Pozdravljeni!

Že nekaj časa sem bralka foruma, nisem pa si mislila, da se bom tudi jaz obrnila na mnenja dragih bralcev.
Stara sem 23 let, kmalu bom 24. S fantom sva v vezi 4 leta in zgodilo se je da sem kljub kontracepciji zanosila. Ob pogovoru o splavu sva se odločila da to ni rešitev za naju in da bova tudi to prebrodila (ni najbolj idealen čas – jaz sem 2 meseca od poteka pogodbe za določen čas, on ima 2 kredita). Tako se je nadaljevalo, sicer sem iskala službo, ampak kmalu izgubila upanje….smotani časi + nosečnost načeloma ne obrodijo sadov.
Kar se je pa obrnilo, je pa to, da očitno moj partner ni dobro razmislil v kaj se podaja, saj se je začelo pregovarjanje, da pa on kar naenkrat ni pripravljen. Ob vsakem izpadu se je opravičil in rekel, da ga je samo zgrabila panika in da ni mislil resno, ter da bo seveda ostal ob nama z otrokom.
Sedaj v 5 mesecu nosečnosti sem ostala sama, po grobem izpadu partnerja, pakiranjem in odhodom.

Dejansko bi prosila samo za kaksno modrost in nasvet v zoprni situaciji. In ja, se zavedam, da bi bil splav še v dnevih ko je bil možen morda bolj pametna odločitev. Na žalost je za to prepozno, takega izida pa tudi nisem pričakovala, zgodilo se je iz ene noči na drugo.

Najlepša hvala že v naprej.

Pozdravljena,

mogoče se je partner že vrnil in pojasnil svoje vedenje (panika …)? Glede na opisano mi namreč deluje kot zelo impulziven, neumirjen človek, morda nagnjen k dramatiziranju (rabi izbruh, da se pomiri?). To zagotovo veš, če sta že 4 leta skupaj. Kako s tega vidika razumeš njegov odhod (in seveda tudi njegovo vrnitev – če se je vrnil)?

Verjetno se tudi zavedaš, da take stresne in čustvenomanipulativne situacije niso dobre niti zate kot nosečnico niti za otročička. Če na njegov odhod pogledaš s tega vidika, kaj lahko ugotoviš?

Obstaja tudi možnost, da se bo vendarle umiril. Dobro bi bilo, če bi si poiskal kakšno pomoč. Kako je z vajinimi starši, so razumevajoči, lahko svetujejo, ponudijo čustveno, duševno, morda tudi finančno oporo? Koristil bi mu tudi kak pogovor s prijateljem, kolegom, sorodnikom, ki je to že “dal skozi”. Vsekakor je tu nekaj v njem, nekakšen trn, ki je pod tem pritiskom začel močno zbadati vanj … To bo moral raziskati sam, lahko mu le ponudiš razumevanje, mu prisluhneš.

A vendarle si trenutno najpomembnejša ti – in tvoj otrok, seveda. Vidva rabita umirjenost, občutek varnosti, ne pa skrbi in drame. Štiri leta razmerja ni ravno malo; a koliko sta se v tem času zares spoznala, zares bila intimna (seveda ne govorim o spolnosti niti o intenzivnosti, ki jo mnogi zamenjujejo za intimnost)? Poznaš njegove najhujše strahove (če jih je sploh že ozavestil) in on tvoje? Njegove slabosti, stvari, ki ga bolijo, ki se jih morda sramuje? In obratno? To je intimnost: poznavanje – in sprejemanje. Ali pa – če se ne da – nesprejemanje in razhod. V situaciji, ki si jo sicer precej skopo opisala, pa se zdi, da je tvoja nosečnost tista kaplja, ki je pognala fanta čez rob razmerja, potem ko je že ves čas bil z eno nogo iz njega.

To so le vtisi, ki se mi porajajo ob tvojem pismu. Kako naprej? Čim bolj umirjeno (pomagaj si z meditacijami, sprehodi v naravi, glasbo, knjigami – kar pač nate najbolj deluje). Glede na odnos bodočega očeta je še toliko pomembneje, da otročka že zdaj sprejmeš, da si ga v polni meri želiš – seveda pa skrbi ne moreš kar odriniti, to je razumljivo. A naj to ne vpliva na tvoje ljubeče misli do še nerojenega bitja. Nezaželeni otroci se rodijo z luknjo v srcu, ki jo celijo vse življenje, in ne vem, koliko jo sploh kdaj zacelijo. To je sicer prispodoba, ne pozabimo pa, da naše misli močno vplivajo na naše počutje.

Poskusi se povezati z bližnjimi – prijateljicami, sorodstvom … Vsaka roka, ki poboža, ne pa odrine, je blagodejna in dobrodošla. Predvsem pa pobožaj tudi sebe, svojo dušo in dušo prihajajočega otroka. Začuti, da ga sprejemaš z vsem srcem – in on tebe kot mamico. To je otrokom prirojeno.

Oglasi se, kako se razpletajo zadeve, in srečno!

Pozdravljena,

najlepša hvala za vse nasvete in spodbudne besede.

Večino stvari si zadela, je človek, ki ne mara govoriti o čustvih, drugače pa ni nikoli prej imel težav z izpadi. Na žalost sem ugotovila tudi razlog za to vedenje. Zaljubil se je v sodelavko že nekaj časa nazaj vendar se je silil ostati z mano v vezi. Zakaj? Nevem. Rekel je da ni mogel vržt 4 leta stran. Želim si da bi jih…

On je torej odšel k drugi, jaz pa sem se obrnila na prijatelje (starši so na dopustu pa jih nisem želela motiti s problemi, jih bom kontaktirala ko pridejo nazaj). Prijatelji so super opora in mi pomagajo pri vsem, med drugim pa sem izvedela da je noseča tudi prijateljica še iz srednje šole tako, da si kar skupaj pomagava pri vsem.

Oče je zaenkrat rekel da noče nič imeti s tem, ampak ga toliko poznam da se zna pojaviti na vratih po parih mesecih ko se bo zavedal svojih besed…tako da za to bom še videla kako in kaj. Zaenkrat ga ne zanima nič. Jaz se bom trudila da bi otrok imel stik tudi z očetom, vendar je to konec koncev njegova odločitev.

Sama sem bolje in se že kar konkretno božam po trebuščku 🙂
Se enkrat pa seveda najlepsa hvala za odgovor, je bilo lepo dati to ven iz sebe 🙂

Pozdravljeni, Pikimiška,

naj se še jaz oglasim. Navadno smo moderatorji z odgovorom prvi, tokrat pa me je prehitela Ilonina – in je že prav tako, Ilonina, hvala!

Vaša situacija je takšna, da kakšnega “modrega” odgovora nisem zmožna dati, vem samo to, da vam bo sama po sebi ponujala veliko priložnosti, da boste modri postajali vi in morda zoreli hitreje in globlje, kakor če bi živeli klišejsko družinsko življenje, kakršnega zapoveduje družbena “norma”.

Iz osebnih izkušenj, iz številnih zgodb znancev in klientov pa vem tudi to, da stvari niso vedno take, kot se zdijo. Pravzaprav velikokrat niso. Koliko navzven urejenih, polikanih družin je za štirimi stenami povsem nefunkcionalnih (če se milo izrazim) in koliko “nepopolnih”, enostarševskih, patchwork in ne vem kakšnih še daje otrokom, ki v njih odraščajo, zdrave meje, toplino in kvalitetno čustveno popotnico za življenje. Koliko bioloških očetov je neodgovornih in odtujenih, in koliko krušnih očetov zna dajati partneričinim otrokom veliko več, kot so jim zmožni dati njihovi pravi. (Seveda velja isto za mame, da se razumemo; vsi smo samo ljudje.) Sicer pa prav nihče ne ve, kaj bo prinesla prihodnost, kar zadeva otrokovega očeta; kakšen odnos bo vzpostavil z njim. Lahko da vidva nikoli več ne bosta partnerja, njegov oče pa bo ostal za zmeraj. Pustite času čas.

Občutek imam, da imate moč, pamet in ljubezen, da boste dobro peljali svojo zgodbo. Znajdete se, znate širiti socialno mrežo in zdaj boste imeli priložnost, da se morda na novo, kot odrasla ženska povežete s starši, ki vam bodo, upam, v oporo in vašemu otroku zgled. Verjamem, da vam bo to, kar se vam je zgodilo, odprlo nove poti, ki jih sicer ne bi nikoli spoznali. In zdi se mi, da ste dovolj prožni, da se boste tem potem zmogli prepustiti.

Pa še to. Tako kot ste izbrali, ste izbrali prav – sicer bi izbrali drugače. Želim vam vse dobro, če pa bi se želeli še kaj pogovoriti (brez obveznosti z moje strani), ste dobrodošli, da me kadarkoli pokličete.

Pozdravljeni,

najlepša hvala tudi za vaš odgovor.

Predvsem ste mi odprli oči z odstavkom o družinah in imate prav. Ali se bo aktivno vključil v otrokovo življenje je izključno njegova odločitev. Jaz sem svojo pot izbrala, tako si bo tudi on koval svojo.

Vem, da sigurno ne bo bolje v enem dnevu, ampak z vsakim naslednjim dnevom je lažje in si bom verjetno na koncu še oddahnila, da se je to zgodilo že sedaj in ne kasneje, ko bi otrok že bil na svetu. Podpore sem pridobila ogromno in sem zanjo zelo hvaležna, tako da sem brez dvoma da bo otrok kar najbolje preskrbljen vsaj iz ene strani če že iz druge ne.

Najlepša hvala za spodbudne besede in ponujeno pomoč. Vsekakor se bom oglasila, če naletim na kakšno oviro.