Long story short:
V dobrem, kvalitetnem razmerju sva bila 17 let. Skoraj vse do konca…
Prevzemam svoj delež “krivde” (zavedanje da nisem idealna partnerica in da je odnos lahko vedno boljši) – saj sta za tango vedno potrebna dva…pa vendar se mi je sesulo življenje, ko je z ničesa obelodanil, da me zapušča, ker tako ne mora več in da mu je druga všeč.
Ko sem z distance pogledala nazaj, sem seveda videla spremembe, vendar sem to pripisovala dejstvu, da je bil že dve leti brezposeln in da ga pač daje depresija zaradi tega. Tudi z libidom nisva bila usklajena zadnje čase…spolnost ni zamrla, ampak se je zreducirala na 3 x tedensko…on bi seveda več, meni je bilo dovolj. Iz najine postelje je šel takoj v ljubičino, mene pa pustil brez da bi karkoli razložil, spregovoril. Pustil me je samo z milijontimi vprašanji. Tudi prijatelji in najini primarni družini – vsi so bili šokirani, tudi pred njimi se je zaprl. Seveda me je bolelo varanje, še bolj način kako me je zapustil. Šla sem čez pekel, pa vendarle sem se nekako pobrala…mislim da sem vse storila prav: postavila sem se na prvo mesto, se zakopala v delo, kofetala s prijateljicami oz. bila skoz v družbi, hodila žurat, si omislila nov hobi, šla sama na potovanje, skratka poskrbela da nisem niti imela časa se smilit sami sebi…čas je mineval in kar naenkrat je bilo kolikor toliko vse v redu. Samozavest in samopodoba zavržene ženske sta prišli nazaj. Po štirih mesecih pa je iz ničesa prijokal nazaj tudi bivši. Preprosta razlaga, da je bil depresiven in da si je zmotno narisal da sem jaz kriva njegove nesreče, pravzaprav drži vode. Čisto vse mu verjamem. AMPAK sem sedaj še v hujšem stanju, kot takrat ko je odšel. Oprostila sem, pozabila ne bom nikoli. Prej si nisem dopustila, da bi sploh sanjarila o preteklosti tipa oh kako sva se imela lepo, saj sem menila da je to ultimativni konec, sedaj pa me nenehno spominja na to. Prosi in moleduje na vse načine, meni pa ni za bit z njim AMPAK sedaj mi tako nekje v podzavesti kljuva, da pa brez njega tudi ne morem…ker ne bom našla več nikoli tako kompaktibilnega partnerja, pol da sploh več ne bom našla partnerja (no saj sedaj ga niti ne iščem ker zaenkrat mi samskost še ustreza). To stanje me sedaj ubija! Se pravi ni mi tako hudo, da bi bilo stanje alarmanto in bi se morala “pošteno” pobrigat zase, niti mi ni tako lepo brez njega, da bi lahko bila brez njega. Mah saj niti sebe ne razumem.
Vem da se sedaj ne smem zaletavati, čas je na moji strani, delat moram sedaj najprej na sebi…nekako se sedaj obtožujem, kako sem lahko tako smotana, da sploh razmišljam o opciji vrnitve (npr. če bi še leto nazaj prebrala svoj post, pa ne bi bil moj, bi si mislila, beži ženska kakor te nesejo noge – sedaj ko pa sem jaz igralec v tej igri, pa se nekako ne znajdem). Kakšen nasvet?

Spoštovana,

kakšen nasvet, sprašujete? Ah, v dajanju nasvetov smo vsi pravi strokovnjaki. Lahko je biti general po bitki – še zlasti po tisti, za katero niti vedel nisi.

Zato se bom potrudila, da se bom nasvetov vzdržala, saj je najbolj vredno to, do česar pridete sami (seveda, kvalitetni dialogi so dobrodošli). Strinjam se z vami, da se vam ni treba zaletavati, še posebej zato, ker jasnega odgovora (še) ne veste. Mogoče obrat za 180 stopinj in beg niti ni najboljša rešitev. Mogoče je. Preživljate zelo težavno obdobje, ko noben odgovor ni pravi ali vsaj ni celosten, odgovori kvečjemu na delček problema. Poleg tega pa, in to bi rada poudarila, preživljate obdobje žalovanja – žalovanja za 17-letnim odnosom, ki ga nepreklicno ne bo nikoli več. To ne pomeni, da ne bi mogla s partnerjem zaživeti skupaj in (po temeljitih pogovorih in potrpežljivem celjenju ran) še bolj kakovostno. Ampak neko obdobje vašega življenja se je končalo za vedno. In čeprav ni umrl človek, pa je umrla 17-letna entiteta, ki sta jo skupaj ustvarila, negovala, hranila in vaju je intimno izjemno močno povezovala. Zakaj je partner pretrgal »krog zaupanja«, kaj je ob tem razmišljal in čutil, je vprašanje, o katerem tu ne morem razpravljati – lahko vam samo želim, da nekoč to ubesedita. Pomembno je, da ste bili ob nenadni smrti tega tretjega bitja – vajinega ekskluzivnega odnosa (odnosa, ki je do tedaj izključeval vse druge osebe) – dejansko šokirani, kar je navadno prva faza žalovanja, kadar nam usoda surovo iztrga ljubljeno osebo. Potem ste se vrgli v delo, druženje in konjičke, da bi omilili bolečino; to se ujema z drugo fazo žalovanja, zanikanjem. Faz pa je še več, in čeprav prevara in zapustitev nista isto kot smrt osebe, je žalovanje za odnosom prav tako pomemben proces v človekovem zorenju. Jeza, žalost, strahovi, obup, depresivnost, morda celo sram in gnus, vse to so občutki, ki so v tem času popolnoma legitimni, še več, če se jih zavedate in jim morda celo najdete pomen, so vaša pot k blaženju bolečine in osebni rasti, obenem pa k zadnji fazi žalovanja: sprijaznjenju. To bo takrat, ko boste to 17-letno obdobje razumeli mnogo bolj, kot ga v tem trenutku, in ga lahko mirno shranili v predal »Spomini«.

Seveda ste od te faze še daleč (‘Oprostila sem, pozabila ne bom nikoli’ – so besede, ki izražajo ves bes, ponižanost in zamero prevaranega partnerja). Zato bodite prijazni do sebe, kolikor se da. Ne obtožujte se, to je preveč kruto. Dovolite si čutiti, besneti, jokati, se obnašati »iracionalno«, dovolite si, da ne veste, kaj bi bilo najbolje, dovolite si, da se tudi zmotite. Ste na novem, neznanem in zastrašujočem teritoriju, kjer niste bili še nikoli. Ne veste, kakšne nevarnosti prežijo na vas, koga boste srečali, kdo vam bo pomagal, s kom boste sobivali, kako boste preživeli, kakšno osebo bo iz vas zgnetlo življenje, ko bo tega prehoda konec. Ne gre drugače, kot da se učite iz lastnih poskusov in napak, padanja in vstajanja.

Ob tem pa se mi zdi pomembno razlikovati med dvema zadevama. Zdi se, kot da se osredotočate na dilemo, ali bi partnerja sprejeli nazaj ali ne. Meni pa se zdi pomembnejše, da se najprej pogovorita o tem, kaj se je dogajalo med vama, in to že precej pred afero pa vse do danes. Če si bosta zmogla dati prostor, v katerem se bosta oba počutila slišana, si bosta lahko podarila ogromno. (Če ne zmoreta sama, ker je vajin medsebojni prostor preveč ranljiv in/ali eksploziven, si to olajšajta s partnerskim terapevtom.) Brez tega so vsaki novi začetki na majavih tleh, se bojim.

Če bi se želeli konkretneje pogovoriti, me lahko (brez obveznosti) pokličete.

Lepo pozdravljeni,