ko nimaš nobene vloge in moči pr vzgoji otroka
Imam sina najstnika. Z očetom sva ločena. Oče je bolj malo oče,sinu da denar,da si kupi za jest,ker on ne kuha,kadar je pri njemu je večinoma sam,oče hodi okoli po fitnesu in “preganja” mladenke. Sin je vedno več pri starih starših namesto pri očetu in tam mu enostavno nudijo vse,dovolijo vse…..sploh ne vejo s kom se duži,ko gre za viken ven,kje je,kaj dela,vse mu verjamejo in jih vrti okoli mazinca da je kaj…..kupili so mu motror,sin izpita nima,lahko se vozi kadarkoli in kjerkoli (tudi v tem mrazu in minusu)……očeta nič ne zanima…je reklel da je dovolj star(16) da se njemu z njim ne da ukvarjat ker ga kao nič ne uboha in nič ne upošteva in mu je vseeno če je skos pri babici kadar bi moral biti pri njemu.
Zdaj mi pa prosim povejte,kaj jaz kot mama in uradna skrbnica lahko storim? Sin posledično pri menu jamra,kakšna sem,da mu nič ne dovolim,da samo težim,….tudi v šoli je popustil….
živim sama,z minimalno plačo v najemniškem stanovanju. Počasi izgubljam moč in energijo,ker ne zaleže nič….tudi na zdravju se mi že pozna…
Prosim za kakšen pameten,učinkovit nasvet….sploh koga ki se je že srečal s podobno situacijo.
Hvala
Spoštovana,
hvala, da ste izpostavili vprašanje, ki je na prvi pogled sicer zelo vsakdanje, za vsakogar, ki ga zadeva, pa zelo pereče. Najstniški otrok, odsoten oče, nemočna mama, popustljivi stari starši … vse to kar kriči po nekom, ki bi uveljavil zdrave meje.
V vaši situaciji vidim predvsem dve temi, ki ju želite nasloviti: 1. nemoč ob svoji vzgoji, 2. nemoč ob vzgoji s strani bivšega moža in njegovih staršev. NEMOČ je univerzalen občutek, ki krajši ali daljši čas pritiska ob tla vsakega ‘normalnega’ starša najstnika, tudi kadar je ta čisto neproblematičen. Hudo je, kadar se temu občutku pridružijo še druge tegobe, kot so pri vas materialne in (upam, da še ne prehude) zdravstvene. Dobro pa je, da se vsako najstništvo enkrat konča in nemogoče bitje, ki je zraslo iz našega nekoč prijetnega, prijaznega otroka, začne spet dobivati ‘človeške’ poteze, se zavedati odgovornosti do sebe in okolja in tako naprej. Ta tema je vse preveč obsežna, da bi se tu razpisala o njej, zato bi vam rada ponudila kaj, kar bi vam takoj olajšalo situacijo in vas okrepilo, da se ne boste več počutili žrtev okoliščin in ljudi, ki ne ravnajo tako, kot se vam zdi prav: Vaš link. Cilj skupine je opogumiti starše, da bodo otroku/mladostniku lažje pokazali, da ga imajo radi in ga znajo tudi ustrezno omejiti. Skupina se sestaja od oktobra do maja, vsak prvi in tretji (ter peti) petek v mesecu, od 20. do 22. ure, v Frančiškovi dvorani Frančiškanskega samostana v Ljubljana, (vhod iz Prešernovega trga 4). Skupino vodi dr. Christian Gostečnik s sodelavci. Peti petek v tem mesecu je 29. 12., tako da vas vabim, da greste – delavnice dr. Gostečnika so izjemne, dragocene, človeka zares nagovorijo v njegovi stiski, ob tem pa vi kot udeleženka ostanete povsem anonimni, če bi vas to skrbelo. Seveda pa lahko povabite tudi sinovega očeta, saj je to skupina za starše, ne nujno zakonce!
Ob koncu pisma ste zaprosili »za kakšen pameten, učinkovit nasvet, sploh koga, ki se je že srečal s podobno situacijo«. Nasveti so učinkoviti in pametni le toliko, kolikor jih je naslovljeni pripravljen slišati. Zagotavljam pa vam, da sem se sama srečala z zelo podobno situacijo – bila sem samohranilka in mama najstnika z neizmerno željo po popolni svobodi na vseh ravneh življenja 🙂 To naporno obdobje je trajalo leto in pol – dokler se ni vse te svobode naveličal in – če preskočimo dve desetletji – je zdaj to delaven, ustvarjalen, odgovoren odrasel moški. Predolga zgodba za tule, z veseljem pa jo podelim z vami, če me (neobvezno in brezplačno) pokličete.
Je pa tu še ena pomembna tema. Še dve, tri leta (ali še manj), in ‘virus adolescence’ bo izzvenel. Sin bo odrasel in se osamosvojil. Vi pa boste ostali – ženska srednjih let z nakopičenimi problemi. Tega si ne dovolite. Zmeraj znova ponavljam, da je najsvetejša materinska dolžnost poskrbeti zase. Namesto da vas skrbi, kako bo vaš sin prenesel zunanje zimske temperature, se vsaj malo obrnite k sebi in vase. Kaj potrebujete in si tega ne privoščite? Govorim izključno o rečeh, ki so vam dostopne. Si privoščite dovolj gibanja na svežem zraku, počitka, spanja, miru, dobre družbe pozitivno naravnanih prijateljic, dobrega branja ali filmov, ki vas razpoložijo, ukvarjanja s stvarmi, ki vas veselijo? Živite samo »za sina« (ki ne ceni vašega truda – verjemite, redkokateri šestnajstletnik je navdušen nad svojo materjo – in da se takole ‘loči’ od nje, je psihološko gledano njegova razvojna naloga) ali živite tudi zase?
Upam, da se slišiva, in srečno,