Ko mož reče, da mu je vseeno

Pozdravljeni,

uf, kr težko mi je tole pisat ampak bom….
z možem sva v zvezi že 15 let, od tega 12 let poročena, imava tri prekrasne otroke, hišo, stalne službe a vendar pogovora, lepih besed, ljubezni, nežnosti, dotikov med nama ni več…on ima super službo, 3-4 dni v tednu dela, dela ne nosi domov, nihče ga ne moti v prostem času za razliko od mene; sem na vodilnem položaju v službi, ogromno odgovornosti, dosegljivost na telefon 24 ur, vsi projekti imajo rok in morajo biti rešeni, delo prihaja z mano tudi domov….ok, trudim se da naredim čim več v službi in da sem doma prosta….naj dodam da med šolo, je dnevno na razporedu pisanje naloge z otroci, vožjna na treninge, na tekme, na nastope……ampak včasih od vsega stresa, utrujenosti enostavno doma izbruhnem; izbruhnem zaradi nepospravljenih nogavic, zaradi umazanega krožnika na mizi, zaradi smeti ki niso odnešene v zabojnik, zaradi otroških prepirov in njegove hladnosti ob vsem tem….teh izbruhov je vedno več in čedalje bolj glasni so…..naslednja zadeva je, da si sedaj privoščim 1x mesečno ureditev nohtov, kakšno masažo, 1x tedensko pa pijačo s prijateljicami, sodelavci…..naslednja stvar so moji kilogramčki, ki so se zadnja leta nabirali,nabirali in se konkretno nabrali…..ob včerašnjem prepiru, ki je šel predaleč sem naletela na hladen tuš: če ti kaj ne paše, lahko greš; ob vprašanju ali resno misli in ali čuti kaj do mene je bil odgovor: mi je vseeno zate…ob prejšnjih prepirih je biloo jasno vidno da te ljubezni, ki je bila včasih, ni več; besede so težke in boleče; odrivanje od sebe, čedalje težje a vse kar si jaz želim je malo nežnosti, pozornosti, spolnosti….njega moti moja prisotnost, moj jaz, moji kilogrami…karkoli naredim je narobe….rada ga imam, morda na nek svoj način a vseeno, ne želim biti v takih odnosih…prihodnji teden gremo na morje, na dopust a meni je težko kot še nikoli do sedaj…

kaj narediti?

Spoštovani,

ko to pišem, ste že na morju, verjetno pa z vami še kar ostaja teža vaše situacije, žalost ob odrinjenosti, strah, ker svoje jeze ne obvladujete več, tesnobnost ob vedno ostrejšem zavedanju, da boste morali nekaj spremeniti, in obup, da je za vajin zakon že prepozno. Morda je prepozno – ali pa tudi ne; vsekakor pa ni prepozno za vas. Ampak kako naj začnete delati na sebi, ko pa je za to treba pogledati pod površino – vse vaše življenje, kot ga opisujete, pa sestavljajo vidne in/ali otipljive osebe, dejavnosti, predmeti in dosežki: prekrasni otroci, hiša, dve redni službi, vodilni položaj, projekti, roki, 24-urna dosegljivost, taksi služba, treningi, tekme in nastopi, nohti, masaža, pijača, krožniki, smeti, nogavice. Zakaj sem vse zmetala v isti koš? Ker ste že popolnoma preplavljeni z vsem tem. V delo bežite, da se ne soočite z resničnimi problemi, in v hrano, ker vas je strah, da jih ne boste zmogli rešiti.

V možu vidite osebo, ki si je v nasprotju z vami izvrstno uredila in uravnovesila delovne obveznosti in prosti čas. Osebo, ki vas ne razbremeni, kakor in kadar bi vi to želeli. Osebo, od katere si želite pozornosti, nežnosti in seksa, vendar tega ne dobite.

Ker če bi od njega dobili želeno, bi lahko … kaj? Še naprej funkcionalno garali v službi, doma pisali otroške domače naloge in opravljali taksi službo, dom bi bil pospravljen, vam pa se od stresa ne bi bilo treba tolažiti s hrano, počutili bi se še naprej privlačni in zaželeni – in to bi bilo to.

Če bi vprašali moža, kaj si on želi od vas – le kaj bi odgovoril?

In ob vsem, kar delate, se mučite, trudite, niste deležni niti toliko podpore, sodelovanja in ljubezni, kot si jih želite, kot čutite, da vam pripadajo. Dovolite, da vas vprašam, od kod prepričanje, da se je treba tako noro truditi, da bi imeli vse atribute ameriškega, pardon, slovenskega sna? Slovenski sen … uresničen, a za ceno praznosti, oropanosti, hladu, groze ne-stika.

Petnajst let – v resnici pa se je to začelo že veliko prej, pač v družini, v kateri ste odrasli – ste vlagali, ogromno vlagali. Projekt za projektom, dobrina za dobrino, položaj za položajem, otrok za otrokom, tekma za tekmo. Zdaj, ko naj bi želi obresti, z grozo ugotavljate, da se je vloženi kapital drastično znižal. Ker ste vase vlagali tako zelo malo tistega, kar daje notranjo moč, čvrstost in trdnost tudi takrat, ko hiša zgori, ko službo izgubiš, ko gredo otroci od doma, ne da bi se zahvalili za vse taksiranje in gospodinjenje, in ko partner pove, da mu je zate vseeno. Vem, da ste opisali samo trenutno situacijo, v resnici pa se je kriza napovedovala že dlje. Zato ste pripravljeni na naslednji korak, to pa je obrat vase.

Kako ga boste speljali, je morda stvar tega, kako boste svoje nemajhne organizacijske talente obrnili v organziranje svojega lastnega življenja. Morda pa je tudi stvar tega, da se končno zaveste svoje resnične vrednosti. In ta vrednost v vašem primeru ni v garanju in 24-urni dosegljivosti, pa tudi v bolj koščeni postavi ne. Ste človek. Zato ste vredni. Tega pa vam ne bo dal nihče razen vas samih. Vašemu delodajalcu ni v interesu, da boste delali manj. Vašim otrokom ni v interesu, da jih boste prenehali taksirati, za njimi pospravljati in z njimi delati njihove naloge. Vašemu možu ni v interesu, da bi poslušal izbruhe preobremenjene žene. Poanta je vaš interes. Si želite manj naporne službe, samostojnejše otroke, pozornejšega moža? In predvsem: si želite sebe kot žensko, ki se ceni ne glede na to, koliko ur pregara na dan?

Kaj ste za to pripravljeni storiti? Ne, mislim: kaj ste zares pripravljeni storiti?

Držim vam pesti.

Tako malo si napisala, kako vidva funkcionirata.
Kako sta dogovorjena, glede na to, da je tvoja služba zahtevnejša od njegove. Tukaj bi bilo fer in prav, da dorečeta zadeve. Ti delaj in službi, jaz bom prevzel več dela doma in z otroki. Jaz bom tebi hvaležen za materialno varnost, ti meni za logistično podporo. Sta kdaj to povedala s temi jasnimi besedami? Mu kdaj poveš, da si mu hvaležna, ker ti omogoča takšen delovnik, kot ga imaš?

Jaz, če bi moj mož našel čas za manikiro in pijačo s kolegi, zame pa ne, bi tudi užaljeno rekla, da mi je vseeno zanj in da zaradi mene lahko gre. Kam so se izgubile tvoje prioritete? Ne bi bilo bolj prav, če bi na kavo povabila moža, kadar imaš višek časa? Vem, da so prijateljice pomembne in prav je, da negujemo prijateljstvo. Samo pomemben je tudi mož. Tako pa se mogoče njemu zdi, da je nekje na 15. mestu za službo, projekti, 24-urno dosegljivostjo, domačimi nalogami, treningi, tekmami, manikiro, prijateljicami in sodelavci.
Ne verjamem, da mu je čisto vseeno, verjamem pa, da je globoko prizadet kot moški in kot partner. Z vsem, kar počneš, mu morda nehote daješ vedeti, da je slabši od tebe. Jaz to, da ima manj zahtevno delo, v vajinem primeru vidim kot ogromno prednost in pravzaprav nujni pogoj, da si ti lahko privoščiš takšno službo, kot jo imaš. Oba ne bi mogla furati tako. Zavedaj se, da on morda zapravlja svoje priložnosti, ker hoče tebi omogočiti tvojo. Si kdaj sploh razmišljala na ta način?

Pozdravljene,

hvala za vajina odgovora – moram priznati, da sva s usedla in pogovorila o vsem; najinih delovnih dneh, naših skupnih dnevih, o otrocih – šoli, treningih, gospodinjstvu in hišnih opravilih ter o prostem času za naju…sedaj že praktično cel mesec gradiva in izboljušujeva ta najin odnos….pogovorila sva se o tem kaj mene moti, kaj moti njega v zakonu in kako lahko to popraviva.
tako da sedaj sva na boljši poti…ker sem lahko v določenem času lahko sama svoj šef, so vikendi namenjeni družini in ne službi; popoldnevi so namenjeni skupnemu druženju in je prioriteta družina; vse ostalo bo sprotno – tudi služba…..
tako da hvala za nasvete skozi vprašanja – sem oz.sva na njih odgovorila in našla rešitve…..