Najdi forum

Partnerstvo in zakljucek

Rada bi povedala svojo zgodbo, predstavila svoje obcutke in bolecine in prosila za nasvet.
Nekateri me boste obsojali,a je ze tako, da moras hoditi v cevljih nekoga,da ga lahko razumes.
Pred vec kot 11 leti sem zakljucevala partnersko vezo z ocetom mojih otrok. Na koncu te veze je bilo tudi fizicno nasilje in ko sva sla narazen se leta po sodiscih. A se je zakljucilo. V fazi zakljucevanja sem spoznala moskega, ki me je podpiral, imel rad, imel rad tudi moja otroka..in cepral sem sklenila, da sem z moskimi oz. partnerstvi koncala in sem vedela, da si moskega ob sebi pod isto streho,ne zelim vec,se je zgodilo prav to. Pristala sem v zvezi,ki je bila par let zelo lepa. Zacela pa je propadat z njegovim prihodom k meni, v moje stanovanje. Pocasi so se odnosi zaceli zaostrovati. Preden sem se dobro zavedala, je bilo vse po njegovo, tako kot je on zelel, vkljucno z otroci. Mogoce govorim tako, kot da me ni bilo zraven in da se je dogajalo brez mene. A ko razmisljam o preteklosti,se mi zdi tocno tako. Zivljenje nam je obrnil na glavo. Bog ne daj, da je bilo kaj cesar on ni videl tako. Morali smo hoditi po prstih,sepetati, se ravnati po njegovem ritmu. In vse podrediti njegovi obsedenosti s cistoco. Kakor koli smo ostali naredili,nikoli ni bilo dovolj dobro.
Pa se to: bil je brez sluzbe in brez dohodkov.
Velikokrat (nestetokrat) sva se skregala zaradi bedarij,najveckrat zaradi otrok,ki niso bilo po njegovih standardih. Vedno sem se postavila na stran otrok. Vedno! Ampak nikoli nisem nasla moci v sebi, da bi ga vrgla na cesto. Vedno sem se nekako bala,kam bi lahko sel,saj pac ni imel sluzbe,niti stanovanja. Zakaj sem to pocela? Iskreno: strah. Ne vem pred cem. Ampak strah.
In potem se je zgodil se en dogodek, ki mi je odprl (zacel odpirati) oci. Prevara. Ker sva imela slabe odnose in ker mu je bilo dolgcas, je v njegovo zivljenje vstopila zenska. S to osebo je bil v stikih skoraj 1 leto. Pisarila sta si ljubezenske in seksualne vsebine. Mislim pa,da je bilo tudi kaj drugega.
Takrat se je zame odnos z njim koncal. Povedala sem mu,naj si zacne iskati stanovanje,saj ga ne zelim vec pod svojo streho. A sem mu vseeno dala toliko casa, da se zaposli. Seveda vse te mesece pritiska name,me zavaja in manipulira. Ampak zbiram moci, da ga, ce ne bo sel sam,zabrisem cez vrata. Zaradi te moje nemoci, nisem ponosna nase.
Pa tudi otroci so se pred casom odselili od doma. Zaradi njega in ket to ze leta ni bil vec dom.
Kako naj najdem moc, da naredim potezo,ki bi jo ze davno morala?

Spoštovana,

človek se včasih znajde na prelomnici, za katero razumsko ve in tudi zelo dobro čuti, da je nujna, ker tako enostavno ne gre več naprej. Obenem pa čuti, da za odločilni korak nima moči, in najteže je to, ker ne zmore prepoznati, kaj mu to preprečuje. Vi ste to dobro opisali kot »strah. Ne vem, pred čim. Ampak strah«. V vašem nezavednem se skriva jasen odgovor, ki bo, brez skrbi, prišel na svetlo; prišel pa bo hitreje, če mu boste pri tem pomagali, ustvarili varen prostor zanj. Seveda vam zato svetujem terapevtsko delo na sebi, individualno ali morda še bolje v strokovno kakovostno vodeni skupini (pokličite me za več informacij, če želite); a poglejva, kaj bi se dalo razmisliti o tem že kar tukaj in zdaj.

Najprej: hvala, ker ste o tem spregovorili javno, pa čeprav anonimno, saj imamo takšne izkušnje številne ženske in prav tako tudi moški, dokler pa se v svoji stiski vsak počuti samega (in zato tudi nerazumljenega), se mu/ji zdi toliko bolj nerešljiva. Medsebojno verbalno nasilje, čustvena zloraba in psihično izčrpavanje se zdijo v primerjavi z grozo spolne zlorabe in/ali fizičnega nasilja manjše zlo, vendar so ravno tako škodljivi (za nas in za naše otroke); vsak posameznik pa, ki se loti konstruktivnega dela na svojem kamenčku, ki je del tega velikega mračnega mozaika, rešuje ne samo sebe (in svoje otroke), ampak pripomore k boljši samopodobi in boljšim odnosom vseh.

Ob vaših stavkih »nekateri me boste obsojali«, »zaradi te svoje nemoči nisem ponosna nase« se prebujajo občutki, da ste do sebe morda prezahtevni, vaša zgodba o dveh partnerjih, ki sta se, milo rečeno, vedla nepartnersko, in otrocih, ki so se zaradi sedanjega odselili, pa potrjuje, da ste se v vseh teh letih dobro natrenirali za potrebe drugih, vaše pa so ostajale v ozadju. Res je, da ste napredovali, ko ste si namesto fizično nasilnega partnerja izbrali sedanjega, vendar se je sčasoma pokazalo, da ta odnos prav tako nima zdravega jedra.

Od partnerja, ki že ne vem koliko časa nima službe in stanovanja, se boste slej ko prej poslovili, o tem sploh ne dvomim. Zato o tem ne bi izgubljala besed. Raje bi obrnila vašo pozornost na vir moči, ki vam bo pomagala, da boste to lahko storili. Kajti če ga boste samo postavili pred vrata (in resnično ste lahko brez skrbi, da se bo znašel, saj je to njegov način preživetja, ravno tako uspešen kakor vaš, ki z delom služite denar), zase ne boste storili dovolj, da bi se v miru posvetili celjenju dolgoletnih ran. Je pa to seveda nujen prvi korak.

Kako bi, če bi si vzeli čas in prostor, če bi imeli pred sabo empatičnega poslušalca, ubesedili svoje pomisleke? Vas je strah, da boste ostali osamljeni ali pa da boste še v tretje izbrali partnerja, s katerim ne boste mogli graditi konstruktivnega odnosa? Vas je strah, da je prepozno, ker sta otroka že odšla, vi pa ne morete zavrteti časa nazaj? Vas je strah, da boste soodgovorni za propad človeka, s katerim ste nekoč vendarle doživeli veliko lepega? Vas je strah samotnega staranja, ko boste zagrenjeni premlevali življenjske »neuspehe«?

Iz osebne in številnih poklicnih izkušenj bi vam rada povedala, da za marsikatero žensko vaših let in v vašem položaju najboljše šele prihaja. Nalašč sem uporabila frazo, ki jo marsikdaj izrečemo kot šalo in bolj v tolažbo, kakor da bi mislili resno. Ampak ženska, ki ima kilometrino znanja in izkušenj na poklicnem področju, ki se ji ni treba poganjati po kariernih stopničkah in posvečati zahtevnim majhnim otrokom ali napornim najstnikom, ki zmore ovrednotiti svoje vzpone in padce, je lahko prava elektrarna – sploh če začne poslušati svoje telo in njegove potrebe po več spanja, gibanja, manj nepotrebnega stresa in podobno. Verjamem, da premorete velikanske količine optimizma in moči, le da večina te energije še spi pod odejo vsakodnevnega stresa, ki vam ga prinaša tale razpadajoči odnos. Verjamem, da boste, ko vam ne bo treba več preživljati še »najmlajšega otroka«, presenečeni spoznali, da imate več časa, prostora, energije zase. Postopoma, ko boste korak za korakom pozornost, ki vam jo zdaj krade stres, lahko namenjali sebi, svojemu zdravju, umirjenosti, čilosti, energijski opremljenosti, se bo v vas prebujalo veselje ob notranji moči, ki se bo začela osvobajati. Ob vsaki na prvi pogled trivialni »malenkosti«, ki jo boste naredili z občutkom svobode, ne da bi vam bilo treba odgovarjati komu drugemu kot sebi, bo vaše veselje malo krepkejše, malo živahnejše, malo bolj nagajivo otroško. Vaš notranji otrok bo zadihal. Vsakič, ko boste v pomivalnem koritu pustili nepomito posodo (ki vam ne bo nikamor pobegnila) in raje odšli na sprehod/klepetat/brat/ležat na kavč in zdehat v zrak (izbira je vaša :), bo to majčkena, zabavna zmaga. In ravno taka zmaga bo tudi, ko boste osredotočeno, pozorno pomili posodo, ker imate vi radi čisto, prijetno dišečo kuhinjo. To bo obdobje samospoznavanja, zdravljenja in učenja zdravega samoljubja. Dajte mu čas. Vsakič, ko boste odkrili, da vas veseli kakšen konjiček ali dejavnost, o kateri si prej niste niti upali pomisliti, da bi vam šla od rok, boste zaživeli še malo bolj. Cenite zdravje, ki vam omogoča, da lahko živite in delujete. In mimogrede, če želite pomagati resnično trpečim in jim pomagati, da bodo zaživeli bolj samostojno in funkcionalno, se samo ozrite okrog sebe, prostovoljskih priložnosti je veliko. Treba je samo – da poudarim še nekaj zelo pomembnega – ustvarjati in ohranjati zdrave meje. Saj veste, samo krepak človek lahko pomaga drugim. In sebi.

In takšni boste prinesli več veselja tudi otrokoma, ki se jima ne bo treba (čustveno, če ne drugače) ukvarjati s trpečo, nemočno materjo. Morebitno bodoče partnerstvo pa boste lahko izbirali (ali ne) svobodno – ne zato, ker bi potrebovali podporo in tolažbo, ampak da bi svoje veselje delili.

Toliko za zdaj. Oglasite se še, če želite. Prijazen pozdrav,

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

Mislim, da boš kak odgovor našla tudi na forumu Mejna osebnostna motnja – svojci.

Razhod za normalno empatičnega človeka nikoli ni enostaven. In ti si izrazito empatična oseba, zato te je pa tudi lahko tako zmanipuliral. Prav je, da si mu dala čas, da si uredi življenje – pa ne zaradi njega, ker bi si to zaslužil, ampak zaradi tebe, da boš imela mirno vest. Vendar, ker očitno zdaj veš, da takole ne gre več naprej, ostani odločna. Če boš šla res prebirat zgoraj omenjeni forum, boš tudi točno vedela, zakaj ne biti s tako osebo, kot je tvoj partner. Vso srečo. In ja, veliko lepega te še čaka!

nova
Uredništvo priporoča

Ga. Jana, topla in iskrena hvala za socutne besede.
Iz mojega kratkega zapisa ste razbrali tudi vse ostalo, cesar nisem napisala in zelo natancno zadeli situacijo.

Zarna,hvala tudi tebi za razumevanje in podporo.
Prav toplo mi je bilo pri srcu, da me nekdo skusa razumeti, ne pa da te kritizira, ker nisi takoj zmogel resiti stvari.

Niti enega partnerstva nisi zaključila pa si šla že v drugo. To pove vse. Zaključek je potem sam posledica. Odvisnost od odnosov, nezmožnost življenja s samim seboj, neprepoznavanje vzorcev itd.

Draga puma, ocitno si profesorica medsebojnih odnosov..
Vseeno hvala za mnenje. Ce bilo vsem vse tako kristalno jasno,kot je tebi, ne bi nihce imel problemov z odnosi in tudi tega foruma ne bi bilo.
A ves puma,da tudi ko vse vemo, se vsega zavedamo, nam spodleti.

Jesencica
za nič te ni kriviti,kako pa naj bi vedela,da je tale še večji majmun od prejšnega…
Pa kaki so to tipi,ki bi fizično,čustveno,umsko maltretirali….

Taki ljudje imajo en skupni imenovalec: custveni vampirji. Vampirji recimo iz Drakule so pili kri,ti drugi izcrpajo in izpijejo iz tebe energijo in zivljenje.
In vecina ljudi se zave s kom ima opraviti, ko so povsem uniceni

Evo mene, spet se oglasam po dveh mesecih.
V tem casu se je precej stvari izkristaliziralo.
Prislo je se vec ugotovitev in moja odlocitev.
Kot se za ljudi z MOM “spodobi”(zarna, upostevala sem tvoj predlog in se poducila), pokriva moj mom vse opisane lastnosti. Tudi varanje. Ko sem pisala 31.10. sem vedela za eno enoletno vezo z drugo. V tem casu sem izvedela, da ni edina. Tega je ogromno..nikoli ne bom izvedela s koliko zenskami me je varal. In to pocetje traja ze vsaj 3 leta. Potankosti ne bom nikoli izvedela, tudi ne zelim. Zanj pa to nic nic posebmega, nic takega. Zapleta se iz lazi v laz. Deluje kot tipicen primerek ljudi z MOM ali pa se kaj hujsega.
No, tudi v meni je dozorela odlocitev. V vsem tem casu sem veliko casa vlozila v delo na sebi, zacenjam si dovoljevati imeti cas zase,za stvari in ljudi, ki so mi blizu, zacenjam se imeti rada. In v meni pocasi dozoreva spoznanje,da mu moram odpustiti. Saj s pestvovanjem vseh bolecin, ki sem jih dozivela z njim, pravzaprav skodujem sebi.
Iz sebe sem vrgla custva, mu povedala, kako zelo so me njegova dejanja prizadela. Kako me je bolelo vse to…in verjamite mi, vsi tisti, ki boste to prebirali, da se mi je odvalil kamen od srca. Tega nisem naredila, da bi kaj njemu dopovadala. Ampak izkljucno zase.
..najbolj pa z odlocitvijo: nocem vec tako ziveti. Hocem stran od njega in tega skrivencenega in bolnega odnosa. Tudi rok za izselitev iz moje hise je postavljen in ne bom odstopila od njega.
Vprasali se boste kaj pocnem sedaj?
Odkrivam sebe na novo. Odkrivam tisto toplo,ljubeco, fascinantno osebo, kakrsna sem vcasih bila. Iscem razloge in vzroke, da sem pritegnila poleg sebe tako pokvarjenega cloveka. To moram se dokoncno odkriti. Bom. Imam cas.
Vem,da bodo minila leta,da bom taka spet postala. A sem sigurna da bom. Mogoce tudi z vaso pomocjo, ga Jana Lavtizar.

New Report

Close