OBSTAL SEM IN NE VEM VEČ KAJ NAJ…
V zakonu sva pet let, skupaj že devet let, imava punčki 3 in 5 ampak kot marsikje v zakonu, tudi pri nama škriplje.
Prva resna kriza je nastala ko je bila žena noseča drugič in to krizo sva nekako prebila, oz.sem ji dal vedeti da sva na meji, smilila se mi je močno, ker nisem želel trpljenja ob nosečnosti, vendar sem bil zaradi tega kot zombi in brez volje do življenja. Ljubezen je padla na ničlo in eden mimo drugega sva hodila kot cimra. Šla sva se celo nekako odprto vezo, na njeno željo, brez veze…neumnost
Dala sva si čas in prebrodila krizo.
Bilo je nekako ok do zdaj, ko je spet podobno, le da se oba delava kot da nič ni, a veva da sva skupaj le zaradi otrok…Gospodinjstvo ji je nujno zlo, jedla bi le v gostilnah, ko je doma, bi otroke poslala kamorkoli, samo da ima mir, če smo skupaj se dere za vsako malenkost…Jaz sem na zavodu za zaposlovanje, pustil sem hobi ki ga gojim že od polnoletnosti, samo da bom več z otroki…Nasl.leto gre ena v šolo in vem da bo potrebno še več časa ji posvetit…a žena, ko pride iz službe, najprej kava in cigareti, nato pred TV, jamra stalno da je utrujena, kuhinja v razsulu…pusti in si misli, saj sem doma…bo že pospravil jutri. Če se loti otrok pred spanjem, jih zrihta na hitro, samo da ima čim prej mir. Prijateljic nima, najraje je pri mami da se skupaj zakajata…ven z otroci gre samo če ji rečem…Drugače ji ne pade na misel. Ura pol šestih popoldan in vprašam: a misliš kej skuhat, ali bojo otroci lačni….? Pa na hitro vrže kakšna jajčka skupaj, kar bi lahko tudi sam naredil ??? Stalno bi nekaj kupovala, gleda reklamne akcije, hobija nima nobenega, sex je enkrat na mesec šest minut, kopalnice, njene higiene in perila se raje ne lotim z besedami…katastrofa…ma ne bom več našteval…
Ljubezen do nje sploh ni več mogoča…ali naj se tega navadim, ali pa…Bog ne daj v ločitev ???
Spoštovani,
kot opisujete ženino vedenje, se zdi, da je gre za kombinacijo vsaj dvojega – bega iz realnosti v zakajanje (saj govorite o travi?) in pa simptomov depresije, kakor da eno poganja drugo ali obratno. Iz vašega pripovedovanja ne razberem, ali sta po prvem otroku imela partnersko krizo ali pa se je ta prepletala s poporodno depresijo. Že to, da žene otroka in dom ne zanimajo, vi pa ste brezposelni in ob tem ne zmorete poskrbeti za gospodinjstvo, kaže, da se bo moral nekdo iztrgati iz tega počasnega prebijanja iz dneva v dan in začeti aktivno živeti – in verjamem, da boste to vi. Ne gre za to, da bi bila rešitev bodisi to, da se navadite na sedanji način delovanja, bodisi ločitev. Rešitev se mi zdi prej ta, da se soočita z dejstvi – naučeno nemočjo, brezvoljnostjo, občutkom nesposobnosti in nesmiselnosti. Za to pa bi obema skupaj vsekakor priporočala, da se čim prej vključita v terapevtsko skupino. Če ženi ni do tega, pa se vključite sami, ker se boste uspešneje soočali z nalogami očetovstva in izzivi življenja nasploh. Če ste obstali kot mož, pa ne morete obstati kot oče – zelo majhni hčerki sta odvisni od vaših odločitev, od vašega vsakodnevnega ravnanja. To vas lahko motivira, da boste naredili prave korake, ki vas bodo naposled tudi nagradili z zadovoljnejšim življenjem.
Lepo pozdravljeni,
Se opravičujem, če sem narobe razumela.
Žena hodi v službo, ti si brez dela in si doma. In gospodinjstvo čaka na ženo, tudi kosilo itd? Kaj pa ti delaš teh osem, devet ur, ko je ona zdoma? Tudi če otroka ne hodita v vrtec in sta s teboj, sta pa že toliko velika, da lahko ob njiju tudi kakšno stvar pospraviš in skuhaš.
Ko bi žena prišla domov, bi moralo biti vse v takem stanju, da skupaj v miru preživite nekaj prijetnih družinskih uric in je zvečer polna ljubezni in energije pripravljena nekaj časa posvetiti tudi tebi, vama.
Kopalnico posvinjaš tudi ti, zakaj mora čakat na ženo?
Vidva sta verjetno kar oba izgubila kompas. Plus žena zna imeti depresijo, poporodno ali pa kar navadno (če je res tako zanikrna in če je res skenslala vse prijateljice).
Žarna
Predvidevam da si gotovo kakšna karieristka, ki je po restavracijah, doma za računalnikom, pereš pa ko je verjetno že nujnost…spiš ob oblekah ki so že dva dni slečene in jih ne bi pospravila…ali pa čakaš da se bo mož zmrdnil in za tabo pospravljal…
Draga Žarna očitno sem dregnil tvoj ego…
Vsak dan dopoldan zrihtam kuhinjo v nulo, perilo dajem prat, sušit in odnest po sobah sam, vsako soboto in nedeljo če smo skupaj doma pripravim zajtrk sam, medtem ko žena opravlja kadilski ritual ob kavi zunaj ( hvala Bogu, ker drugače kadi v stanovanju in se vedno spreva zarad tega ) … Otroke vozim v vrtec in grem tudi po njih, kadar žena pošlje sms: joooj opravke imam, a greš lahko po tamale ??? Sestanke zaradi otrok rihtam 80% jaz, najboljše da se še likat spravim, ker žena to naredi v izrednih razmerah ko jo lepo prosim… Pomivanje po stanovanju…izbrala je strojček za to in ga uporabila v dveh letih samo enkrat, tudi to delam jaz. Drgnenje kopalnice, vodnega kamna, pospravljanje kahlice z drekci, sortiranje perila belo-barvno…vse to delam sam. Reci draga fina gospa Žarna, kaj ženi še ostane ???? In koliko moških poznaš, ki vse to delajo doma ???
Mimogrede, brez službe nisem prostovoljno in enako je bilo doma tudi ko sem bil v službi. Odrekel sem se donosnega hobija zarade te situacije ki jo opisujem, kajti otroci so vsaj meni…na prvem mestu !!!
V tebi je – kot je videti v odzivu na Žarnin prispevek – ogromno jeze in zamere. To je glede na situacijo razumljivo, treba pa je ta čustva (in še vse preostalo) “dati ven” na konstruktiven način, predvsem pa jih ozavestiti, jim poiskati korenine in na tej podlagi narediti ustrezne spremembe. Pri sebi, seveda – drugih žal ne moremo spremeniti.
Morda boš rekel/pomislil: “Saj me je tale Žarna napadla, jaz sem samo povedal resnico, se branil.” Ok. Ampak Žarna tu ne išče pomoči, iščeš jo ti – in eden temeljev pri takih rečeh je pogledati situacijo z več zornih kotov in raziskati, kaj je v tebi, kar te sili delati to in ono. V taki situaciji, kot je zdaj, ne moreš biti zadovoljen očka, pa čeprav “so ti otroci na prvem mestu”. Deluje bolj, kot da se zanje žrtvuješ (kar je sicer pogosteje “domena” žensk, ki bi pretrpele in prenesle vse “za otroke”, kar v prevodu pomeni, da ostajajo v nezadovoljujočih, mrtvih ali škodljivih odnosih – z otroki vred).
Ta čustva bo treba razdelati, sicer boš vedno bolj nesrečen, nezadovoljen … Treba je tudi razmejiti, kaj je tvoja odgovornost, kaj ženina. Pa s tem ne mislim na delitev hišnih opravil. Po opisu deluje, da je žena sama v nekakšnem “krču”, zelo verjetno v depresiji, in bi morala poiskati pomoč. Lahko predlagaš, prisiliti je ne moreš (in tudi ne bi bilo smiselno, če sama ne ozavesti, da pomoč potrebuje). A izbiro ima. Tako kot ti. Še naprej kopičenje jeze, frustracij, občutka, da se žrtvuješ (vse bi dal za otroke, žrtvoval si hobi, doma skoraj vse delaš ti …), da nisi slišan, da te žena v resnici sploh ne “vidi” (tudi v seksualnem smislu) – ali lotiti se dela na sebi, ugotoviti, zakaj je – s tvoje strani – odnos tu, kjer je; kot prvo: zakaj v njem vztrajaš in kakšne rešitve vidiš? (Ker navedel si, kot piše že terapevtka, le dve skrajni, od katerih prva itak sploh ni rešitev.) Običajno v takih primerih vidimo še eno: “Ko bi se le on/-a spremenil/-a …” Resnica pa se praviloma skriva v spremembi OBEH.
Srečno!
Praviš, da ti kuhinjo pospraviš v piko, nato pa, da je kuhinja v razsulu, s tem da žena itak ne kuha? In ta ji ob šestih rečeš, če misli otrokom kaj dati jesti? Seveda ni zadržka, da jima ne bi ti kaj pripravil, res ga ni. Kopalnica praviš, da jo spucaš, nato pa, da ne bi izgubljal besed, kakšna je. Tako da človek komot razume, da imate stanovanje v razsulu, čeprav imaš ti dovolj časa vse uredit, ker si doma, otroka pa v vrtcu.
Malo nejasno pišeš.
Kar se tiče tega, da ti te ure, ko si doma, koristno izrabiš in postoriš vse, kar je treba, ne vem, zakaj bi bilo kakorkoli sporno? Tudi ukvarjanje z otroki v večji meri, če imaš na voljo več časa. To je normalno. Nenazadnje verjemi, da ženi ni lahko, ker je izključno od nje odvisna vaša finančna preskrbljenost. To je velika odgovornost.
Narobe je tisto, kar sledi, ko pride domov. Da se ne ukvarja niti z otrokoma, niti s tabo. Z njo je nekaj narobe. Ne s tem, da ti delaš v gospodinjstvu (in res ne vem, zakaj ne bi tudi likal, kolikor vem, so likalniki primerni za oba spola). Kaj bo, ko/če boš dobil službo?
Tvoja žena je ali depresivna, ali res tako lena in imajo to mogoče celo v družini … vsekakor nima rada niti sebe, niti trenutnega življenja in posledično je tudi ljubezen do vas treh nekje na čakanju, na ledu.
Pogovor z njo, če ne moreš prodreti, pa mogoče pogovor s kako bivšo prijateljico, mogoče se ti bo odprl kak nov vpogled. Daj ji možnost, da odkrito pove, kaj se ji dogaja.
Kako imamo drugi zrihtano doma, tebi nič ne koristi pri reševanju problema. Kot pravi ena moja stara soseda: vsak po svoje borba skozi življenje.
Težko je popolnoma vse situacije opisat Žarna, zato se ti zdi vse zmedeno napisat…sama pa veš da če kopalnico pospraviš, ali kak drug del stanovanja…ne more ostati pospravljeno cel teden ??? Isto velja za kuhinjo… Se pa še enkrat vprašam, kako bo, ko dobim službo in bog ne daj večizmensko ??? Komu bo potlej rekla..:saj si doma in imaš čas ????
In ni samo od nje odvisna finančna situacija družine, ker je v 5 dneh po plači brez evra ?
Jaz kaki vikend špilam in pade nekaj, prodam kaj in pade nekaj…tak da se nabere za eno manjšo plačo… Res si prepričana Žarna da so le ženske revice in je moškim luštno…verjetno imaš tako izkušnjo za sabo.
Ne moreš vseh v en koš dat verjemi…
ILONINA ti si vsaj bolj realna… Res je, kar nekaj jeze je v meni, to so mi že prijatelji rekli. Ampak življenje me je do tega pripeljalo. Marsikje sem falil v razpotju in ne vem če sem se kdaj znašel ob pravem času na pravem mestu ???
Saj se sestavljam in poskušam s pogovori z ženo rešiti karkoli, vendar ženski obrambni mehanizem ne da, da bi ob pogovoru karkoli rešila.
Zavedam se da se ne da spreminjati karakterja človeka in tega nočem…Pa tisti ženin stavek: kaj hočeš od mene ??? Ja nič nočem, povem kaj me moti, povej kaj tebe moti in najdiva sredino. Jaz bi rad le bolj gospodinjsko ženo in nič drugega.
Ja, problem je vajin odnos, ne tvoje gospodinjstvo.
Glede tega res ne vem, kaj ti je jasno: imaš več časa in je popolnoma logično, da ti opraviš večino. In ja, to tako je, pospravljanja ni nikoli konca in kraja. A misliš, da drugi pospravljajo enkrat na teden? Samski ljudje mogoče, kdor ima pa otroke, je pa stalno v tem. Bi se moral s kakšno žensko o tem pogovorit.
Vidva imata druge probleme, in to je predvsem vajin medsebojni odnos, pa mogoče to, da ima žena depresijo. Gospodinjstvo pa ne bi smela sploh biti tema. Kaj pa bi ti počel ves dan? Škoda, ker se ti pucanje glede na napisano zdi skoraj večji problem.
˝a žena, ko pride iz službe, najprej kava in cigareti, nato pred TV, jamra stalno da je utrujena, kuhinja v razsulu…pusti in si misli, saj sem doma…bo že pospravil jutri. Če se loti otrok pred spanjem, jih zrihta na hitro, samo da ima čim prej mir. Prijateljic nima, najraje je pri mami da se skupaj zakajata…ven z otroci gre samo če ji rečem…Drugače ji ne pade na misel. Ura pol šestih popoldan in vprašam: a misliš kej skuhat, ali bojo otroci lačni….? Pa na hitro vrže kakšna jajčka skupaj, kar bi lahko tudi sam naredil ???˝
Ko prebiram ta tvoj zapis se mi zdi kot da berem izjavo prenekatere razočarane gospodinje na tem forumu, ki imajo enake probleme kot ti, le da so spoli zamenjani. Ponavadi rečejo, da moški so pač takšni, da če je ona doma ves dan naj kar vse pospravi ( roko na srce, če je eden ves ljubi dan doma , drugi pa dela je edino logično, da bo tisti porihtal gospodinjstvo). Zakaj pričakuješ, da bo žena iz službe prišla domov in še kuhala in pospravljala medtem, ko si ti ves dan doma? Zakaj ne skuhaš ti in ko pride žena domov utrujena in tečna jo čaka kosilo? Razumem, da je naporno početi vse stvari v gospodinjstvu in hkrati skrbeti za otroke ampak ženske to počnemo že od nekdaj. Dobrodošel. Lahko pa še vedno poskusiš ženi predlagati, da si opravila razdelita.
Očitno je po vseh odgovorih sodeč tako prav ??? Čeprav mi prijatelji in starši pravijo da sem butelj in da naj udarim po mizi preden bo do konca razvajena…ampak tu pravite da je pač tako ker sem brez službe trenutno in doma. In kaj bo ko bom v službi ????
Koliko moških da temu prav in bi delali tako kot jaz ? Ne rečem da mi je težko vse to naredit…naredim, ker drugače verjetno ne bi…ampak mislim da to ni prav !
Saj vem, mnenja se vedno delijo na različne konce…
Je res da imava ” čuden ” zakon in da s pogovori redko kdaj kaj razčistiva dokončno in da so partnerski odnosi res zeloooo različni. Verjamem da je težko reči kaj je prav in kaj ne.
Nič…hvala za odgovore in pozdrav vsem ki ste tako ali drugače sodelovali …
Andrej(či), s pogovorom bo treba drugam – ali pa bo PO pogovor treba drugam. Mnogi ljudje (mislim, da vsaj polovica) se ne razumejo, ko se pogovarjajo. Se ne slišijo. Slišano gre avtomatično skozi njihove filtre, obremenjene z bogve čim, nekaj še avtomatično dodajo sami, pa je prepir – ali pa nerazumevanje – tu. Za take reči je odlična rešitev pogovor pri psihoterapevtu. Če eden od partnerjev noče, pa pogovor s psihoterapevtom. Sicer se vse le nalaga.
To, kar naštevaš (njeno negospodinjenje, “lenoba”, tudi tvoja jeza, frustracija itd., neuspešni pogovori, odtujenost …) so simptomi problema, ne vzroki. To ti skušamo tukaj dopovedati. Torej ne, da je “prav”, da vse ti delaš! Ampak da v tem tvojem gospodinjenju itd. NI problem – to je simptom. In zakaj je to pomembno? Ker je treba odpraviti problem, ne pa zatreti simptom!
Recimo: zakaj bi bilo “prav” ali pa “narobe”, če ti doma opraviš 90 % gospodinjskih del? Tu ne moreš slediti neki uravnilovki, pogojeni s tradicijo in patriarhatom. Ampak sebi, svojim občutkom. Če ti občutki pravijo, da je to ok, ker pač žena hodi v službo, je to čisto v redu in “prav”, in ni važno, kaj drugi govorijo, saj ne živijo v tvoji koži. Če pa ti občutki pravijo, da to NI prav in v redu, jim prisluhni. Občutkom! Ne mnenjem drugih, kako si ubog ali neumen in kako je žena lena itd. Drugi vedno “vedo” vse o drugih. Seveda – če pogledaš na katerokoli zadevo na svetu skozi eno samo ozko režo, je zelo preprosta, enoznačna. Življenje pa ni tako in zadeve imajo dve, tri, tudi deset plati – in so zapletene in jih tudi “udarec po mizi” ne bo rešil.
Rešiti je treba torej občutke, ki se ti porajajo ob tem, ko moraš sam toliko postoriti. Lahko bi poskusil z ženo: ji povedal, da se ti vseeno ne zdi prav, da npr. ona nič ne pospravi za sabo; predvsem ji povedal, kako se ob tem počutiš, nikakor pa dajal kakšnih sodb (npr. TI nič ne narediš, zaradi TEBE sem utrujen ipd.) – ker s takim načinom nihče nikoli nikamor ne pride (razen v hud prepir in novo zamero). Če je žena “gluha”, če noče/ne zmore razumeti tvoje plati, moraš poiskati pravo “uho” drugje, in predvsem moraš razmisliti in prevrednotiti, kaj je kaj, kaj so tvoje prioritete, zakaj ob misli na ločitev dodaš “bognedaj”, kaj lahko storiš, da se premakneš s tega mrtvega mesta, in to navzgor, ne navzdol.
Sam praviš, da “si obstal” – res je, in zdi se, da si obstal še najbolj v simptomu teh gospodinjskih del. Ampak odgovor, ali je “prav” ali ne, da jih opravljaš, ne bo rešil ničesar. Kaj ti pomaga, če ti napišem:
Ne, ni prav, preveč delaš, naj še ona – vsaj za sabo – pospravi!
(In to, da naj pospravlja vsaj za seboj, mislim čisto resno!)
Kako ti to pomaga? Ti veš, da se zaradi tega ne bo spremenilo prav nič. Lahko ji rečeš: “Še na forumu so celo ženske napisale, da preveč delam, ti pa premalo!” Ampak, ponavljam, to ne bo rešilo in spremenilo prav ničesar. (Kvečjemu bo še bolj depresivna, odklonilna, jezna itd.)
Če – druga skrajnost – molče in vdano delaš dalje vse, kot si doslej, in še več, je ista figa: spremenilo se ne bo prav nič. Samo ti boš vedno bolj jezen in poln občutkov, da te jemlje za samoumevnega ali celo manjvrednega.
Obrnil si se na forum, kjer običajno ne podajamo “lahkih” in preprostih “rešitev” (ki to seveda niso), npr. “Naženi jo” ali “Prisili jo” ali “Nehaj delati vse razen najnujnejšega, pa bo videla” itd. Tu nas je veliko, ki smo se ujeli v take in podobne simptome in pustili, da je vse skupaj pripeljalo do točke, ko se je zdelo, da se je naše življenje sesulo – in tedaj, ko smo bili res primorani, smo končno naredili to, kar polagam(o) na srce tudi tebi: ozrli smo se vase, začeli smo “delati na sebi”, se učiti o psihi človeka, vzrokih za naša “čudna” vedenja in napačne odločitve – in tako vse bolj razumevali sami sebe pa tudi svoje partnerje.
Veš, kaj je na področju odnosov največji nateg? To, da je dovolj ljubezen (ali celo že samo zaljubljenost!), da bo odnos (zakon, razmerje …) srečen! In če slučajno ni, mu pa dodajmo še otroka ali dva, pa bo! To je grozljiva laž, katere posledice mnogi plačujemo – še najbolj pa otroci, ki te napačne vzorce nato prinesejo v odraslost in jih širijo dalje na svoje otroke. Dober zakon, dober odnos – to je delo, garanje! Ne gre brez iskrenosti do samega sebe in brez zmožnosti vživljanja v drugega. In če tega ne zmoremo, se moramo naučiti – če želimo sploh kdaj v življenju izkusiti kvaliteten odnos. V šolah nas učijo o cestni varnosti, počasi že tudi o internetni varnosti, o varni spolnosti … niti bev niti mev pa nihče o odnosih! O tem, kako asertivno komunicirati, kako postavljati zdrave meje, kako se izogibati projiciranju in škodljivim obrambnim mehanizmom (zanikanje, iluziranje, racionaliziranje, disociacija, olepševanje, primerjanje z drugimi …), kako poslušati, da bomo slišali povedano, ne pa nekega daljnega približka, kako govoriti, da ne bomo napadali … NIČ! O tem nas nihče ne uči – razen če imamo redko srečo, da se tega učimo od staršev, v primarni družini.
Zato se moramo kot odrasli, ki smo odgovorni zase in za svoje otroke, sami poučiti. Druge poti ven iz tega ni.
Mogoče so te moje besede vsaj malo dosegle – vsekakor ti želim, da stopiš na pot, ki vodi na lepše.
Najdi si službo,hodi na svoje in se loči.
V tem domu ne spoštovanje ne ljubezen ne živi več.
Lahko poskusite z terapevtom ampak kot je rekla Melita
noben terapevt vam ne bo povrnil ljubezni.
Končajte to agonijo, če za nič drugega, zaradi otrok.
Če ne gre,ne gre. Če bi se neandertalci znali pogovarjati verjetno bi še
danes živeli, a ne ?
Hvala vam za odgovore….
Sva vmes imela še en resen pogovor, ki drugam ni pripeljal kot, spet nekaj na polno vsak dan pospravlja in streže. Navidezno se trudi, bom videl kako dolgo bo trajalo…
Služba bo kmalu in kako se bo spet vsakdan odvijal ???
Darwin…sem si nekaj podobnega kot si napisal že vbijal v glavo, vendar me je neko upanje še gnalo v ta zakon naprej….mogoče zaradi otrok ??? Pred otroci se res redko kaj spreva, verjamem pa da se neljubezen med partnerjema vidi v energiji doma.
Trudim se in videt je kot da se tudi ona, a oba veva da ljubezeni ne moreva več pričarati nazaj, tako da…čas in dejanja bodo naredila svoje…
Lep pozdrav vsem…vas spremljam in mogoče se še kdaj javim 🙂
Andrejči, težko pričakuješ po napisanem, da bi ti dali kar prav, rekli, joj ubogi… najbrž živiš v bolj tradicionalnem okolju, pišeš o “karieristkah” kot o nečem sramotnem… vendar je pač tako, da morajo biti vloge enakomerno razdeljene, gotovo bi vsakemu ustrezalo, da nima službe in da samo doma leži. Če je samo eden v službi, ta drug v tistem času dela na polno. In nihče nima tedne in tedne po pospravljanju čisto, to je treba znova in znova. V tvoji situaciji res ni druge, kot da greš čimprej v službo, in si potem vloge razdelita na pol, eden otroke vozi v vrtec, drugi gre po njih, eden kuha kosilo, drugi večerjo, pospravljanje na pol… ne vem, zakaj bi ti morala streči, kot si napisal – da se sedaj nekaj na silo trudi streči. A tako vidiš ženske? Da bi ti naj stregle? Mislim, da bi bila jaz tista, ki bi tebi predlagala razvezo, ne obratno. Je pa stvar zrelosti, da če se je žena znašla v psihičnih težavah, ti pa ne, da ji poskušaš le-te prebroditi in priti iz tega. Ni vse samo veselica in ples. To je bistvo partnerstva, da se lahko nasloniš nanj, ko ti ne gre.