Pozdrav!

Veliko sem prebiral forum in našel le probleme kjer mati ne odobrava fante svoje hčere, vendar ne najdem teme kjer mati nebi odobravala punce svojega sina. S punco sva skupaj že od decembra in mislim da bi ta veza lahko bila trajna saj imava s punco enake cilje, ujameva se, rada delava enake stvari, res pa je da sva oba trmasta in na čase tudi ljubosumna in se kdaj in kdaj tudi skregava zaradi določenih stvari, včasih se kar oring skregava saj sva oba temperamentni osebi, ona sicer malo bolj kot jaz in si poveva par krepkih vendar na koncu vedno najdeva skupno točno, se pogovoriva in pustiva za sabo. Oba še živiva pri starših, sam sem v 22 letu, ona pa v 20 letu. Jaz že študiram v Lj, ona pa prične oktobra, takrat se tudi nameravava vseliti skupaj v študentski dom in ko bova finančno zmožna v stanovanje. No do pred nekaj dnevi je bilo vse super, potem pa je bil še en najin prepir ki pa je potekal pri meni doma v moji sobi. Midva s punco sva seveda rešila vse v roku ene ure, vendar je ta prepir slišala tudi moja mama ki je med prepirom prišla tudi v sobo in se začela vtikovat zraven dokler ji nisem rekel naj gre iz sobe ker je to najina stvar. Punco sem takrat odpeljal domov in takrat se je tudi vse skupaj začelo saj mi je mati zabičala da moram priti takoj domov. Po prihodu domov pa mi je le povedala da punce več noče videt v njeni hiši, niti več noče slišat za njo in razlog zato je bil ravno tisti prepir češ da midva nisva za skupaj, da ona nebo poslušala kako ji nekdo žali sina, da ona nebo poslušala kako se midva kregava, da je ona slišala(vidla?) da je ona nesramna do mene tudi v družbi (čeprav priznam da imava s punco tak odnos da si kdaj rečema kaj takšnega kar bi morda druge ljudi užalilo, vendar midva veva da je to zgolj šala/podjebavanje in drug drugemu tega ne zameriva in se dejansko včasih temu tudi smejiva, vendar se tudi to ne dogaja nevem kako pogosto) itd… In od takrat dalje ima res za moje pojme otročje fore, npr vikend sem preživel skupaj s punco in sva šla kolesarit, mati mi velikokrat piše kje sem ali kaj delam in enako je napisala tudi ta vikend in sem povedal da s punco kolesariva, ko pa sem prišel domov mi je povedala da jo zanima samo kaj sem delal jaz in da naj naslednjič napišem da kolesarim sam in ne da kolesariva skupaj, nakar sem ji povedal da naj ne bo otročja in da nevem zakaj dela iz vsega tega tako paniko, vendar si kar neda dopovedat in vztraja pri svojem, govori mi tudi da je ona o moji punci slišala grde stvari in da mi tega nebo povedala češ da mi ne zaupa in da bo mi povedala le če se zgodi da več neboma skupaj, povedala pa je tudi da nama je že prisluškovala in da zaradi tega ona ve še marsikaj. Do tega prepira sta se obe razumeli super, tudi punca je razočarana nad vsem tem, vendar tako njej kot meni počasi mineva potrpljenje. Najbolj me pa razjezi to, da kadar se jaz skregam z mamo, da ona prav tako ne “špara” pri besedah in je včasih enako če ne še bolj zgovorna. Prav tako sem ji skušal dopovedati da se tudi onadva z očetom kdaj pa kdaj tako skregata in jaz pravtako to prenašam. Vendar je njen odgovor vedno da nje to ne briga, ona je z očetom že 20 let in je njima oproščeno, to je njena hiša zato bo pod njeno streho tako kot bo ona rekla ipd. Kaj naj naredim da bo vse tako kot prej? Rad bi da razume da meni ta veza ustreza, da sem pač tak človek da me takšni prepiri ne užalijo ker oba s punco v jezi rečeva marsikaj in veva da tega pač ne misliva resno ampak je to zgolj tisti trenutek iz jeze. Sicer pa večino časa ki ga preživiva skupaj se imava več kot odlično. Z mamo sem se že poskušal pogovoriti in ji razložiti vse skupaj vendar ne pridem nikamor ker me noče poslušat in vztraja pri tej zgodbi ki si jo je ona zamislila.

Lep dan še naprej

Spoštovani,

ste opazili, da v odnosu z dekletom nadaljujete vzorec prepiranja, ki ste se ga nehote naučili, ko ste bili oz. ste priča prepirom svojih staršev? Mlada sta in tudi vajina zveza je mlada (čeprav se vam osem mesecev zdi že kar konkreten čas), zato si verjetno težko predstavljate, da bi čez dvajset let vajine prepire opisovali z veliko težjimi občutki in bolj grenkimi besedami, kot je temperamentnost in par krepkih. Če dodaste tej vnetljivi mešanici še trmo in veliko resnejši problem, ljubosumnost, boste dobili hudo temačno sliko, tudi če z mamo ne bi imeli niti najmanjšega problema.

Vendar imate z mamo probleme. Z rastočim nelagodjem opažate, da nima občutka za vašo in dekletovo zasebnost in tudi ne za razmejitve med sabo kot materjo in vami kot sinom. Tu moram sicer jasno povedati, da po mojem mnenju vajinega medsebojnega obračunavanja v svojem domu, kjer še vedno živite (po letih sklepam, da ste diplomirali ali pa ste tik pred diplomo, tako da boste finančno lahko kmalu zaživeli samostojno), ne ona niti drugi sostanovalci niso dolžni prenašati, če jih moti. Morda se vama taki prepiri zdijo zabavni in popestrijo vajin odnos, ni pa nujno, da zabavajo tudi druge. Obzirnost je tu zares na mestu. Tudi če ste morali vi poslušati prepire med staršema (če so bili nekonstruktivni, bi vam jih morala res prihraniti), to zdaj ni priložnost, da jima boste vrnili. Ne gre za “povračilne ukrepe”, ampak za odnos med vama z dekletom. In za vaše odraslo ravnanje.

Zato je materino vmešavanje, ki se vam zdi boleče neprimerno (koliko laže bi bilo za vse vpletene, če bi vam vse svoje pomisleke in pritožbe izrekla na drugačen način, ne tako, da zveni kot tekmica vašega dekleta), pravzaprav dobrodošla priložnost, da nekatere vezi z mamo prerežete (ali še bolje, razvežete). Vedno boste njen sin, nikoli več pa ne boste nedorasel otrok. Pripada vam odraščanje, zorenje, to je vaša prava pot; odnos z mamo ne bo nikoli izginil, vendar ga vsaj vi za svojo polovico spremenite v odnos med dvema odraslima osebama. Kajti ne, tako, kot je bilo, ne bo nikoli več, žal. Lahko bo slabše, lahko bo bolje – najverjetneje bo v večno spreminjajočem se toku življenja vsakega nekaj – nikoli pa ne boste več mamin sinček, ki prejema le razumevanje. Žal. Vendar je to pot, na katero se moramo podati čisto vsi, če želimo sploh zafunkcionirati kot odrasli v svetu odraslih.

Skratka, situacija vas nagovarja, da prevzemite odgovornost za svoje ravnanje in se obrnite naprej – tja, kjer je vaša prihodnost, ki jo boste gradili vi.

Čas hitro mineva, in verjetno boste kmalu opazili, da imajo kolegi ali sodelavci zveze, kjer se ne žalijo, prepirajo ure in ure in rečejo v jezi kar jim pade na pamet …skratka nimajo vajine dinamike.
Vam je res morda to fino, zabavno, se nasmejiva, sva oba temperamentna, oba rečeva hude stvari- samo to ni šala.
Tako kot pravi ga. Lavtižar- po nekem času začne to boleti. Ste mladi in jaz sem svoje veze iz 20 let že 10x prerasel in pozabil. Verjetnost je, da jo tudi vi, kljub vašim trenutnim občutkom.
Vendar to ni nujno izgubljeni čas, če kljub vaši mladosti resno pogledate svojo situacijo in se odločite za izboljšanje odnosa in nehate opravičevati verbalno nasilje, žalitve, pobesnelo obnašanje ene in druge strani in se odločite, da boste živeli tako kot družba več kot očitno trdi- da je tak odnos preveč strupen in nezrel, da bi se nadaljeval v taki obliki, lahko že mlad odnesete veliko iz tega odnosa.

Mama pa je žal edini problem, ki ga vidite, ker vam je s punco super…. ker pač taka sta.

Mama pa seveda pristopa k težavi čisto napačno in se vsiljuje in postavlja zahteve, ki so otročje- kot je morda vajin odnos s tem dekletom- ker pač taka je.

Bila sem precej kolerična voznica, preklinjala in trobila. Tega se sploh nisem zavedala, dokler ni najstarejši otrok začel govoriti in je v avtomobilu ponavljal tisto, kar sem jaz namenjala drugim. Ni bila ravno pesem za ušesa in sem se hitro odvadila.
Ko nam nekdo nastavi ogledalo, je včasih koristno, če se pogledamo vanj. Ti mami nastavljaš ogledalo s svojimi prepiri z dekletom, hkrati pa ga ona tebi – tako kot njo bolijo grde besede, ki ti jih namenja dekle, bi morale tudi tebe. Vse se da povedati drugače in pri vajinih letih je čas, da se tega zavestno naučita. Koleričnost in glasni prepiri so simpatični samo v kakšnih limonadastih filmih, v resnici pa je to verbalno nasilje, tudi če se oba strinjata z njim.
Ko sem jaz v družbi takšnih parov, kot sta vidva, sem v stiski in se ne počutim dobro. Tudi če si stokrat rečem, da ni mišljeno tako, kot se sliši, mi ni v redu. Prav tesnobo občutim.

Kakorkoli že, prav je, da mamo postaviš na njeno mesto – v tvojo zvezo se nima pravice vmešavati in ti odrejati, s kakšnim dekletom boš hodil. Izjema je nasilje – tudi verbalno nasilje.