Pocutim se prazno
Pozdravljeni,s partnerjem sva skupaj ze 16 let.Lepih 16 let…imava 2 otroka,sluzbo,hiso..skratka nic nama ne manjka kot tko.Se je pa zgodil nek prepir z njegovimi starsi prd ca 6 meseci(vendar ze prej nismo bili c ne vem kako dobrih odnosih,vendar se prepirali se nismo do takrat)Pred tem sva imela s partnerjem lahko recem cca 1leto in pol cudovit odnos(res zaljubljena sem bila van kot prve dni,sploh se nisva velio prepirala,sex je bil bolsi kot prej..skratka res super.Je pa res da sem prebrala tudi nekaj lj.romanov tem casu in da sem mogoce zacela tehnike zapeljevanja uporabljati se v prostem casu..skratka zanimalo me je ce to sploh znam in ce sem se zanimiva na egu…skratka v sluzbi sem sodelovala preko telefona (nikoli vidla in za vsak pogovor tudi povedala mozu) skratka menili smo se za na kavo,bilo mi je vsec se pogovarjat,hecat…nc taksnega vsi sodelovci so slisal..skratka hec..no inko je prislo do tega prepira s tastom in tašco,ki ga je nacel moj moz(prvic jima je na glas povedal kaj si misli,nato pa se ni branil ko je bil napaden..in napad sem prevzela jaz…zame se pa ni postavil…in od tistega trenutka mam meane obcutke..kot da bi mi ugasnila iskrica v men…ne skoz so pa dnevi..tedni…zacutim se tisto strast..mam ga rada..ne predstavjam si biti brez njega…ce prav sem takrat prvic pomislila da bi sla invse pustla tudi otroke..pa sla kar z unim na kavo…vem da je pac on taksen da se glih ne prepira z nikomer,ampak kar me pesti je moja slaba vest ker sem pomislila da bi kar sla z unim in vse pustila in ker me je kar neko veselje do vseh stvari in ljudi…ugasnila mi je iskrica…skoz se mi oglaasa glas a ga mas res rada…a si ga prevarala..vse to sem mu tud zaupala…je zlo razumevajoc,ljubec…mi nudi oporo..jaz sem problem..vest …ne vem verjetno dramatiziram…bila bi pa vesela kaksnega nasveta kako se naj lotim tega problema v sebi…rada bi imela spet custva in veselje do moza..sebe in druzine.hvala
Spoštovani,
šestnajst lepih let – marsikdo, ki ni v partnerstvu doživel niti enega lepega leta, bi rekel, da je to veliko in dragoceno – in za češnjo na torti še zadnje leto in pol tega obdobja, ko sta se imela čudovito. Človeška narava pa je že taka, da teži k razvoju, in razvoj nikoli ni brez napetosti, stisk, trenj, bolečin. Dvigne nas na naslednjo stopnjo, dokler pa traja proces, je včasih strašljivo in velikokrat zaboli. Očitno nismo narejeni tako, da bi se zadovoljili s tistim, kar imamo, tudi če razumsko vemo in celo z vsem bitjem čutimo, da je čudovito. Kdo si ne bi želel, da nekaj takega traja in traja?
Odgovor: vsak, ki je to izkusil. Tisti, katerih problem je pohlep za denarjem, ga ne bodo nikoli imeli dovolj, lačni moči ne bodo zadovoljni niti na čelu države, za tiste, katerih vzorec je varanje, ne bo noben ljubimec/ljubimka v resnici zadnji.
Naravni zakon sistemov, med katere spada tudi partnerski odnos, pa je, da se morajo razvijati – ali pa bodo zboleli in se (vsaj navznoter) sesuli.
Pri vas sta naključno sovpadla dva dogodka: a) svoje čare ste začeli preizkušati zunaj domačih sten, b) mož se ni postavil zase pred starši in vas je to prizadelo, razočaralo (raz-očaralo), skoraj ohromilo. Seveda to ni naključje, ampak samo simptoma, ki kažeta, da se v vajinem odnosu nekaj dogaja, da nekaj klije in hoče na svetlo. To rastlinico lahko seveda potlačite, da bo sprhnela v prsti, tako da gojite slabo vest, ker ste moža na neki ravni varali, on pa je do vas razumevajoč in vam je celo v oporo.
Kako bi bilo, če bi si priznali, kaj si od njega v resnici želite? Morda si tega, da bi ‘udaril po mizi’, bodisi pred starši bodisi pred vami, želi tudi on, a ker se s tem ne zmore soočiti, ostaja na mestu, vi pa ‘odigravate’ njegovo in svojo frustracijo s tem, da razmišljate, kako bi ‘pustili vse, tudi otroke, in šli z drugim na kavo’. Česa si pa vi ne upate priznati samo sebi? Kaj v vašem jeziku pomeni ‘kava’? Zaradi tega vas preplavlja brezvoljnost – ker jo hote ali nehote uporabljate kot anestetik, da ne bi začutili silovite želje po spremembi.
Ne poznam vaju dovolj, zato vzemite moja razmišljanja kot ugibanje; če pa boste v njih našli kakšno iztočnico, preblisk za razmislek, super. Na vajinem mestu bi sedanjo krizo uporabila kot podlago za novo rast. Tako kot v gozdu iz odpadlega listja nastane rodoviten humus, bi isto listje zgnilo, če ne bi imelo zraka. Če se lahko odkrito pogovorita sama, dajta; če se ne zmoreta, se lahko na partnerski terapiji. Verjamem, da se lahko iz tega izcimi marsikaj dobrega.
Lepo pozdravljeni,
Bodi odkrita sama s seboj, pa ti bo marsikaj jasno.
Iskrica je že zdavnaj ugasnila, ne pa zaradi tistega soočenja med možem in starši. Tehnike zapeljevanja iz ljubezenskih romanov bi lahko nenazadnje preizkusila tudi na možu … mislim, če že res ni šlo drugače. Ni fer, da zdaj krivdo prelagaš nanj, ker on ni tak kot junaki v ljubezenskih romanih.
A ti nekaj povem: nihče ni tak kot oni moški v ljubezenskih romanih. In resnični moški se ne zaljubljajo v takšne ženske, kot so one junakinje v ljubezenskih romanih. In redko kateri samski moški bo zavrnil vabilo na kavo, če bo videl možnost, da se lahko zgodi tudi kaj več. V lj romanu je mogoče to kdaj začetek romance, v resničnem življenju pa bolj redko.