Je to egoist ?

Ker se že nekaj časa vrtim v začaranem krogu in sto vprašanj na katera ne najdem odgovora,bi vprašala tukaj koga za mnenje…
Zadeva je takšna,z partnerjem sva skupaj skoraj eno leto in se načeloma ujameva ….Zatikat pa se je začelo pri meni,namreč zaradi financ,ne me narobe razumet ne hlepim za materialnimi stvarmi sem pa začela opažat in to že lep čas,da sem jaz veliko potrošila in kupovala med tem,ko je on lepo lagano sicer plačal kakšno pijačo in to je bilo to.V redu,če nekdo nima razumem pride kdaj tak čas oz.obdobje,ki v finančnem smislu ni najboljše ampak ok.tudi to je del življenja.Včeraj pa mi je res prekipelo in sem mu povedala o svojih občutkih in načinu,da od same tako silne ljubezni jaz nimam prav veliko le prazno denarnico.Ko sva šla npr.v trgovino in sem jaz kupovala stvari je izbiral od do ok.si rečem saj sva skupaj bo pa on kdaj naslednjič…Seveda je kdaj pa kdaj ampak je izbral tisto njemu potrebno/pomembno.Pa si zopet rečem saj bo…Sva šla naprimer v Müller,da kupim gele za tuširanje jaz sem avtomatsko še zanj vzela,ker sem vedla,da mu ga zmanjkuje počasi in to je zame nekaj popolno normalnega,ko sem jaz bila pri koncu čeprav so to banalne stvari je on sebi kupil dva mene niti vprašal ni,če kaj potrebujem.Jaz sem njemu kupila oz.podarila že veliko stvari pa ne sponašam me pa je bom rekla prizadel njegov odnos kar se tega tiče.Spoznala sem tudi njegovo drugo plat in opazila,da ima velika pričakovanja od drugih sam pa ne bi kaj dal,ker so mu določene stvari samoumevne npr.kosilo pri njegovih starših jaz sem hvaležna zato in kadar imam možnost vedno podarim kako malenkost v zahvalo,ker so se potrudili pripravit hrano,ki so jo tudi morali plačat,da nama pomagajo na tak način,njemu pa je to nepomembno kot,da tako mora bit.
Seveda sem mu tudi povedala,da naj že enkrat zna cenit to uslugo in je lahko hvaležen,ker midva prihraniva oz.on .In tudi pil je vino vedno,ko sem ga jaz prinesla drugače ga sam ni skoraj nikoli ni kupil skratka pil bi dobro in jedel ampak bolj na račun drugih.
Ne vem no mene je v tem pogledu razočaral pa niso bila moja pričakovanja nemogoča ali nerealna samo take stvari pa so mi začele odpirat oči,seveda je bil tudi poln idej kako bi imel na balkonu sedežno iz palet in zastirko to je bila njegova pomladanska ideja/vizija seveda od tega ni nič,normalno zakaj bi on odpiral denarnico…Ko se je z bivšo s katero ima otroka razšel je sabo vzel le svoje stvari za oblečt brisače in posteljnine ni imel oz.ostale so v tem stanovanju katerem sva,seveda sem jaz svoje prinesla po drugi strani pa plačuje kredit kjer živi njegova ex partnerka in njegov otrok pa si rečem tudi v redu v to ne bom posegala ampak si mislim kaj je meni tega treba ? Resno razmišljam,da bi se razšla z njim,ker tako več dolgo ne bo šlo naprej,ko sem mu tudi to omenila pa se je kujal kot majhen otrok,ampak jaz tako več ne bom mogla naprej mene bo to finančno pokopalo.Morda sem kaj izpustila/pozabila res pa me zanima kako to vidite vi ?
Hvala l.p.

Spoštovana,

jezni ste in prizadeti, ker se počutite, da vas partner izkorišča. Tako zelo ste jezni, da niti ne pišete nič o tem, kakšno je videti vajino »načelno ujemanje«. Razumljivo; kadar dva človeka delita materialno življenje, morajo biti urejeni vsaj materialni temelji, če se hočeta pogovarjati o nadgradnji. Pri vaju te nadgradnje ne more biti, ker temeljev preprosto ni. In kaj vam sporoča vaša jeza? Da želite na vsak način nekaj spremeniti – vendar se počutite ob tem popolnoma nemočni – zaradi česar se še bolj jezite.

Jezna ženska pa ne more biti ljubeča, nežna, romantično razpoložena, ker zgradba ženskih možganov tega preprosto ne omogoča. Najprej morate seči do vzroka za svojo jezo, potem boste lahko ukrepali in šele potem boste lahko kaj čustveno pozitivnega prispevali v odnos ter od njega tudi kaj imeli.

S partnerjem imata diametralno nasprotne poglede na materialno plat skupnega življenja. Da se pusti financirati, vas jezi, bojim pa se, da to meji že prav na prezir. Ne morete več prenašati samoumevnosti, s katero jemlje od vas, ne da bi v zameno kaj dal, pa čeprav samo priznanje, zahvalo, pohvalo, pozornost, gesto. Pogovor o tem pa vama ne gre od rok. Vi očitate, on se začne kujati … in rezultata ni.

Kaj boste storili? Koliko vas je strah, da boste izgubili spoštovanje do njega? In koliko vas je strah, da je že prepozno, da bi kaj rešila, saj ste ga po enem letu začeli gledati takšnega, kakršen je, vi pa ste svoje življenje že kar precej prepletli z njegovim.

V tem trenutku vidim – to pa je seveda samo moj pogled – da ključ vašega problema tiči v stavku »Pa si zopet rečem: Saj bo …« Morda ste doslej živeli v okolju, ki je radodarno, velikodušno, solidarno, vzajemno podporno. Nedoumljivo vam je, da ni povsod tako oz. da ni tako v najintimnejšem partnerskem odnosu. To neljubo lekcijo vam je zdaj življenje prineslo v obliki, ki ni tako težka, da je ne bi mogli s pridom predelati in se s tem spoznanjem opremiti za prihodnost. Ali ste zmožni potegniti svojo radodarnost nazaj in jo namenjati v tistih odnosih, kjer je cenjena? V tem odnosu pa vzpostaviti novo finančno/materialno recipročnost: da za skupne zadeve prispevate toliko, kolikor prispeva partner, za njegove pa nič. Brez dramatiziranja, očitkov, sploh brez besed. Včasih ljudje govorico dejanj razumemo veliko bolje kot besede. To je precej preprost, izvedljiv ukrep. Zelo hitro boste videli, kako se bo partner odzval nanj. Morda bo zanj to povsem sprejemljivo, morda povsem nesprejemljivo, morda bo nekaj vmes. Utegne pa biti dobro izhodišče za pogovor o pomembnih stvareh, ki vama ga kritično primanjkuje. Par, ki se ne zna pogovarjati … se tega lahko nauči. Če se bo obema zdelo, da se imata dovolj rada, da se želita tega naučiti, bosta poiskala način: skupino za pare, na primer, ali partnersko terapijo. Če želite kak konkretnejši napotek, me lahko kadarkoli pokličete.

Srečno in lepo pozdravljeni,

Lej, tako je bejbika…ker si se sama poimenovala lolita. Dobro ti je odgovorila moderarorka, mogce prevec mehko.

Zato ti bom jaz povedal direkt.

Imas zenske, ki grejo v odnos, tudi ce je tip brezposelen, in imas zenske, ki ne bi sle v tak odnos. Pri tebi pa je situacja drugacna. Ti imas tipa, ki ima denar, vendar ga noce dati, ga drugace vrednoti , kot tvojega. In to te moti. Ali te ima za manjvredno, in tvoj denar ceni drugace, kot svojega. Ali se zaveda svojega pocetja in pri tem nima kapacitet, da bi razmislil, kaj naj s to informacijo pocne, oz o tem sploh ne razmislja, ali pa se zaveda, nalasc vzdrzuje tako stanje in si pri svojem pocetju ne zna pomagati. Pri vseh opcijah bo deloval na drugih podrocjih podobno. Meni se najboljsa zdi druga opcija, so moznosti za izboljsanje…