Najdi forum

Mučne razmere v odnosu

Pozdravljeni,

Obračam se na skupnost, da mi predstavi svoje videnje situacije, v katero smo zabredli.
S partnerko sva skupaj 10 let, imava dva otroka, stara 5 in 7 let. Obadva imava redne službe in nobenih posebnih materialnih težav.
S partnerko sva se v obdobju pred otroci redno prepirala, največkrat zaradi malenkosti. Dinamika prepira je vsakič naraščala od očitkov do histeričnega tuljenja moje partnerke in njenega odhoda k staršem. Za kakšen teden. Nobeden moj argument ni bil dovolj, če pa je bil, se je od trenutne teme izvlekla z novim očitkom in ni nehala najedat kljub vsaj dvajsetim prošnjam, naj neha.
Če sem odmislil vse pretrese, sem bil prepričan, da sem bil srečen z njo. Sam sem se vseeno moral precej priučiti komunikacije in pričeti govoriti o svojih čustvih, saj je bila moja stran družine vedno nekoliko bolj hladna in odmaknjena – njeno čisto nasprotje. Sem bolj študiozen tip, prilagodljiv, premislim, preden kaj rečem, vendar vseeno sproščen. Svoje probleme sem reševal sam, premišljeno in jo bolj malokrat vprašal za kakšen nasvet. Resnica je, da sem bil v trenutkih, ko sem bil bolj obremenjen, bolj molčeč in se mi ni dalo preveč razlagati, zakaj sem tak.
Ona pa je čustveni vodnjak brez dna. Vsak trenutek sem vedel, kako se počuti in bolj ali manj uspešno uspel z njo solidno veslati. Potrebuje red, načrt že zjutraj, kaj bo čez dan ali teden počela, jaz pa sem se novim razmeram prilagajal intinuitivno, kar je bilo npr. ob planiranju dopusta ali drugih dogodkov zanjo vedno velik stres.
Prišel je prvi otrok in ob rojstvu sem se počutil, da tako srečen še nisem bil v življenju. Spremenila se je tudi najina rutina in odnos. Vse odločitve o skrbi za otroka je sprejela mimo mene, nekaj časa sem vihal nos in se sprijaznil. Ves čas sem hodil v službo, popoldne pa sem bil z družino. Kljub temu sem neprestano dobival očitke, da nisem nič z otrokom, da sem slab oče in tako naprej. Vmes sva se lotila tudi obnove stanovanja, ki je trajala eno leto, rodil se je drugi otrok. Spet eno leto porodniške, vmes sem hodil v službo, popoldne z družino. In vedno močnejši očitki o odstonosti – žal mi ni uspelo biti obenem ob družini in na gradbišču. Ob prepirih je vzela otroke in odšla k staršem. In čez par dni nazaj.
Ugotovil sem, da ne more naredit koraka nazaj. Da bi raje pogubila vse, kot da bi priznala napako. Vedno naj bi se jaz podrejal, primerjala me je z mojima staršema, češ kako hladna sta in da njena otroka že ne bosta tako hladna. Meni se je kar mešalo. Kritizirala je odnos mojih staršev z najinimi otroci in potegnila to na plano vsakič, ko smo šli z obiska domov. Zavoljo svojega miru in da bi se čim manj razburjal pred otroci, sem prekinil stike s svojimi domačimi. Na njeno prigovarjanje sem sprejel psihoterapijo. Nekoliko mi je pomagalo, da sem prepoznal svoje čustvene procese in se znal pravi čas ustaviti. Vendar se provokacije niso končale. Začela me je obkladati z očitki pred otroki, češ kako slab je ati, pojdimo k mami, da bomo imeli mir. Ni izbirala sredstev, kako me prizadeti. Dva dni prej pa je še spala z mano. Zame je bila to kaplja čez rob.
Ne znam se borit proti družini. Neznansko imam rad otroke in še danes bi se ji opravičil za stvari, za katere sicer misli, da sem zajebal – samo da otroci pridejo nazaj. Vem, da to ne pelje nikamor, govori mi, da jih nikoli ne bom videl in tako naprej. Njeno provokativno plat poznam žal samo jaz, v javnosti pa je zelo priljubljena, komunikativna in zaželena. Potrpljenja ni več.
Ne vem, kaj naj storim.

LP

Spoštovani,

pred mnogimi leti sem gledala film Final Analysis, tipično pozabljiv holivudski izdelek, ki pa sem si ga zapomnila po nekem vpogledu, ki mi je očitno ostal jasno zapisan v spomin. Neki bad guy reče svoji ženi, ki jo stalno maltretira in se mu ona upre, češ da noče takšnega zlorabljajočega odnosa: »You don’t want it but you need it.«

Ta jedrnata pripomba ilustrira vsakršno kompulzivno ponavljanje vedenjskih vzorcev vsakogar izmed nas, ki smo teh vzorcev pri sebi (in partnerju, ki pa nam naše vzorce tako ali tako samo zrcali) več kot siti, prepoznavamo jih, sovražimo jih, a se (še) ne zmoremo iztrgati iz njih; iskreno si želimo, da bi ravnali drugače, a ne znamo pogledati iz drugega zornega kota.

Na to sem pomislila, ko sem prebrala vaš stavek: »Dva dni prej pa je še spala z mano.«
V kontekstu vašega celotnega pisma si ta stavek prevajam: »Ona je spala z mano. Kako me je mogla potem spet tako prizadeti!? Kakšen človek je to?«

Sama pa ta stavek slišim: »Spala sva skupaj.« Ali tudi: »Spal sem z njo.« Kajti oboje drži, kajne? Po desetih letih mučnega odnosa, polnega zadajanja ran (naj se sliši še tako krivično, vendar se počuti ranjena tudi vaša partnerka – ne iščemo krivde, samo dejstva), ste sodelovali pri tem. Del vas, ki vam je govoril, da se to ne bo dobro končalo, se je upiral, toda prevladal je tisti, ki tako zelo hrepeni po sprejetosti, toplini, mirnem sožitju, da je slep za vsa svarila, za vse slabe izkušnje, in leti naravnost k plamenu, kjer se bo spet opekel …

Resnično si upam trditi, da sta se našla dva v globini ranjena človeka in da vaju je na nezavedni ravni prav to tako zelo potegnilo skupaj. Morda je ranjenost vsaj za enega od vaju sploh edina oblika stika. Mogoče je opekline laže prenašati kakor hlad? Mogoče je raje prenašati žaljivke kakor molk? Zveni brezperspektivno, ampak življenje nam resnično prinaša priložnosti, da prepoznamo potlačene, nam tuje dele sebe. In potem manj boli.

Tako zelo sta se na nezavedni ravni spojila, da sta omogočila življenje ne enemu, ampak kar dvema otrokoma. Ne vem, kako dolgo ste bili v procesu psihoterapije, ampak glede na to, kako se opisujete, bi vam toplo svetovala, da nadaljujete. Notranja rast bo pomagala vam osebno in tudi temu, da boste naredili kar največ za to, da se boleči vzorci ne bodo ponavljali pri vaših otrocih. Še je čas.

Lepo vas pozdravljam,

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

Pozdravljen ‘gremovtoplice’!

Je res že eno leto od tega, kar ste tole pisali, pa sem naletela na to temo šele sedaj in bi vas rada nekaj vprašala. Če bo to prišlo do vas in če utegnete, se prosim oglasite. Hvala, T.

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljeni, Teodora,

Izvolite, kaj vas zanima?

New Report

Close