Na morje
Rada bi slišala vaše mnenje. Moj sedanji partner (2 leti) gre zaradi otrok na morje v skupni vikend, kjer biva tudi bivša žena. Jaz sem doma. Seva greva tudi midva skupaj na morje, vendar na drugo lokacijo. To me niti ne moti (mu zaupam). Me pa malo jezi, da skoraj nima časa zame po telefonu. Pravi, da ima skozi delo z otroki. Vaše mnenje prosim?
Na tako skromno opisano situacijo ni mogoče podati mnenja. Kar bi kdo menil, bi bilo lahko čisto ustrezno ali v enaki meri čisto narobe. Treba bi bilo podati oris odnosa ti-on, on-njegova bivša, ti-njegova bivša, njegove in tvoje vrednote in prioritete, razložiti (ne)izjemnost situacije (koliko je sicer s svojima otrokoma, ali je tedaj ločen od tebe, kako tedaj komunicirata) in še in še …
Edino, kar si sama drznem reči, je, da se mi to, da so na dopustu vsi skupaj, zdi malo kočljivo – predvsem zaradi otrok (ki bodisi čutijo njune stare, nepredelane zamere, če pa tega ni in imata zdaj prijateljski odnos, je spet zoprno, saj otrok lahko dobi (lažno?) upanje, da bosta starša spet skupaj).
Na splošno napisano, splošn odgovor . Malo je tako filmskih scenarijev popolnosti bivših partnerjev in da delujeta – KAO – dobro otrokom, da se pojavljajo še skupaj na dopustih.
Sicer pa… Sama imam otroka iz prejšnje zveze… In imam sedaj partnerja… Na kraj pameti mi nebi padlo, da bi šla z očetom svojega otroka SAMA na morje. niti nikakor drugače. Z razlogom rečemo – BIVŠI partner.
In če nima časa niti po telefonu zate……………………. Nebom se raje spuščala v komentiranje tega…Sicer pa, čemu nebi preživeli torej počitnic skupaj , če je potem takem menda vajina zveza že potrjena ( predvidevam ? )
Nebi rada ravno pljuvala zaj po vseh, pa ne vrjamem v take scenarije.
pa vse dobro !
ou my god, mene kap zadane, da mi moj partner reče, da gre z bivšo, s katero ima dva otroka na morje. Verjetno bi šel samo enkrat in ko bi se vrnil mene ne bi več našel doma.
No ampak je dovolj pameten, da mi kaj takega ne predlaga, in tudi, če bi mu jaz to predlagala, bi mislil, da sem z lune padla. Bivša je bivša in adijo.
Z bivšo na morje…..sorry, jaz mislim, da je še nekaj med njima,, potem pa še časa nima zate, ko ga kličeš, no verjetno ti je vse jasno a ne, saj znaš sešteti 2 plus 2, nima časa zate, medtem, ko je z bivšo, halloo….a se res tako malo ceniš? Oprosti, če sem malo preveč direktna, ampak nekdo ti mora odpreti oči.
Vso srečo ti želim.
Hvala vsem za komentarje.
Se strinjam, da je čudno, da je v isti hiši z bivšo na dopustu. No, sama zaradi dejstva, da je lahko z otroki nisem videla težave in sem celo predlagala, da gre v vikend, ki je sicer last bivše žene sedaj. Bi se mi pa zdelo higienično, da sama bivša takrat ni v vikendu, ker gre samo za 14 dni. Ona ima tako službo, da je tam lahko dva meseca, seveda v polnosti izkoristi in noče ostat doma. Mislim, da mu naslednje leto ne bom več dovolila. morda bo tako ugotovila, da je prav, da vsaj en teden ostane doma. Nekaterim moraš vse povedat in pokazat, drugi smo pa morda preveč dobri in mislimo, kako najlažje in za vse najlepše izpeljat. O tem, da ni imel časa telefonirat pa je tako, da takoj, ko so otroci opazili, da ima telefonski klic ali sms jim je nekaj manjkalo. In, ker jim ni hotel odreči sem morala jaz počakati. seveda sva se slišala vsak večer 10 min, ampak to je zame bistveno premalo.
Draga avtorica te teme.
Nedopustno in neetično je, da gresta dva bivša partnerja na dopust zaradi otrok. Tukaj nekaj ne štima. Zakaj pa potem nista skupaj ostala zaradi otrok?
Lej, lahko si misliš kar želiš, povem ti le, da to ni le dopust ampak še kaj več.
Bivši so bivši in tukaj so meje postavljene.
Če pa niso bivši potem pa hodijo še malo skupaj in probavajo kar koli pač že.
Mislim, da drugo leto ne boš imela možnosti odločat kako bosta tvoj partner in kvazi bivša hodila na morje, ker boš ti na mestu, ki se ji bo rekla “bivša”
Srečno in pamet v glavo že zdaj…
S tem odnosom tako in tako nekaj “ne štima”. Zlasti o tem priča tale stavek:
Skupaj s tem, da partner gre z bivšo “skupaj na morje zaradi otrok” in da zaradi otrok nima časa za daljši pogovor (mimogrede – kaj pa zvečer, ko gredo otroci že spat?), to nakazuje, da meje v teh odnosih niso dobro zastavljene ali jih celo sploh ni. Partnerji si nimajo česa dovoljevati ali prepovedovati, v zrelem partnerstvu za to ni prostora. Pač pa za meje. Koliko si dovoliš sama, da drugi preseže tvoje vrednote in prioritete, in tudi, koliko jih sama presegaš drugemu. Tudi otroku je treba postaviti mejo: zdaj se pogovarjam po telefonu, tačas bosta počakala z mamico, potem se bomo pa spet igrali, večerjali ali kaj podobnega. To je zdravo za vse udeležence odnosa; prav nobene usluge ne delamo otrokom, če zaradi njih izpustimo vse iz rok in pritečemo na vsak njihov klic ali zahtevo.
Tu je zdaj kopica težav, ki izvirajo iz posameznika, iz odnosa bivša-bivši, odnosa bivši-njegova otroka in potem še trenutnega partnerstva, v katerem sta prav tako oba udeležena v “dobrem in slabem”. Gledati na bivšo kot na “krivo” ni smiselno. Ključno pa je, da bi morala to urediti bivša partnerja med sabo, npr. da on njo prosi, če mu lahko za teden dni odstopi otroka IN vikend (ali pa ju pelje kam drugam), in se potem rešuje od tam dalje, če ona ni za to. Ti nisi njegova mama, da bi mu lahko kaj dovolila ali prepovedala (tudi če te vpraša za “žegen” – to je samo znak, da odgovornost za neustrezno ravnanje prelaga nate) – no, pa celo njegova mama tega ne bi več mogla/smela, saj je davno odrasel. (Ali pač ne?) Skratka, s “prepovedjo” ne boš dosegla ničesar, pravzaprav je to bolj tako, kot če bi sodu smodnika približala vžigalico …
Ta situacija vama obenem ponuja odlično izhodišče, da raziščeta, kako je sploh lahko prišlo do tega, da je partner “dopustoval z bivšo”. Zakaj se, recimo, njemu to ni zdelo vprašljivo, sporno, nefer do tebe, kaotično v zvezi z dojemanjem otrok (očka in mamica ne živita več skupaj, sta ločena, na morju pa smo spet vsi skupaj družina??). Zakaj si se s tem strinjala? Oz. kot pišeš, si celo sama predlagala, naj bo on v vikendu – ki pa je zdaj LAST BIVŠE – in zdelo se ti je “higienično”, da nje tedaj ne bo zraven? – v lastnem vikendu in z lastnimi otroki? Tega ne moreš pričakovati. In praviš, “drugi smo pa morda preveč dobri” – vse skupaj diši po samožrtvovanju in prevelikih pričakovanjih v zameno (pa naj se zdijo še tako logična ali pravična ali “zaslužena”) – ker si ponudila tako “prijazne pogoje”, naj bi tudi bivša ravnala “požrtvovalno”, se za 14 dni odrekla otrokom, vikendu in dopustu na morju, pa tudi tvoj partner naj bi se “izkazal” vsaj z dolgimi telefonskimi pogovori. Ampak pričakovanja so največja past, in storiti karkoli zaradi njih oz. jih sploh gojiti je nesmiselno, nespametno in praviloma se vedno konča z bolečino in razočaranjem. Življenje gre po svoje, ljudje so, kakršni so, nobeno naše dobro dejanje jih ne bo spremenilo tako, da bi ravnali po naših pričakovanjih; prej obratno. Če nekaj narediš, naredi le zato, ker sama stoodstotno čutiš tako, npr. čutiš, da naj pač gre, pač naj bosta skupaj, če ne gre drugače, tudi če se vidva več dni ne slišita, se ti zdi to v redu, ker mu stoodstotno zaupaš, ipd. V tem primeru bi taka gesta imela smisel. A če bi bilo tako, se ne bi obrnila po naša mnenja …
Zato bi bilo dobro, da raziščeš tudi sama sebe. Kako se v resnici dojemaš v odnosu, kjer nekaj predlagaš, nekaj dovoliš (ali pa skleneš, da ne boš dovolila), kako se dojemaš v odnosu s svetom (nekateri smo dobri, drugi so pa taki in taki …), kakšne so posledice teh pogledov in kako jih odpraviti, se spremeniti … In zakaj tvoj partner pristaja na tak odnos, v katerem deluješ kot mama, se nato po otroško malce “potepa” in pride z nekim izgovorom, saj “mama” mu bo odpustila … Ne vem, pišem glede na to, kar sem zaznala v tvojih skopih opisih in iz same situacije, kolikor si jo opisala. Glede na mnenja ostalih bi rekla, da je očitno vsaj eno: da taka situacija ni “normalna” in da v odnosih stvari niso na pravih mestih.
Srečno!