Žuranje in skrhan partnerski odnos

Zdravo!
Potreboval bi mnenje. Ker sam si ne pridem gor. Navkljub pogovorom z ženo.

Z ženo sva skupaj 11let od tega 3leta poročena z dvema šoloobveznima otrokoma, oba v jezusovih letih. Imava vse, denarno in materialno sva preskrbljena brez straha za prihodnost glede tega. Ampak….

Bom poskusil opisati zadevo natančno kolikor lahko.
Nikoli nisem bil preveč ljubosumen, tudi vse težave sva rešila znotraj hiše, noben ne ve, vsi mislijo, da živiva v pravljici.
Ko sva začela, nisva imela skupnih prijateljev, jaz ene 3prijatelje ona 1prijateljico, z vsakim dnem sva se bolj zbliževala in počasi so moji prijatelji oz. sem sam jih začel “zapuščati”, ker sem se posvetil družini pa tudi je bila ona jezna, če sem kam šel.. po 11letih dejansko nimam več pravega prijatelja, katerega bi poklical pa bi lahko šla na pir ali pa na žur. 2x sem šel sam na koncert s kolegi pa vedno par dni ni govorila z mano in sva glasno usklajevala mnenja. Veliko sem glede tega sam kriv. Ostajal sem doma, ven nisva hodila(nočne žurke, ipd.), dva otroka sta se nama rodila in sva pač živela družinsko življenje, smo hodili k skupnim prijateljem na piknike, sicer zelo zelo redko ampak tu pa tam je bil kakšen.
Pred dvemi leti sem imel manjše zdravstvene težave, katere so me vrgle čisto iz tira in se še danes pobiram, ampak mi čedalje bolj ratuje, mi govori naj grem kaj ven kolegi, jaz ne grem, ker jih nimam in ker imam strah(zd.težava).

– Zadnja dva meseca pa so v najinem zakonu nonstop težave. začele so se junija, ko je začela ostajat po šihtu (2x), ker so šli s sodelavci (m+ž, vsi mlajši nekje 10let in brez družine in povečini brez partnerjev) na pjačo. Me ni motilo. Vsak večer tisto uro podaljšala ok.
– Potem je prišel neuradni piknik, kjer so s sodelavci(m+ž) ga žurali ampak je prišla domov v večernih urah okoli 11ih. Me je zmotilo njeno obnašanje, ker sem bil prepričan, da se je nekaj zgodilo tam. Sva se pogovorila in naj ne bi bilo nič. Ok gremo dalje, ji verjamem in zaupam.
– Naslednji vikend, jo kličejo sodelavke, če gre zraven na koncert, jaz ne morem ker imam drug dan zjutraj službo + otrok noče noben čuvat. Se obleče in gre. Pride domov ob pol 1ih. Me je začelo počasi jezit vse skupaj.
– Gremo na morje, pridemo domov, naslednji dan gre zopet na piknik s sodelavci (m+ž) ker je od zadnjič (3tedne nazaj) ostalo pijače in mesa. Jaz doma čuvam otroke, in sem čisto razjarjen. Ko pride domov ob cca. 10ih zvečer znorim in ji povem vse.
– Čez 4 dni jo kliče sestra, če gre z njo in njenimi kolegi ven. Gre ven, men je ql, ker je itaq zadnji vikend dopusta, potem bo delala cele dneve in naj se sprosti. Spet jaz doma čuvam otroke. Pride okoli 1ih zjutraj. Jaz miren.
-Čez 14dni jo kliče druga sestra, če grejo ven. Valda spet gre. Jaz pomirjen ker vem s kom gre in sem skuliran in sem doma z otroci. Pride okoli polnoči.
– Čez dva dni (včeraj zvečer)jo kliče sodelavc, če gre zraven k sodelavki ko se je na novo vselila. Jaz totalno znorim, se skregama, potem ni šla (oni so prišli domov ob pol 5ih zjutraj). Danes samo čakam kaj bo oz. kaj bo novi vikend prinesel.

Sva se pogovorila, kaj se ji dogaja, je rekla, da ne ve, da nikol v življenju prej ni hodila ven, zdej bi pa rada šla kdaj pa kdaj. Mene je totalno zmotlo, da je šla ven 6x v mesecu pa pol, prej v 10letih pa samo na službene zabave plus enkrat na leto.
Mene to zelo moti, ona to ve, ampak jo zdej omejujem, pa privezujem na sebe. Sem ji lepo povedal, da to vodi samo v pakiranje kufrov in da si tega ne želim, ker je moja žena/partnerka/mati mojih otrok/prijateljica in vse ostalo.
Tudi priznala je, da če bi bila situacija obratna, da bi jaz hodil toliko ven ona pa doma ostajala, bi bil ogenj v strehi z njene strani.

Kaj narediti?
Kako se lotiti težave?
Kako postopati?
Ali sem preveč ljubosumen? Mogoče preveč zadrt oz. je ne spustim?

Se je kdo že znašel pred tako težave? Kako jo je rešil?

Hvala in lep pozdrav,
zmedenež

Spoštovani,

ne vem, koliko vam je to lahko v uteho, ampak dogaja se vama nekaj zelo običajnega. Če prav računam, sta postala par še v študentskih letih, uradno sicer polnoletna, a vendar še neizoblikovani osebnosti. V teh enajstih letih sta se spremenila, vsak po svoje, in razvoj prinese seveda tudi marsikaj nepričakovanega. Pravljica, kot naj bi vajino življenje izgledalo na zunaj, se je končala. Sicer pa ničemur »zunaj« nista dolžna polagati računov, upam. Pomembno je, kaj se dogaja med vama.

No, tu se postavi vprašanje, kaj pravzaprav je »pravljica«. Prepričana sem, da ima vsak od nas drugačno predstavo o pravljičnem življenju, vsaj za odtenek se razlikuje od vseh drugih. Ali za vas to pomeni, da vse svoje pomembne odnosne potrebe (kontrolna teorija ima uporaben koncept 4 potreb: po spoštovanju/moči, ljubezni/sprejetosti, svobodi in zabavi) zadovoljujete v odnosu z ženo? Če je tako, bi bilo seveda idealno, če bi tudi ona te svoje 4 potrebe zadovoljevala v odnosu z vami. Očitno pa je v zadnjem času potrebo po zabavi začela zadovoljevati tudi v družbi. Morda tudi potrebo po svobodi? Otroka sta oba že v šoli, kristusova leta običajno prinesejo kako prelomnico, mogoče je to čisto legitimna potreba mame, katere otroci so že malo večji in samostojnejši, da si da duška.

Ampak vas skrbi, da je v tem še kaj več, kaj, kar bi ogrozilo vajin odnos. Kakor lahko razumem vašo ženo, lahko razumem tudi vas. Očitno za vas (še?) ni prišel trenutek, ko bi si zaželeli svoje družbe oziroma vam je še preveč močno ostal v spominu čas, ko ste žurali po svoje, žena pa vas je kaznovala z molkom. Poleg tega vas morda zadržuje tudi vaša zdravstvena težava (ne razumem čisto dobro, kakšna je – bi jo morda lahko malo konkretneje opredelili?), zaradi katere vam ni do tega, da bi hodili ven.

Kljub temu, da se vama ne dogaja nič takega, česar ne bi v taki ali drugačni obliki poznala velika večina parov, ki so dlje časa skupaj, pa je za vas to zelo pereče in ogrožajoče. Celo tako zelo hudo je, da govorite o »pakiranju«. Ali je to vaša grožnja ali pa se bojite, da bo spakirala žena? Ampak kakor ženina želja po druženju v vas zbuja vrsto neprijetnih občutkov, od tesnobe in strahu do jeze, pa tudi poskusi kontrole in privezovanja nase, kot pravite, niso pristop, ki bi se v odnosu dolgoročno obnesel. Vse to začetno poskušanje, da bi obvladali doslej neznan problem z znanimi sredstvi, pa vas vodi dlje, in upam, da boste temu sledili, ker vas bo prav to potegnilo iz zmede. Kako zanimive reči boste spoznali o sebi, ko boste ženo lahko nekoč »spustili«! Mogoče se motim – in če se, mi, prosim, oprostite – ampak kaj pa če ženi na tihem zavidate, da se lahko brezskrbno sprosti zunaj doma, vi pa se ne zmorete?

V vsakem primeru vama želim, da bi se začela pogovarjati bolj konstruktivno. Tudi »glasni izmenjavi mnenj« se marsikdaj mnogi ne zmoremo izogniti, vendar ima ta način kratek rok trajanja. Ali lahko vsaj na razumski ravni sprejmete možnost, da je sedanja kriza odprla vrata do novega, manj na zunaj pravljičnega, zato pa pristnejšega odnosa? Ker pa sta za odnos odgovorna oba, ni druge, kot da oba sodelujeta pri reševanju krize; da najdeta pot, ki bo za oba smiselna.

Srečno in lepo pozdravljeni,

Dragi avtor,

meni pa se zdi, da te bolj kot karkoli drugega zdaj muči to, da si se ti v preteklosti popolnoma prilagodil njenim željam in se odrekel točno temu, čemur se ona zdaj brez slabe vesti predaja – občasni večerni zabavi in sproščenemu druženju s svojimi prijatelji. (S katero ni sicer prav nič narobe)

Seveda ji tega ne moreš očitati, saj si se temu odrekel prostovoljno, verjetno pa ji v vseh teh letih ‘zavoljo družine’ in ‘ker je tako prav’ tudi nikoli nisi potožil, da pogrešaš svoje prijatelje in druženje z njimi. Tako ona ne more vedeti, da si ob tem odrekanju tudi trpel in lahko misli, da te druženje s prijatelji niti ni zanimalo več, itd.

Pričakoval si, da bo tudi ona naredila enako kot ti in zatrla svoje želje po druženju z njenimi prijatelji ‘zavoljo družine’, in zdaj si razočaran in jezen nanjo, ker tega ni naredila.

Jezen si razumljivo, ne pa tudi upravičeno. ‘Assumption is the mother of all f*uckups”, oziroma povedano po slovensko: če ti sklepaš, da nekaj drži, še ni nujno res, da drži. In če osnuješ svoja dejanja na lastnih sklepih in nepotrjenih domnevah, se ti slabo piše.
Naredil si torej napako, ker si sam po svoji pameti sklepal (verjetno brez poglobljenega pogovora z njo o tej temi), da bo ona sledila tvojemu zgledu. In zdaj ti je žal, ko vidiš, da ti tega odrekanja pravzaprav ni bilo treba, pa še jezi te, ker si ona to tako zlahka ‘dovoli’.

Mislim, da se morata o tem pogovoriti, brez očitkov in groženj. Povej ji, kako se počutiš zdaj in kako si se prej, čemu si se ti odrekel. In potem poiščita način, da lahko tudi vsaj malo nadoknadiš zamujeno in obudiš stara prijateljstva. Ta so konec koncev bistvena tudi za trdnost zakona – mož in žena sta drug drugemu najbližji zaupnik, a po moje nikakor ne smeta biti drug drugemu ves svet.

Družinska pravljica … kakršnakoli že je, je točno to – pravljica. Resničnost je drugačna, bolj življenjska in je lahko prav zato tudi lepša.

Hvala obema za odgovor.

Ja verjamem, da je to nekaj običajnega v družini ampak meni je to bilo po neki strani nedovoljeno iz njene strani. Recimo v vseh teh letih sem šel na 2 koncerta sam s kolegi (plus parkrat na kako pjačo s kolegi in kako službeno zabavo), potem 2tedna ni govorila z mano oz. bila jezna na mene, čeprav je bila prva povabljena,imela karto, da gre zraven in ni hotela it, je sama rekla, naj grem sam s kolegi. Tudi jaz sem bil povabljen kdaj pa kdaj kam, vendar nisem šel, ker ali so bili otroci bolani, ali pa je že prej tako delala, da sem se zavoljo dobrega odnosa sam odločit biti doma. In to je potem pripeljalo k temu, da sem “ostal” doma, potem sem pa že tudi avtomatično zavrnil povabilo, ker sem si mislil, kaj sledi. Ker včasih je bilo, prav to, zdej imaš družino, ali pa kam hodiš okol, če sem jaz doma.

Z ženo sva se pogovorila o tem že večkrat, sploh sedaj. Po eni strani me razume, saj je bila ona enaka do mene kot jaz sedaj do nje oz. je isto občutila, ampak sedaj ko pa bi ona hodila okol, pa naj jz kr tut začnem pa bo vse ok, oziroma je vse vredu če, gre ona ven.

Mene je najbolj zmotilo odgovor na vprašanje: “Ali bi me pustila na tolko zabav oz. tolikokrat ven, kot si sedaj sama šla? Ali tudi ti nebi popenila? Bi ti bilo vseeno, da hodim toliko okol?”
Na vse tri odgovore je bila sprva tiho potem pa odgovorila: “Ne”.
Moj odgovor je bil: “No vidiš, sedaj poznaš moje občutke”.

Recimo v prejšnjo soboto so jo povabili ven me je vpašala za mnenje sem ji rekel točno to :
“prepovedat ti ne smem, da greš, mi pa ni všeč da bi šla, moreš se sama odločiti”
In ja tudi sem ji povedal, da ta družba, katera jo sedaj vabi ven oz. hodi z njimi okol, meni ni všeč in da bo povsej verjetnosti slabo vplivala na njeno prihodnost (obeta se ji napredovanje, vsi so sodelavci), zdej je pa že iz uprave prišlo, da se preveč družijo in da slabo vpliva na delo.
Zakaj mi niso všeč? dve sta ločenki z otroci, kateri norita okol z drugimi brez kančka občutka za družino, vsi ostali so pa 10let mlajši zaljubljeni drug z drugim med sabo, pa noben ni z nikomer.
Ni šla, ker sma se skregala.

No ta vikend jo spet vabijo ven.

Jaz živim po načelu družba je družba, služba je služba. Ja lahko imaš taboljšo prijateljico v službi ampak to je ena ne pa več njih. To sem tudi njej povedal.

Ne ni grožnja, da ji bom spakiral, ampak kolker poznam partnerski odnos med drugimi, v okolici, kateri so začeli pogosto okol hoditi sami, partner je pa ostajal doma, je v 99% pripeljalo do tega da niso več skupaj. Tega si jaz ne želim!

Glede mojega zdravstvenega stanja, imam super službo, ki pa je tudi nenormalno odgovorna in stresna. Po vsem tem stresu zaradi službe in otrok, ki sta bila kar naprej bolana, še potem moje angina katero sem preživel na nogah, ji je še ta sodelavc s katerim hodijo okol nekako izpovedal čustva. Spoštujem ženo in sem vesel, da mi je to povedala takoj (namreč vse si povema glede teh stvari), ampak to je bila pika na i in sem doživel kolaps. Od takrat naprej sem bil prestrašen skoraj za vse občutke. Eno leto je trajalo, da sem se sestavil skupaj.

Ja mogoče imate prav, da ji po malem zavidam brezskrbnost. Tega se zavedam. Kadarkoli sem bil sam zunej (ko sem bil), so bila sporočila, kdaj pridem, kje sem, kaj delam, stanje otrok in prevečkrat se je zgodilo, da sem predčasno prišel domov, ker je en od otrok ne vem bruhal ali pa dobil vročino ali pa ga je samo trebušček bolel.

Da pa je ne bom samo kritiziral, jo morem pohvaliti, da se zadnjih 14dni zelo trudi za najin odnos, sem deležen kakega objema, tudi poljub dobim, da ga ne dam vedno jaz prvi, večere preživima v bližini drug drugega, tudi uporabo telefona(fb, snapchat, viber), ko sem jaz zraven je opustila za 70%, povabil sem jo na koncert, bomo videli kako bo šlo.

Brez skrbi, vse občutke, vsa moja “stanja” vse pozna in zve tudi žena, ker sem se odločil od tistega kolapsa naprej, da ji povem vse, točno tak kot je, da nič več ne držim v sebi, pa se sam s sabo pomirim po parih dneh, je pa res, da je tudi lažje napisati na forum kot povedati v realnosti.

Lep pozdrav,
zmedenež

Dragi avtor,

oprosti, pri mojem prejšnjem odgovoru sem povsem spregledala, da ti je očitala in kuhala mulo, če si šel – to nikakor ni prav z njene strani.

In ni prav, da si se uklonil – ni prav, da ti ostajaš doma ‘da ne bo ognja v strehi’, ona pa večinoma kjub vsemu gre. Od tebe pričakuje eno, sama dela pa drugo. Če zase zahtevaš svobodo, je prav, da jo dovoliš tudi partnerju.

Vem, da je težko najti ravnovesje pri sklepanju kompromisov – da se kdaj ukloniš partnerju in da ti kdaj on/a naredi uslugo, ampak mislim, da pri sklepanju kompromisov nikoli ne sme nihče zares trpeti. Ok, lahko si malo nejevoljen, ti ni najbolj prav, itd … ampak če trpiš, potem to ni ok kompromis! Kompromis je, da greš nekomu naproti do tam, do kjer ti je še sprejemljivo iti. Meni bi bilo npr. še sprejemljivo, da gre moj partner ven s svojimi kolegi vsak drugi vikend, vsak vikend pa ne – in če bi mu v imenu kompromisa rekla, da mi je ok, če gre vsak vikend in pri tem doma trpela in se sekirala, potem to ni uredu kompromis s katerim sta zadovoljni obe strani.

In pravzaprav – kaj bi tvoja žena rada? Imela svobodo hoditi ven s komer se ji zahoče in kadarkoli se ji zahoče, ti pa bi bil vedno doma in zadovoljen s tem, da njej ni prav, če ti kam greš (in te še ko kam greš kliče, da se vrni, ker otroka boli trebuh – zakaj točno se moraš ti pri tem vrniti domov, mi ni jasno – te morda tu malo manipulira?)?
Kaj bi pa ti rad? Da se žena ne bi družila s temi ljudmi in hodila tako pogosto ven, obenem pa bi ti mirne duše dovolila, da se tudi ti kdaj družiš s kolegi?
Šele, ko bosta točno povedala kaj iskreno bi rada drug od drugega in od vajinega odnosa, bosta lahko poiskala kaj je za vaju tu srednja pot, kompromis, kje sta pripravljena popustiti. Če ta točka kompromisa sploh obstaja.

Poleg tega moram priznati, da se mi zdi, da tvojo ženo ven vleče še kaj drugega, kot le prijateljice. ne vem, kaj je bilo s tistim sodelavcem, ampak njeno obnašanje mi vzbuja sume.

Povabi se kdaj zraven, pa pojdita skupaj ven z njeno družbo, pa ona s tvojo! Ti boš bolje spoznal to družbo in videl, kaj se dogaja in obratno. Tako bosta vsaj bolje vedela, o čem sploh govorita in kaj se dogaja, ko je drugi ‘zunaj’. Mislim, da če je v zvezi vse kolikor toliko ok, ne ti ne ona ne bi smela imeti zadržkov, da se jim na zabavi (ne mislim, da morata vedno zdaj ven skupaj hoditi, naredita to nekajkrat ali občasno) pridruži partner. …

Ja sivka, kako si mogla spregledat, da mu je žena očitala in kuhala mulo? Če bi bil mož sem prepričan da ne bi ničesar spregledala.

Sicer je pa stvar jasna. Ko je žena začutila potrebo po otrocih je bila na vrsti družina. Ona pač ne more čakat, biološka ura, pa to. Ko je pa začutila potrebo po svobodi pa tudi ne more čakat. Saj je vendar utrujena od službe in otrok!

Mož pa… ja mož se mora pa prilagoditi. Če ne je pa egoist in brezčutnež.

Tako je to v sodobnem svetu!

Nič ni tako v sodobnem svetu, tako je v njunem konkretnem zakonu.

Avtor, tudi jaz mislim, da se tvoji ženi nekaj dogaja in to ne samo želja po žuranju.

Mislim, da je nujno, da žena prekine stike s sodelavcem, ki bi od nje rad nekaj več. V taki družbi ne more biti. Sploh pa ne izven službe, na nekih zabavah itd. Se ji bo zgodilo kaj, kar bo nato resno obžalovala. Je pa res težko, ko se veza začne že v letih, ko še nisi izdelana oseba, ko se še nisi naveličal žuranja in tega, ko še nisi videl vse bede nočnega življenja, ne le čarov, in ti to kasneje nekako manjka. Ko si pri 33ih misliš, madona, saj nisem star 70 let, kot se počutim… Želim vama, da prideta čez to obdobje s čimmanj škode na dolgi rok. Se pa večina parov znajde v podobni situaciji, slej ko prej. Morda zgolj tisti ne, ki začnejo hoditi v bolj zrelih letih in že imajo take izkušnje…