja mama kaj lahko “momster” (poguglaj, tudi tu na monu je veliko o tem), ostali pa igrate njeno igro. Igrate, ja, tudi ti. Iskreno se čudim, da tvoja žena to prenaša. Ona ima namreč kot zunanja “članica” vaše “družine” jasnejši uvid (morala bi ga imeti) kot ti.

Namerno sem dala družino v narekovaj. Ker funkcionalna, ljubeča družina to ni. In dokazi za to se kažejo povsod. Sam jih vidiš/čutiš. Sicer ti je glede “držanja skupaj” ipd. že terapevtka odlično napisala.

Vendar! Poanta ni v tem, ali je tvoja mama momster (glede na opisano prigodo je odreagirala kot vrhunska drama queen, kar je tipično za osebe z mejno pa tudi z narcistično osebnostno motnjo), oče morda nomster, brat pa enabler (tisti, ki omogoča, soodvisnik). Te reči ti sicer pomagajo, da lažje uvidiš, razjasniš, predvsem pa da razumeš, da jih spremeniti ne moreš.

Poanta je v tem:
Dejansko me boli, da jih poklicem nekajkrat na teden, oni se a enostavno ne spomnijo zavrteti nase stevilke. Toliko jim imam za povedat, kako se veselim(o) gradnje hise itd. pa me njihov mlacen odziv nekako potolce.

Čeprav seveda do neke mere vsi radi komuniciramo s starši in sorojenci (če je bila družina vsaj za silo funkcionalna), je v tvojem primeru glede na opisane okoliščine to znak soodvisnosti. Povedano s preprostim primerom: ti si žena, ki jo mož pretepa, ona pa ga preveč “ljubi”, da bi ga zapustila, in živi v iluzijah, da bo bolje, da se bo spremenil itd. In dan po pretepu razmišlja, ali naj ona začne pogovor z njim ali naj raje čaka, da se je bo on usmilil s kako besedo. Njej namreč mož veliko pomeni!

Glede na to, da razmišljaš in iščeš pomoč, je verjetno pri tebi nastopil čas, ko bo treba sneti rožnata očala in se soočiti s kruto resnico. Do nje ti lahko pomagajo naštete knjige.

Nihče ne zanika, da boli. Nikakor ne pravim, da je lahko. Nasprotno. Težko je in hudičevo boli. Ko se zares zaveš, KAJ si ti za svojo mater/očeta/sorojence … Pridejo jeza, bes, užaljenost, obup, žalost, prizadetost, strah, sram … Pride šok. Ampak veš, kdaj lahko gremo navzgor? Šele takrat, ko se dotaknemo dna. Ko se ga boš, bo bolelo (sicer pa, roko na srce, boli že zdaj, kajne? sicer ne bi iskal pomoči). Potem pa vedno manj.

Tudi ne pravim, da jih moraš povsem odrezati (nikoli več stika). Včasih je to sicer potrebno, da se rešiš. Glede na to, da ste daleč stran, bi rekla, da v tvojem primeru zadostuje ohladitev odnosov. Sicer pa si že zdavnaj na vrsti. Oni so to že storili. In če boš to storil, če boš počakal na njihov klic in se pogovarjal vljudno, a zadržano, kot z znancem, moraš pri tem vztrajati. Ko bodo namreč ugotovili, da je napajanje usahnilo, se utegnejo zelo potruditi za ponovni zagon (beri: te zmanipulirati).

Ne mama ne oče ne brat – TI si tisti, ki ima odločilno moč, da izstopiš iz tega začaranega kroga.
Srečno!

Bila sem na mestu tvoje žene. Grozno je, boli… Bilo je sicer še hujše, ker je bila tašča momster v vseh pogledih in se je najbolj name spravljala – čisto psihično nasilje, dretje, drame, jokanje, kritiziranje, igranje žrtve in mučenice… Začelo se je, ko se nama je rodil otrok. In verjameš ali ne, nikoli ji nisem storila ničesar. Tudi ko sem jo pustila na miru, je vedno nekaj našla, vsaka naslednja stvar pa je bila bolj neumna kot prejšnja. Partner pa je bil čista perla od sina in nikakor ni zmogel stopiti na mojo stran, se postaviti zame/zase/za nas tri, rešiti karkoli, vse skozi sem poslušala samo “meni družina veliko pomeni, tako sem bil vzgojen, pretiravaš” ipd. In sem šla. Nisem več zmogla, tako zelo sem zasovražila svoje življenje z njim in njegovo družino, da mi je ob misli, da ostanem v tej družini, postalo vsakič slabo. In najhuje pri vsem tem je to, da je z lahkoto podpisal ločitev. To me je najbolj zabolelo. Niti malo obžalovanja ni bilo v njem. Medtem ko je pri zameri njegove mame naredil vse in še več, da ji je ugodil in je dobila ob prvi potočeni (in zaigrani) solzi vse, kar je hotela. Seveda sem bila pri tem jaz kolateralna škoda. Ker sem bila pač navadno tiho (in posledično) kopičila gnev v sebi.

Pazi, kako se boš vsega lotil. To niso lahke stvari. Nam pogovor ni pomagal – če povem po resnici, niti ne vem, kaj se je takrat zgodilo, ampak kar naenkrat se je zgodba obrnila…bila je največja žrtev, objokana, trdila, da ima po vsej verjetnosti raka in čaka na izvide in da ne razume, zakaj je jaz ne maram. Nič več mi ni bilo jasno. No, raka seveda nima, bila je čista izmišljotina, prikladna za tisti trenutek.

Po letu in pol po razhodu (ter obiskovanju terapevta) se še vedno nisem znebila zamere do njega. Oprostila sem njegovi mami, njemu (še) nisem. Še vedno mu zamerim, da mu je primarna družina pomenila več kot jaz in otrok. Da je raje videl, da sem prizadeta jaz kot njegova mati oz. starši, saj mu je bilo samoumevno, da ga imam dovolj rada, da nikoli ne bom odšla. No, pa sem. In tudi takrat mu je bilo čisto ok. Nisem odšla iz kljubovanja ali ker bi ga testirala, ampak ker enostavno nisem več prenašala njegove družine in na koncu celo njega, vse drame, igranja žrtve njegove mame, vmešavanja in kazanja s prstom name. Še vedno mi je težko in še vedno imam hude nočne more, včasih ne spim po več dni iz strahu, da bom podoživljala vse to. Na koncu pa iz spoštovanja do otroka še igram, kako ima čudovite stare starše in sem resnično vesela, ko ga peljejo na izlet ali sladoled ter ga ob vsaki priložnosti pumpajo s tem, kako sem zapustila njegovega očeta, ki je sedaj osamljen in žalosten. In priznam, ob tem mi je grozno in najraje bi kričala vsakič, ko omeni babico.

Občutek imam, da vidva še nista tako daleč. Ampak vseeno…imej dovolj poguma, da po takšnih dramah ali že vmes postaviš meje, je ne spustiš skozi njih in ji daš jasno vedeti, da dokler se ne skulira, nima kaj iskati v vašem življenju. Mama je. Če te ima rada, bo slej ko prej dojela. Če ne bo…no, potem ti je jasno, da ne misli nate, vnuke in druge…ampak nase. Tega zagotovo nihče ne potrebuje v življenju. Ostali ti bodo ljudje, ki te imajo najraje na svetu in bodo s tabo do konca. Jaz vem, da bi bila z bivšim do konca, do zadnjega diha…če se le ne bi zgodilo tako kot se je. Srečno.

Za Izkusnjo: aplavdiram vasi odlocitvi po odhodu, super da ste zbrali pogum in odsli, pa vendar se mi ne zdi prav, da lazete otroku in mi slikate idealno podobo njegove druzine po ocetovi strani, se posebej zato ker oni njega izrabljajo za svojo custveno hrano. Otroku se primerno njegovi starosti pove, da to da nista mami in ati skup, ne pomeni da ga nimata vec rada, samo da sta si ati in mami prevec razlicna da bi lahlo zivela skup. V resnic cimmanj podrobnosti. Kakor ni dobro bivsega partnerja in njegove familije osirat in crtit pred otrokom, enako nesmiselna in skodljiva se mi zdi obratna stvar: pretirano povelicevanje.

Normalni odnosi z njim in njegovo familijo niso zmozni, vsi udelezeni igrajo svojo vlogo, zdaj se preko ottoka mascujejo vam! A razumete to? Mascujejo se vam preko otroka. Kar pomeni da otrok dobiva mesane signale, mami hvali babico in dedka, ker imam mamo rad, vem da mami govori resnico, kar pomeni da sta babica in dedel res krasna. Onadva pa meni govorita kako je mami zlobna, torej imata prav. Ampak meni se mami ne zdi zlobna, kako je to mogoce? Zdi se mi skodljivo. Cimbolj nevtralno otroku govorite o bivsem in njegovi druzini, ce ze kaj morate, povejte da smo si ljudje razlicni in da ko bo odrasel, si bo sam lahko izbiral prijatelje in to, s kom se bo druzil. Jaz bi verjetno te stike prekinila ali pa vsaj zelo omejil, kar bi verjetno z njihove strani potegnilo se vecjo dramo in se ves kaosa. Tako scuvanje otroka lahko deluje kvarno za njegov razvoj oz.za njegovo oblikovanje sveta. Sploh ce se podobno vede tudi bivsi. Ce so stvari res nevzdrzne, pa zahtevat polno skrbnistvo. Ne poznam vase situacije, ampak vcasih je najbolje popolnoma prekinit stike. Vsekakor pa nehajte hvalit babice in dedka, naj si otrok sam ustvari mnenje o njima. Vi lahko ne glede na to prvovrstno ppravite svojo vlovo: otroku nidite ljubezen, varnost, postavljate meje, ga podpirate v njegovem raziskovanju sveta…

Ne vem, koliko je otrok star, ampak ce je osnovnosolec, bo kdaj rabil dovoljenje starsev za kako aktivnost, bivsi vam zna preko tega nagajat. Bodite previdni. Ce bo tega nagajanja prevec, razmislite…

Kaka podporna druzinska terapija za vas ne pride v postev? Podporna v smislu da bi se odrasli, ki imajo podobne probleme g deljenim skrbnistvom, kje srecali pod ocesom terapevta in predebatirali dileme?

New Report

Close