Najdi forum

po rojstvu otroka vse navzdol

Ne bom rekla, da sva imela pred otrokom perfekten zakon, da sva bila skladna, usklajena..imela sva močne temelje, nad njimi pa večkrat razburkano..ampak sva se imela lepo. Otroka sva komaj čakala, ni šlo zlahka, bila je trnova pot. Sedaj je tu, star par let…midva pa vsak na svojem polu. Meni se on kot zelo izobražen moški, z možgani stalno na 150%, zdi kot oče povsem brez pameti, brez razmišljanja, kaj reče otroku, kaj mu prepove, kako se do njega obnaša…ne vem, a je to v moški prirodi, da so v poklicu lahko briljantni, v povsem življenjskih vlogah pa malo da ne odpovedo. Zjutraj je otrok pred vrtcem lačen, ampak ne, boš jedel v vrtcu, čez dve uri..ne, dovolj bo samo kruh, ker me s putrom lahko umažeš (sam pa medtem mljaska nutelo)..ne, da bi bil žleht, surov, zelo ljubeč je, ampak enostavno mu stvari niso jasne, nič ne razmišlja…sredi mraza je dovolj, da gre v vrtec v kratkih rokavih, saj mu bo tam itak vroče, do vrtca pa tudi ni daleč, bo že potrpel tisto malo..en dan po tem, ko mu pade vročina ajde, gremo na izlet, če bo zakuhal, bomo že prišli nazaj..pa kaj, če ga nisem previl takoj zjutraj, ampak uro in pol kasneje, saj je s kremo namazan..ne znam si razložiti, ali mu je tako malo stalo do otroka, ali se enostavno ne znajde v tej vlogi..ker meni osebno je njegovo obnašanje že zraslo čez glavo..posledično se tudi midva sploh ne razumeva več, ne mine dan, ko se ne bi skregala. doma ni več smeha, plesa, samo tišina

Spoštovani,

spomnim se besed pokojnega terapevta dr. Janeza Klobučarja: »Dober zakon otrok še utrdi, slabega še bolj razrahlja.«

Kolikor razumem, je bil vajin otrok zaželen in se normalno razvija, zato sklepam, da dvema funkcionalnima posameznikoma ni povzročil pretirane obremenitve sam po sebi.

Zato se mi zdi – če sklepam po vaših besedah, da kot par že prej nista bila skladna in usklajena ter da je bil vajin odnos velikokrat razburkan – da se ista dinamika samo nadaljuje. Zakaj se tudi ne bi? Z rojstvom otroka se starši kot osebnosti ne spremenijo, njihov odnos pa tudi ne, razen če začneta drugače ravnati, se drugače pogovarjati, skratka, če se do svojega medsebojnega odnosa začneta vesti drugače.

Napisali ste le to, da je mož do otroka ljubeč, primere ste pa navedli samo (z vašega stališča) negativne in zunaj konteksta (npr. ali »v mrazu« pomeni v januarskem ali junijskem jutru?). Kar stisne me, ko čutim, kako nerazumevajoče do vas tole zdajle zveni, ampak primanjkuje mi vaše zgodbe, vam pa je verjetno že zdavnaj zmanjkalo potrpljenja, da bi jo na dolgo razlagali – v možu vidite briljanten um, ki pa »v življenjskih situacijah malodane odpove«, in energijo vam kradejo vsakodnevni prepiri. Ste pripravljeni napisati še kaj več o vajinem dejanskem problemu? Ker kar ne morem verjeti, da bi bil to samo možev »vzgojni stil«.

Na branje in lepo pozdravljeni,

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

Meni pa se zdi, da avtorica teme preveč resno jemlje vse skupaj. Zdi se mi, da ji mož veliko pomaga z otrokom, zjutraj zajtrkujeta, ga obleče, ga pelje v vrtec, na izlete… ne zdi se mi potrebno tako ostro pristopati z njene strani, saj najbrž v januarju ne hodi v golih kratkih rokavih peš v vrtec… če ima čez bundo in ga z avtom zapelje do vrtca, pa je že ok. Ali iti na izlet dan po bolezni… pa kaj? Jaz bi se na njenem mestu bolj sprostila, ne bi jemala, kot da imam zmeraj jaz prav, pa tudi če ima partner kdaj res narobe. Ampak saj ni tako važno. A bo za otroka bolje, da se razideta in si ga delita itd.? Ali bo to bolje za avtorico prispevka? Pri družini je treba kdaj tudi zamižati, na eno oko, na obe očesi, in ko je prilika v miru povedati… veš, jaz mislim, da mora naš mali zjutraj prav zajtrkovati, ker hitro raste in je res lačen itd. Pa naj mož pove, zakaj meni, da se ne strinja… dialog mora teči, ne pa zamere… Razen če so razlogi za tako ozko gledanje v drugih problemih, ne v teh kratkih rokavih in kruhu.

nova
Uredništvo priporoča

Tudi meni se ne zdi nič pretiranega, razumem pa, kako je lahko to za žensko oz. bolje rečeno za mamo moteče in zaskrbljujoče.

Ko se bral sem se spomnil na te slike ki bodo povedale več kot tisoč besed o razlikah med mamami in očeti: http://justsomething.co/differences-mom-dad-parenting/

Jaz vas pa razumem.
Tudi meni bi ob teh primerih zakuhalo in bi se ….
Ampak, pišete tudi, da ljubeče skrbi za otroka, kar pomeni, da ni vse slabo. Razumeti pa ne morete popolnega pomanjkanja empatije očeta do otroka. Razmišljanja v smislu, kako bi se ti počutil na otrokovem mestu; ali bi enako postopal, če bi šlo zate?
Tudi midva sva imela težave pred otrokom in sva jih sčasoma rešila ali pa samo zgladila, skratka par let pred otrokom je bilo vse idealno; in te težave ali podobne so se spet prikazale po otrokovem rojstvu spet pojavile. Ko se sedaj s sodelavkami pogovarjam v službi, mi večina zelo potiho pove, da so tudi one skoraj šle narazen z možem… Otrok razburka usklajeno dinamiko, ki jo je potrebno na novo vzpostaviti. Ne v dvoje, v troje. In s tem imamo ljudje težave. MAme smo preveč okupirane z dojenčkom in mnogokrat pozabimo na moža, možje pa mnogokrat ne vedo, kaj bi s tem čudom. PRištej še utrujenost, neprespanost, manjšo strpnost, manj poslušanja in slišanja, pa smo tu. In mame dostikrat predvidevamo, da bi morali tudi partnerji razmišljati tako kot mi. Pa ne. Drugače razmišljajo. Ker je to druga oseba. In še drugega spola po vrhu.
Očetje imajo drugačno vlogo. Mame skrbimo za otroke in jih varujemo, ljubkujemo, očetje pa so tu, da jim postavljajo izzive, da jih spravljajo iz meja, ki smo otrokom postavile mame. Oboje otroci potrebujejo.
Tako da predlagam, da si vzamete čas za objektiven razmislek – kje pretiravam s skrbjo in kje imam prav? In potem očetu pustit, da dela po svoje pri stvareh, za katere ni tako pomembno, kako se jih počne. Pri stvareh, ki pa so pomembne (npr. zdrave prehranjevalne navade – otrok ne bo umrl, če bo lačen še dve uri, tečen bo, ja – ampak naučit se mora jesti zajtrk in to zdrav), pa je potreben iskren pogovor (zakaj je to nasploh pomembno, zakaj je to pomembno vam, kako vi vidite stvari in kako se ob tem počutite, ko mož počne drugače), argumenti, nežno opozarjanje, vztrajnost…kajti ljudje počasi dojemamo in se počasi spreminjamo.
Srečno.

New Report

Close