Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Vztrajati ali ne?

Odgovori Nova tema
Default avatar LexyStorm 16 Okt 2017 08:51

Pozdravljeni!
S partnerju sva v vezi 17let in imava otroka. Vmes sem jaz 2x prebolela depresijo. Zaradi same bolezni sem se jaz dokaj spremenila. Življenje živim z užitki, ki mi prinašajo pozitivno energijo in sprostitev, predvsem so to razne športne aktivnosti, občasna druženja s prijatelji in tu in tam kakšen izlet. Družini se prav tako posvečam v celoti. Je pa problem v tem, da je moj partner zaradi vseh sprememb v mojem vedenju postal ljubosumen (imam tudi moška prijateljstva) in ga to ljubosumje dobesedno razžira.
Ne vem več kako mu še naj dokažem, pokažem, zagotovim, da je on zame še vedno eden in edini, da ga po vseh teh letih še vedno ljubim, cenim, spoštujem, ga imam rada.... In resnično nima razloga za skrb, pa ne vem kako mu naj to še objasnim. On pravi, da pač ne mora iz svoje kože in, da ga stvari, ki si jih domišlja ubijajo in da vedno bolj razmišlja o odhodu, da bi bila tako oba najbolj srečna, on bi našel svoj mir, meni pa bi dal svobodo početi kar želim... Vem, da me tudi on še vedno ljubi a počasi tudi jaz ne vem če še zmorem to sumničavost, ko ne vem kaj sem spet v njegovih očeh naredila narobe in na momente se mi zdi, da že diham ne več pravilno... Tudi jaz si želim, da bi bil on srečen, da bi mu kako čudežno lahko odvzela te skrbi a žal ne gre... Jaz se nazaj ne morem in nočem spremeniti, že za voljo bolezni ne... Predlagala sem celo, da zamenjam službo (ker je mešan kolektiv in se z sodelavci dosti družimo tudi v prostem času - kar mu nikoli nisem prikrivala, vedno ve kje in s kom sem). Sicer sem v službi srečna, a bi za oljo njega bila pripravljena tudi to zamenjati, a kaj če potem še vedno ne bo bolje... Naj še vztrajam ali je res bolje da greva vsak svojo pot in si tako oba najdeva srečo? Kaj naj storim?

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 4 Nov 2017 12:27

Spoštovani Lexy Storm!

Znašli ste se pred dilemami, ki zahtevajo vaše odločitve. Strah vas je, ker čutite, da gre za bistvene stvari vašega življenja in si želite dati čas in dobro premisliti situacijo. Doživljate, da z vajino partnersko zvezo niste zadovoljni in da bi oba morala nekaj korenitega spremeniti. Čutiti je kot da ste sami pripravljeni več narediti kot partner.

Vprašanje vztrajati ali ne je zelo dobro vprašanje, vendar mi manjka v čem. Zdi se mi, da si je takšno vprašanje potrebno zastavljati in ugotavljati kako ste s tem, za vsako stvar posebej. Vztrajati v odnosu, ki me ne napolnjuje ali ki me celo duši? Zakaj to rabim? Vztrajati v aktivnostih, ki me veselijo, dvigajo? Vztrajati v službi, ki mi je všeč? Vztrajati v drži postavljanja zase, skrbi za svoje dobro počutje, ob tem pa ne zanemarjati tudi počutja in doživljanja drugih? Vztrajati v drži prevzemanja odgovornosti za počutje drugega odraslega? Vztrajati v občutkih krivde in strahu pred psihičnim nasiljem? Vztrajati v materinski drži do otroka in v partnerski (in ne materinski) drži do partnerja? Vztrajati pri tem, da se trudim sama in da se drugemu morda ni potrebno enakovredno truditi za odnos? Kaj pa, če pri tem z nečim svojim sodelujem?....Hm. Vprašanj je še mnogo, najti prave odgovore pa najbrž ni tako enostavno, še težje pa je izpeljati akcije sprememb in ukrepanja.

Iz vašega pisma izstopa predvsem drža prevzemanja odgovornosti za nekaj, kar sploh ni vaša naloga, torej prepričati partnerja, da nima razloga za ljubosumje oz. nekako doseči, da se ti občutki v njem ne bi porajali. Še več, vi bi mu celo želeli odvzeti te skrbi. Kako le? Nihče ne more nikogar prepričati, še manj pomiriti strahov in dvomov ter občutkov ljubosumja v drugem. To lahko stori le vsak sam pri sebi. Vprašanje je kaj je partner pripravljen storiti za to, da ugotovi kaj je v njem, da se mu nezaupanje in ljubosumje pojavlja in prevzeti odgovornost zase in za svoja doživljanja ter predvsem za to kaj bo glede tega naredil (pa nikakor ne v smislu kontroliranja vas, pač pa v smislu pomiritve svojih strahov, ki imajo že neko starejšo podlago…). Vprašanje je kaj ste vi pripravljeni spoznati o sebi in razmejevanju odgovornosti, o občutkih krivde, o tem zakaj se trudite prepričevati in si zadajati po definiciji nemogoče naloge? Raziskati bi bilo dobro tudi vprašanje kaj v prijateljstvih z drugimi moškimi iščete, kaj in katere stvari govorite z njimi, kakšna je vaša drža ob tem? Omenjate večkratno prebolevanje depresije in verjetno z njo povezanega doživljanja nemoči in občutkov potlačene jeze oz. zatiranja sebe in svojega pravega bistva. Potem je pa tu še vprašanje vajinega medsebojnega partnerskega odnosa – koliko sta si pripravljena povedati, podeliti, prisluhniti drug drugemu, se potruditi in spreminjati - vsak sebe. Verjetno bosta sama težko presegla začarane kroge oz. uvidela nove poti odnosov.

Spodbujam vas k odločitvi za terapijo, kjer lahko naslovite vsa navedena vprašanja glede vas in vajinega morebitnega nadaljevanja skupne poti ali razhoda, pri čemer pa je poleg vaše pripravljenosti ključna tudi (ne)pripravljenost partnerja za raziskovanje sebe in vajinih odnosov.

Prepričana sem, da menjava službe ne bi v ničemer spremenila situacije. Pomembno se bo začeti spraševati globlje.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh