Najdi forum

nevem več kako naprej

lep pozdrav!
Pred 16 leti sem spoznala fanta,kasneje sva se tudi poročila in imava dva otroka.Vse lepo in prav,par let sem živela pravljico,ki sem jo kot mala punčka sanjala.
A ta pravljica se je par mesecev nazaj končala.Zjutraj vstajam slabe volje,živčna,jezna na cel svet in to le zato ker ne prenesem več pogleda na moža.Vsak dan mi gre bolj na živce,ker postaja iz dneva v dan bolj podoben svoji mamici,povrh vsega pa še tašča v bližini stanuje in je huj ko vegeta.Ko jo samo slišim bi jo najraje zadavila.
Že par ljudi mi je reklo da si zaslužim nobelovo nagrado,da zdržim pri tej hiši.na to se nisem niti ozirala do par mesecev nazaj,ko sem končno začela razmišljat da pa more biti res neki narobe z njima če mi ljudje ki jih že dolgo poznajo to pravijo.
nebom rekla da me je kdaj udaril ker to ni res. a za moje pojme je tudi psihično maltretiranje kaznivo.zadnje čase sem itak ničvredna,kar naredim ni prav,če kej ne nardim je itak ogenj v strehi,niti do mame ne smem več na kofe brez da bi kej zraven komentiral..rada bi šla samo proč,čim dlje od tukaj in da me oba pustita na miru!pa nevem če je to izvedljivo da bo mir potem.
Lahko grem k staršem,to ni problem,otroka sta toliko stara da se bosta sama odločila kje bosta,a glede na to da ga počasi sovražita glih zaradi tega kako se obnaša do mene in do njiju mislim da bosta šla z mano.
nikoli nisem pomislila na varanje.ker sem imela doma zadosti,a me vedno bolj mika,ker z možem že pol leta ne spiva več skupaj.ne prenesem več misli na to da bi se me dotikal,niti da bi spala v isti postelji z njim.

Spoštovana,

iz vašega opisa se da zaznati razočaranje, žalost ter veliko nemoči. Navadno je tako, ko se v dolgoletnem partnerskem odnosu sproti ne pogovarjamo zares in poslušamo zares. Kar pa ni preprosto, sicer bi se vsi imeli krasno in jasno. In dolgočasno, čeprav se čudno sliši. Poslušati in tudi slišati najprej sebe, svoje potrebe, zaznati svoje meje itn. zahteva veliko več kot le dve ušesi in nekaj pozornosti na lastno počutje. Da smo v stiku s seboj pomeni biti pripravljen in si dopustiti čutiti tudi vse tisto, kar nas moti in boli pri nas samih. Nato pa še pri drugem. Za to potrebujemo odločitev, delo na sebi in čas. Tako se soočamo s celoto izkušenj, ki jih prinašamo v partnerski intimni odnos, saj intimni par ni skupaj po slučaju, marveč zato, da po fazi zaljubljenosti (“ljubezen je takrat slepa”) pričneta skupaj rasti in omogoči varen razvoj družini. Nato damo priložnost tudi drugemu, da v odnosu in z njim spoznava sebe.

Po romanci, za katero sta navadno razsodnost in stik z realnostjo nekaj oddaljenega, vedno pride tudi čas streznitve in pravo delo v odnosu se šele začne. Magičnost ni več božansko delo, temveč je ideal, položen v roke para, da ga vzdržuje, neguje. Tu dva začneta zares graditi na odnosu in na sebi. Tu se začnejo prava vprašanja: ali me bo slišal/a v moji stiski?, sem lahko ob njem/njej spontan/a, bo zdržal/a ob meni tudi, ko bom na tleh, v nemoči?, bova drug drugemu lahko dala dovolj prostora zase in ali si bova ob otrocih vzela čas za naju? mi bo še stal/a ob strani, ko/če se bo treba postaviti zase in za lastne meje do kod si kaj dopustim? itn. Ne vem kako je bilo s tem pri vaju, a glede na opis počutja, odzivov, temeljnega vzdušja in vašega razmišljanja o ukrepanju predpostavljam, da ste dolga leta partnerski odnos prepuščali vnemar, opuščali izzive in tudi težave v odnosu pometali pod preprogo. Zdaj se je tega nabralo. Tako v telesu kot v prostoru med vama, v celi družini. In je seveda težko vzdržati.

Vi boste že vedela kaj je za vaše počutje, zdravje in zdravje ter dobrobit družine najbolje storiti, toplo pa priporočam, da najprej poskrbite, da bodo odločitve posledica mirnega in tehtnega premisleka na podlagi prostora in časa, ki ga najprej potrebujete zase, da ujamete svojo perspektivo v življenju. Medtem pa poskrbite za zdrav bioritem, počitek, prijazno besedo tudi v partnerstvu, družini. Počnite to, kar vas veseli, sprošča, bodite kdaj sami, raziskujte počutje in pustite si nekaj več prostora za prave odločitve, ki pridejo iz »srca in trebuha« ne zgolj iz glave. Če pa ste morebiti že tik pred odločitvijo, da se ločite, potem ne potrebujete nasveta, morda le to, da se zavedajte odgovornosti za rezultate lastnih izbir.

Ne pozabimo, da duševne rane, ki jih nismo uspeli nasloviti, ubesediti, urediti ter zaceliti v aktualnem intimnem odnosu, nas bodo zopet nagovorile v morebitnem novem intimnem odnosu. V kolikor pa se vajin odnos ob obojestranski pripravljenosti za sodelovanje zasuče na bolje in bi začutila, da bi lahko poskusila še enkrat, si poiščita pomoč partnerskega terapevta, da vaju pri tem strokovno in sočutno spremlja. Puško v koruzo lahko vedno vržete tudi jutri…

Pri urejanju počutja in življenja vas in vaše družine vam želim vse dobro!

- - Edin Duraković, STUDIO SIMBALEIN Center za kulturo in terapijo odnosov Ljubljanska c. 15, 1293 Šmarje-Sap t: 030 689 656 e: [email protected]

New Report

Close