Najdi forum

Ločitev in smrt otroka

Poročena sem bila 21 let, v zakonu so se nama rodili 3 otroci. Poročila sva se mlada in se imela zares rada. Po 17-it letih zakona pa sem ugotovila, da ima mož ljubico. Nekako sem poskušala družino obdržati skupaj. Zgubila sem zaupanje v moža, ker sem ga prevečkrat našla na laži. Začela sem sama sebe uničevati in edini izhod je bil, da se odselim.
Neizmerno sem trpela, ker nisem mogla s seboj vzeti otrok saj nisem imela primernega stanovanja, poleg tega sem moža še vedno neizmerno ljubila.
Mož me je izplačal in imela sem svojo parcelo tako, da sem začela graditi hišo, dovolj veliko, da bi bili vsi trije pri meni. Moram priznati, da me je gradnja zamotila in rešila pred depresijo po ločitvi. Po letu in pol sem se vselila v hišo vendar sem imela gotovo samo spodnje nadstropje, zmanjkalo mi je denarja in trajalo je še kaki 2 leti, da so bile zgrajene tudi sobe za otroke.
Ko sem jih vprašala, če se preselijo k meni so odgovorili, da so doma tam kjer so in da bodo tam tudi ostali. Sem jih skušala razumeti, saj jim pri očetu nič ni bilo hudega. Bil je dober oče in tudi veliko premožnejši kot jaz poleg tega so bili stari okoli 20 let in so se sami odločali.
Čez nekaj mesecev me je poklical srednji sin in vprašal če se lahko preseli k meni. Seveda sem ga bila vesela, vedela sem tudi, da me je imel najraje in da ga je ločitev zelo prizadela. Uredila sva mu stanovanje in moralo bi biti vse kot je treba.
V vsem tem vmesnem času sem poskušala najti drugega moškega, ker me je samota ubijala pa mi z nikomer ni šlo prav dobro. Nisem nehala misliti na bivšega moža, še vedno sem upala, da bomo še kdaj skupaj….utopija, ki me je nažirala in uničevala vsako mojo vezo in tudi moje duševno zdravje.
Nekajkrat na leto, ko mi je bilo hudo sem poklicala mojega bivšega in pričakovala normalen pogovor pa se je vedno končalo s prepirom.

Letos je 7 let od ločitve…

Srednji sin , ki je bil pri meni se je vse od ločitve spreminjal in vedno bolj opozarjal nase s tatuji, piercingi in načinom oblačenja. Mislila sem, da je to njegov stil in da ga bo z leti minilo pa žal ni bilo tako.
V juniju so prišli k meni policisti in mi povedali, da je naredil samomor.
Sesul se mi je svet.
Pričakovala sem, da bova z bivšim vsaj tokrat stopila skupaj, da bi nam bilo lažje, pa sem dobila ravno nasprotno….kup obtožb, kako sem jaz za vse kriva, tudi za sinovo smrt itd…

Tole življenje se mi zdi brez smisla, padam iz ene preizkušnje v drugo.
V hiši, ki sem jo s toliko truda zgradila ne morem več živeti, je preveč spominov.
Za kaj se je sploh še vredno truditi.

Spoštovana,

ob zgodbi matere, katere mlad sin je naredil samomor, ne najdemo besed. Ker za to besed sploh ni. Kakšne besede! Če se sesuje svet, kakšno težo sploh še imajo besede? Zgodilo se je nekaj, kar ljudje doživljamo, kot da je v nasprotju z naravnim redom stvari, nekaj, kar se ne bi smelo – starši bi morali vendar umreti prej kot njihovi otroci. Koliko staršev pri sebi neslišno izgovarja prošnjo, kakor da bi ponavljali čudodelen urok: Prosim, prosim, če se mi lahko izpolni samo ena želja, naj me moji otroci preživijo. A narava deluje po včasih nedoumljivih, tudi zastrašujočih poteh, ljudje pa smo del narave.

Da je mogoče čustveno, duševno preživeti takšno izgubo, je treba to izgubo osmisliti, naj se sliši to še tako protislovno ali v najboljšem primeru teoretično. Da bi tudi začutili, ne samo razumsko vedeli, da se je za življenje kljub vsemu hudemu vredno še naprej truditi, nas žene nuja, da bi našli za to grozo, za brezno, ki je zazijalo pred nami, nekakšno pojasnilo, pomen. In tu je treba velikokrat raziskati širšo zgodbo sebe in tega otroka. Vsi smo namreč vpeti v nadvse široko mrežo sorodstvenih odnosov še živečih in tudi že davno preminulih sorodnikov. Moževe obtožbe, da ste za »vse« (karkoli že to pomeni) in celo za sinovo smrt krivi vi, sicer govorijo o neizmerni bolečini očeta, ki je izgubil sina, vendar preprosto ne držijo. Samomorilnost je zapleten pojav, odvisen od številnih dejavnikov, med katerimi je vsekakor tudi posameznikova ranljivost, dovzetnost za samomor. Saj veste, koliko staršev se loči, pa otroci ne reagirajo s samomorom. In da niste v sinovih tatujih, piercingih ter stilu oblačenja prepoznali grožnje, si nikakor ne smete očitati, sploh pa ne v časih, ko je to način izražanja zelo velikega deleža mladostnikov.

In tu sva pri občutku krivde, ki je za žalujočo mater sicer zelo normalen pojav, je pa izredno boleč in ga je treba – in ga je tudi mogoče – predelati. Zato vam svetujem, da se pridružite kaki skupini za žalujoče, če čutite, da boste ob ljudeh, ki jih je doletela enaka bolečina, svojo prenašali vsaj malo laže. Od vaše izgube so minili komaj štirje meseci in rana je še sveža; dobro vam bo dela podpora ljudi, ki vas bodo razumeli, vaše občutke spoštovali in s katerimi si boste skupaj pomagali skozi najhujše začetne mesece. Ne glede na to, ali se boste v taki skupini dobro znašli, pa vam polagam na srce, da si poiščete terapevta ali terapevtko, ob kateri se boste počutili varno, da boste lahko spregovorili o svoji bolečini. Vaše trpljenje ob sinovi smrti se namreč mučno prepleta s trpljenjem zaradi ločitve, ki jo boste morali prav tako predelati, da boste v življenju lahko stopili naprej. Značilno je tudi, da vas je samota ubijala (kar je eden najslabših razlogov za iskanje novega partnerja) – in to ravno takrat, ko bi vam pripadalo, da si oddahnete in začnete najprej uživati v svoji družbi, medtem ko moža »izpustite«, da gre po svoji poti. Zato bi vam rada ponudila vsaj iskrico volje, da si poiščete strokovno podporo. Zelo mi je žal, da je bila sinova smrt povod za to, da ste začeli razmišljati o tem. In prosim, oprostite mi, ker vas bom spomnila na nekaj, česar se, to vem, zavedate: imate še dva otroka; in čeprav sta polnoletna, boste vedno njuna mama, za otroke pa storimo največ, če zdravo poskrbimo zase in zorimo prav do konca svojega življenja. In verjamem, da to velja tudi za otroke, ki jih ni več v našem snovnem svetu. Ker ljubezen ne more umreti, ne sinova do vas ne vaša do njega.

Če bi potrebovali podrobnejše informacije, me lahko brez obveznosti kadarkoli pokličete.

Lepo vas pozdravljam. Večkrat bom v mislih z vami.

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

Draga mama,
En da sem po naklučju spoznala žensko,ki mi je povedala da svojo pokojno hčerko celo vidi. To se ji je zgodilo v medjugorju. Upam da bi ti bla ta informacija kaj v tolažbo? Podobnih dogajanj je kar nekaj… ljudje pričujejo o znamenjih svojih pokojnih bližnjih, o tem da sedaj jasno vedo, da jih spremljajo…
Kljub temu… Res je kot je povedala ga. Jana, ni besed….

nova
Uredništvo priporoča

Vem, da je težko. Razumeti sebe in druge okoli nas. Če tega ne znaš so bolečine veliko večje in da se postaviš na noge skoraj misija nemogoče. Smrt sina, boli. Samo to je bila njegova odločitev in jo spoštuj. Tu se nimaš kaj obtoževati. Prijavi se na mon pa bova kakšno rekla.
Obstajajo ljudje, ki ne zmorejo pritiskov, stresa obvladati in taki, ki iz vsake krize pridejo ven močnejši. Razlika med njimi je samo iskrenost in razumevanje sebe in stvari okoli sebe.
Glavo pokonci, prijavi se in obrni list naprej.

_______________________________________________ SAMOZDRAVLJENJE S KANABINOIDI V SLOVENIJI https://m.facebook.com/groups/438014413832415/?multi_permalinks=548310252802830&notif_t=group_highlights&notif_id=1613462320193479&ref=m_notif Zdravilec s konopljo in zdravilnimi rastlinami. _______________________________________________

Kmalu bo eno leto odkar je moj sin zadnjič odšel od doma in se ni več vrnil. Ponovno se vrača vse močnejša bolečina. Vračajo se spomini na zadnje trenutke, ki sva jih preživela skupaj.
Nekako sem preživela tole leto. Preselila sem se k prijatelju na gorsko kmetijo in se tam zamotila z naravo, delom in živalmi. Šlo mi je kar dobro do prejšnjega tedna. Vrnila se je bolečina v prsih, tesnoba in minila me je volja do dela. Nisem mogla iti niti na praznovanje sestrinega rojstnega dneva, obljubila sem ji torto in jo naredila le do polovice, naprej ni šlo. Posegla sem tudi po alkoholu, da bi mi bilo lažje pa je bilo še slabše.

Vsi mi pravijo naj si poiščem strokovno pomoč, jaz pa se tega otepam, ker mi ni za hodit od doma. Enostavno se mi ne da in si dopovedujem, da se bom sama zvlekla iz tega. Lani po smrti sem šla k moji zdravnici po pomoč pa mi je predpisala le zdravila, čeprav sem pričakovala drugačno pomoč. Tablete sem jemala 2 meseca, verjetno jih bom morala ponovno začeti.

Vesela bom vsake vzpodbudne besede ali če ima kdo podobne izkušnje, bi bila zelo vesela, če bi jih delil z menoj.

Neisha

Mislim, da je minilo še premalo časa in si morda prezahtevna do sebe. Če sicer lahko funkcioniraš in si potrta zaradi smrti, ne rabiš zdravil (verjetno dobivaš antidepresive).
Društvo Hospic nudi tudi telefonsko svetovanje, morda te bo to prepričalo, da se boš pridružila tudi skupini. Po mojem bi ti skupina koristila. Ugotovila bi, da si normalna, da se ti ni zgodilo nič takšnega, kar se ne dogaja tudi drugim, lahko bi mirno in brez zadržkov govorila o sinu, njegovi smrti, svoji žalosti, za kar sicer v vsakdanjem življenju redko dobimo priložnost, dala bi ven iz sebe vse to, kar zdaj tlačiš, in dobila celo primeren odziv, ne samo zadrege ali molka (na kar pogosto naletijo žalujoči, ker ostali ne vedo, kaj bi odgovorili).

http://www.hospic.si/programi/zalovanje-odraslih/

New Report

Close