Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Partnerska in družinska posvetovalnica Kakšen je zaželen odnos s bivšim partnerjem zaradi otroka ? Seveda dober , vendar….

Kakšen je zaželen odnos s bivšim partnerjem zaradi otroka ? Seveda dober , vendar….

Z partnerjem sva se razšla pred enim letom. Imava sina ki je star 4,5 let. Bivši živi blizu nas. Otrok je pri meni. Na socialni in sodišču sva se zmenila glede videvanja očeta in sina, 2x na teden po vrtcu ga vzame in vrne proti večerju in vsak drugi vikend pri njemu ostane, od petka do nedelje( enkrat do 17h ga pripelje). Tko je na papirju. Od rashoda do zdej pa je tko da po vrtcu oba sva z njim , po sprehodu še k nam pride za kako urico, tko tudi čez vikende. Vsepovsod smo skupi uzuni, na kaki izlet smo šli skupaj, kako kosilo. SVa nekak razmišljala da je tko boljše za sina, da mu ne bi bil taki šok.Z bivšim se lepo razumeva. Ampak razmišljam do kdaj tko? Kam to pelje? Skupaj to nikam ne pelje, nikoli več ne bova skupaj zaradi razlogov ki ih sedaj ne bi na široko pisala( neodgovornost, alkohol, patološko laganje, psihično maltretiranje s strani njegove mame). Z ene strani nočem da bi sin šel k njem ker živi s starši ( prej smo vsi skupi pri njegovih starših živeli) in nočem da bi sin trpel zaradi njih in da mu ” perejo možgane” z lažmi. S druge strani pa se mi smili zaradi tega ker je ” bogi”, ima ne tko hude zdravstvene težave , je na bolniški, v življenju mu ne gre. Ko sva bila skupi sem mu probala pomagat z nasveti , podporo. Svojo samozavest je dvigoval na ta način da se je sm lagal o sebi( kako mu gre ,kaj on vse ima) in tem patološkim lažem ni konca. Seveda starši se niso zanimali za njega, prepuščen sam sebi celo življenje( mama alkoholik, varala je očeta. Njegov oče pa celo življenje , cele dneve samo v službi- dejansko si nikioli dopusta ni vzel!!!) No hočem rečt da še zmeri, čeprav nisva več skupaj čutim željo da bi mu pomagala vsaj na ta način da mu privoščim svojo družbo in na ta način bi bil več s sinom. Vem da upa da bi bili spet skupaj , čeprav mu skoz dajem vedet da do tega ne bo prišlo.S druge strani največji razlog zakaj sem se odločila da ne bom znjim je zaradi sina, nočem da odrašča v družini in da sprejema napačne vzorce vedenja- da misli da je treba alkohol pit, lagat partnerja, ne odgovornost do denarja do družine. Sina ima rad, amapk se ne zaveda kaj pomeni biti starš- zagotovit preživetje in vzgojo, na pravo pot ga usmeriti!
MOje vprašanje kaj je najboljše za sina? Nočem da je zmeden. Menim se z njim in ve da oči ne živi pri nama. Ko bivšii gre zvečer od nas , se sin tega zaveda in kdaj celo vpraša al pa reče sam od sebe, sedaj oče gre in pri tem ni žalosni. NOčem da je sin zmeden, mi ne izgleda.
Naj tko nadaljujemo videvanja al se držimo dogovora? Ka je najboljše za sina pa tudi za vse nas za naprej ?
Hvala in lep pozdrav vsem.

Spoštovani Neli32!

Če vas prav razumem, sprašujete kako naj vi oz. vidva z bivšim partnerjem živita vsak posebej, vendar nekako usklajeno v smislu starševstva. Ne vem koliko je to pristna želja in prizadevanje vsakega od vaju? Občutek imam, da si vi osebno zelo prizadevate, da bi prevladali vaši načini vzgoje in vaši vzorci nad partnerjevimi, ki so, verjamem, lahko precej nefunkcionalni. Žal pa to ni tako preprosto in menim, da je nemogoče, da bi vi lahko nadomestili, prekrili ali »povozili« partnerjeve (oz. do otroka očetove) vzorce/ modele vedenja in funkcioniranja, saj so bili, so in bodo odvisni samo od njega. In vaši od vas. Tako otrok iz vsakega odnosa staršev oz skrbnikov vsrkava model moškega oz. očeta in model mame oz. ženske ter odnosa med njima. Bistveni pa so najmočnejši in ponavljajoči se, lahko travmatični in zlorabljajoči ali pa ljubeči in spoštljivi vzorci odnosov.

Skušala bom na kratko in zelo poenostavljeno malce nakazati kako sama razumem sicer zelo kompleksno doživljanje teh odnosov.

Na podlagi opazovanja odnosov najpomembnejših bližnjih in vpijanja čustev, vedenja, govorjenja in funkcioniranja vsakega od staršev, se otroku tudi čisto telesno usklajujejo njegova čustvena doživljanja in vzpostavljajo možganske povezave, ki se otroku aktivirajo sočasno ob staršu. Oče in mati se v otrokovo doživljanje namreč vpišeta najgloblje in tega kako se zapišejo oz kako so se že doslej in kako se bodo v prihodnje zapisali ti vzorci, ne moremo kar tako spremeniti. Pa ne gre tu zgolj za genetske dejavnike, pač pa predvsem kako vsak od staršev funkcionira oz. kako je funkcioniral doslej, kako bo vsak od staršev funkcioniral in gledal na življenje v prihodnosti in kako je oz. bo to dojemal otrok. Torej gre na nek način za vaju taka kot sta, torej za osebnost vsakega od vaju, za vrednote, poglede na življenje, meje, (ne)sprejemanje odgovornosti, kako komunicirata, kako se obnašata drug do drugega, do samega sebe, do otroka, do svojih in partnerjevih staršev, sorodnikov in do drugih, kako rešujeta nesporazume, kdo se komu prilagaja in kdo je močnejši oz. šibkejši, kdo »zmaga«oz. prevladuje in kdo je pasiven in potreben (otrokove) pomoči in zaščite, kaj narediš, ko te nekaj jezi, boli ali skrbi, kako reagiraš ko ti ne gre, kaj rečeš ali ne rečeš, ko ti nekdo dela krivico,ko te ali te ne upošteva, kaj doživljaš, ko te je strah ali si žalosten, kaj komu lahko poveš, kaj si misliš v sebi in navzven prikriješ,kaj od otroka pričakuješ/zahtevaš in kaj pričakuješ/zahtevaš od sebe oz. od partnerja, ali delaš razlike itd itd…

Torej, bistveno je kaj starša vsak sam pri sebi prepoznata o sebi, o otroku in drugem, kako se vsak pri sebi osebnostno razvijata in rasteta, se spreminjata (ali pa ostajata ne glede na zunanje, »tehnično« funkcioniranje, v bistvu ves čas enaka). Pomembno je koliko se uspeta ali še bosta uspela vidva kot starša pogovoriti, dogovoriti in upoštevati drug drugega ter kako bosta govorila pred otrokom o njegovem očetu/mami. Pomembno je kako zmoreta oz. bosta v bodoče zmogla doživljanja vsak pri sebi prepoznavati, razumeti, ubesediti in spreminjati način funkcioniranja v čim bolj odgovorno in odraslo držo. Pri tem je ključno tudi ne sprejemati odgovornosti drugega odraslega nase, pač pa ubesediti svoje doživljanje in vračati odgovornost tistemu odraslemu, ki bi jo moral prevzeti.

Obenem pa je ključno prepoznavati in razmejevati kaj doživlja otrok in skušati začutiti in razumeti kaj se na vseh nivojih (čustveno, razumsko, telesno, vedenjsko, duhovno) dogaja otroku in mu pomagati iskati najbolj ustrezne načine funkcioniranja, pri čemer smo sami zgled in model. Pri tem nihče ne more delati namesto drugega oz. če to skuša početi, otroku preda povsem napačen, popačen model. Idealizacija, manipuliranje oz. prikrivanje resnice o drugem, ki v realnosti ni takšen,kar bo otrok slej ali prej spoznal, ter popačena svoja vloga, ker igram nekaj, kar nisem, se pretvarjam. lažem in vse to dopuščam . Otroku torej na način, da delamo nekaj samo zato, da bi ga zaščitili pred resničnostjo (četudi z najboljšimi nameni), sami pa v resnici ne živimo pristno in iskreno svojega življenja, ne delamo nobene usluge. Otrok bo v takšnem primeru verjetno nekoč zelo jezen na nas in zelo globoko razočaran in zmeden. Edino resnica nas bo osvobodila. In otroka tudi. Pomembno pa je kako mu jo podamo, kako jo komentiramo in kakšen odnos in stališča imamo sami ter na kakšen način jih uspemo posredovati otroku.

Upam, da sem vam uspela vsaj nekoliko nakazati globlje razsežnosti vaših težav (ker še zdaleč ne gre zgolj za nadaljevanje vajinega sedanjega videvanja ali držanje dogovora na CSD in sodišču) in tudi smer reševanja – najbolje s pomočjo relacijskega družinskega terapevta. Ključno pa bo tudi razumeti od česa ste vi osebno želeli oditi (kot partnerka) in kaj si želite v prihodnje ter kaj lahko in česa ne morete narediti kot mama do otroka. Oče ima do otroka svojo vlogo, za katero je odgovoren on. Seveda pa se vidva kot starša verjetno zmoreta vsaj do neke mere pogovoriti, da ugotovita kaj bo v največjo korist otroka in kaj bo zgolj preigravanje in pranje umazanega partnerskega perila, ki bo na dolgi rok najbolj škodilo otroku.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina, spec.zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka NOVO UPANJE, individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje, Goriška cesta 17 5270 Ajdovščina 030/235 117 [email protected] www.novoupanje.si Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Mnenja o takšnem slogu starševanja so različna, verjetno ti večina ljudi govori, da to ni v redu, da nimate kaj hodit skupaj naokrog itd. Meni osebno se to ne zdi sporno.
Ampak. Razmisli, kako bo, ko/če bo nekdo od vaju našel novega partnerja. Te idile bo takrat najverjetneje konec. Ne zaradi vaju ali otroka, ampak zaradi popolnoma tuje osebe. Takrat se šele pokaže, koliko je kdo pripravljen storiti za otroka. Eden od vaju se bo takrat čutil hudo opeharjenega in lahko se to idilično sobivanje sprevrže v vojno zakoncev Rose.
Pri nas ni bilo teh težav, niti moj partner niti partnerka bivšega moža se ne vmešavajo v to. Zase lahko rečem, da če bi partner nasprotoval temu, da gremo bivši, jaz in otroci kam skupaj, to ne bi šlo skozi. Kako pa bi bilo pri tebi/vama?

Otroci so vedno izpostavljeni tudi vzorcem, s katerimi se ne strinjamo. Ni nujno, da so vedno a priori slabi, lahko so le drugačni. Ti moraš zaupati vase in v to, kar ti privzgajaš otroku, vzgajati pa ga moraš tudi v kritičnega opazovalca, ki bo sam znal ločevati zrnje od plev. To je seveda največji starševski izziv ne glede na obliko družine. Meni se zdi super, da z očetom prebijeta toliko časa skupaj, tudi če ima vse te “napake” oziroma šibkosti, ki jih navajaš.

nova
Uredništvo priporoča

Preveliko kompliciranje. Če se v njegovi družbi odlično počutiš potem je odgovor jasno. To da ti sama sebe prepričuješ da ni dobro tako, mi pravi da te je zgolj strah. Koliko sta se sploh pogovorila o vsem skupaj. Koliko si mu dala priložnost. Sama si ugotovila da je imel hude probleme doma. Pa si mu pokazala pot? najbrž da ne. Dva, ki se tako dobro razumeta v starševstvu, kot opisuješ, sta težko slaba partnerja. Čudi me vse skupaj. Po eni strani praviš da vam gre super ko sta skupaj, po drugi strani pa iščeš razloge zakaj nisi z njim.

New Report

Close