Najdi forum

Vtikanje v osebno življenje

En lep pozdrav. Sem stara 22 let in živim pri starih starših. Moj oče nikoli ni bil del mojega življenja, mama pa mi je po domače povedano, pri 18ih letih naštimala kovčke in pojdi ker si polnoletna. Zato sem se preselila k starim staršom kjer sem že peto leto tukaj. Težava je v tem da so prestrogi. Tudi če sem bila takrat polnoletna nisem smela iti ven zvečer s prijateljicami, prepovedali so mi imeti fanta, kamor sem šla so me zasliševali po 3 ure… Za njih bi mogla biti doma 24 ur na dan. Kontrolirali so me ko sem delala v hotelu kjer sem stregla vsak dan, so hodili spraševati če sem pridna in če ubogam… Po delu nisem mogla niti it na kavo s prijateljico, ker me je eden od starih staršev že čakal da grem z njimi domov. Nisem se mogla niti upreti ker drugače bi “letela” iz bajte. Tako živim jaz že pet let. Končala sem uspešno srednjo šolo in eno leto sem hodila na fakulteto in sedaj delam. In še zmeraj kontrolirajo… Kličejo šefa in mu govorijo o mojih osebnih stvareh in podobne zadeve… To ni normalno! Če grem kam mi zatežijo da oni ne poznajo mojih kolegic in zato nesmem it ker drugače bom spala na cesti! Šla bi živet v najem ampak komaj prilezem iz meseca v mesec… Ne razumem zakaj se tako sovražno obnašajo do mene pa jim nikoli nisem nič storila… Mogla bi se jim upreti ampak kako??? Sem dokaj pridna in ubogljiva (še preveč) nisem alkoholik in niti se ne drogiram pa se tako grdo obnašajo do mene! ZAKAJ? Sem na robu obupa ker vsakič ko pridem domov se počutim kot da sem v zaporu in ne doma…

Spoštovana Meri,

strinjam se, vaši stari starši s svojim kontroliranjem vseh vaših poti in dejavnosti močno (in grdo) pretiravajo. Zakaj, sprašujete. Ne poznam njune zgodbe in celotne zgodbe vaše družine, sem pa prepričana, da njuno vedenje nima nobene zveze z vami. Očitno se bojita za vas, za to, da »se ne bi pokvarili«, da se vam ne bi kaj hudega zgodilo – fizično, »moralno«, finančno, kdo ve … Kakor da bi v vas videli zelo majhnega otroka, ki nima pojma o zunanjem svetu in ga je treba v vsem voditi, ga usmerjati, mu svetovati in prepovedovati. Sklepam, da sta to mamina starša in da se bojita, da bi se tudi vam zgodilo, da bi ostali sami z otrokom, to breme pa bi potem padlo tudi na njuna ramena – ramena dveh ljudi, ki se starata in bosta pač zmeraj manj pri močeh. Polna sta strahov in občutkov nemoči, od tod sovražnost. V resnici pa sta zelo nebogljena.

Vsekakor pa njun način – sploh z zlorabo vaših zaupnih podatkov! – ni učinkovit, saj pri vas vzbuja samo obup, odpor in jezo. Ena od poti, da se osamosvojite, je seveda pameten finančni načrt, s katerim bi lahko prišli skozi mesec, tudi ko bi plačevali najemnino (ne razumem pa, kako da vam denarja zmanjkuje že zdaj – ob tem, ko delate, stroške za bivanje pa si delite s starima staršema – ali pa jima izročite vso plačo)? Najeti je mogoče namreč tudi sobo, ne nujno stanovanja, če si res želite samostojnosti.

Še pomembneje pa je, da se osamosvojite psihično. Eno je teorija, drugo praksa. Pridružite se kaki skupini za samopomoč pod vodstvom terapevta ali podobnega strokovnjaka, v kateri se boste začeli učiti zdrave samozavestne drže, ko vam zastraševanje in grožnje starih staršev ne bodo več prišli do živega. V redu dekle ste, ne zaslužite si takšnega odnosa, zato zavihajte rokave. Verjemite, da se da! Če potrebujete kak konkretnejši napotek, me mirno pokličite, pa se bova lahko usmerili v čim učinkovitejšo rešitev.

Srečno in prijazen pozdrav!

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

New Report

Close