Najdi forum

NAJIN ODNOS V TEŽAVAH

pozdravljen!
S partnerjem živiva skupaj 12 let.Stara sva 44. in 43. let Skupaj imava 3 prečudovite male otročke.Pa kar k bistvu. Najina veza je bila vseskozi polna padcev in dvigov. Od mojega “zahrbtnega ” dejanja (do otrok iz mojega prejšnjega zakona)in po njegovih besedah zanemarjenega stanovanja,neskrbi za družino pa izmišljotin da sem ga varala ,kar ni res, pa vse do njegovega “laganja” kje je bil (obisk bivše žene) in “varanja” ( pogovor z neznanimi osebami preko različnih četov in njegovemu laganju njim). Ja njemu sem vse to oprostila ne pa pozabila,ampak mu tega nikoli ne mečem naprej. Jaz dobivam moje napake kar naprej servirane. No skratka….zadnje pol leta pa je stvar zelo napredovala v smislu, da se zelo zelo odtujujeva. Kake dva meseca nazaj sem že jokala zaradi njega ker sem začela neskončno pogrešati nežnost in pa začela sem dobivati občutek da vse dela(lubčki za lahko noč na primer) z prisilo, nakar teh lubčkov kar na hitro ni bilo več. Kmalu so izginili tudi objemi ko sva ležala v postelji, vprašala sem ga zakaj pa je odgovoril da mu pač ni do tega. Takoj za tem pa mi pove ,da do mene ne goji nobenih čustev več. Pravi, da nima druge ženske.
On si želi, da zaradi otrok pač živimo skupaj,spiva skupaj, vlagava v hišo, bi šli skupaj na dopust,skratka da se nič drugega ne spremeni razen pač najin čustven odnos. Meni to ni všeč,saj ga še vedno zelo ljubim in si želim narediti vse da bi ponovno oživila tudi ta njegova čustva. Zadnje 14 dni imava veliko več pogovorov ,kakor sva jih imela vendar vedno končava pri mojem vprašanju ali res ni nobenega upanja več? Odgovora ni ali pa reče ,da zelo težko ali pa celo da ne,da pač ne more preko svoje kože ,lagal pa da mi tudi ne bo.
Kakršnokoli pomoč zavrača-mislim,da se boji da bi uvidel, da tudi on ni popoln in da ni vse tako kakor si je zamislil on. Ja ponoči se stiska k meni,mu poved da so se mu čustva do mene ponoči vrnila, vendar pravi, da se tega nič ne spomni ker spi. Malo se mi zdi čudno….
Res nimam želje ,da se takole konča med nama. On je edini na katerega sem se lahko obrnila ko mi je bilo težko, bil je edini ko sem rabila kakršnokoli oporo, skratka imela sem samo njega….On pravi, da mu jaz nisem nikoli stala ob strani ko me je potreboval……ni res , tudi jaz sem mu stala ob strani ko me je potreboval ,ampak tako se pozabi!
Zanima me, kako bi mu lahko še pokazala da ga nočem izgubiti……

delam veliko na sebi in mislim da mi delno uspeva vendar…? On noče narediti niti polovice koraka da bi se kaj izboljšalo-je rekel da on korakov naprej ne bo delal….

rada bi kakšen nasvet

Pa še eno vprašanje: ali je mogoče da ponovno obudi čustva do mene, saj sam pravi, da je to 100% nemogoče…

Spoštovana,

ob vajini krizi preživljate izredno naporno obdobje negotovosti, ki ga spremlja vrsta težkih čutenj, od strahu, žalosti do jeze, če omenim samo najbolj vidne in elementarne.

Zanima vas, »kako bi mu lahko še pokazala, da ga nočem izgubiti«. Iz tega stavka – če ga berem v kontekstu celega pisma – dihata groza in obup, globoko pod njima se prebuja sram ob zavedanju, da se vendar ne morete popolnoma, kot zavržen predpražnik, vedno znova in vedno bolj raztrgani polagati pred njegove noge. Zavedate se namreč, da ste možu to že pokazali, velikokrat in na vse načine, ki ste se jih domislili. Pokazali in povedali. Če bi bilo torej v vaši moči, da bi z izražanjem ljubezni karkoli dosegli, bi bila rešitev vaših zakonskih problemov preprosta. Začenjate pa se zavedati, kot vsi, ki smo se kdaj znašli v takem položaju, da se to ne da. Zaradi enostavne matematike odnosa, za katerega sta (odrasla) partnerja odgovorna vsak pol. Prevzemati partnerjeve polovice odgovornosti se ne da. To sicer neumorno poskušamo, a se vseeno ne da. Odnos, za katerega oba polno ne prevzemata (vsak pol) odgovornosti, se zamaje ali celo podre. In ob misli na to možnost vas prevzame groza. Zlasti ker je to človek, ki »je edini, na katerega sem se lahko obrnila, ko mi je bilo težko, bil je edini, ko sem rabila kakršnokoli oporo, skratka, imela sem samo njega«.

Kaj ta stavek pomeni, sicer niste napisali, lahko pa ugibam, da se spominjate težkih obdobij v svojem življenju, ko niste imeli (razen njega) nobene opore. Za kakršnekoli težke čase prav vsak človek potrebuje močno socialno mrežo, kot temu pravimo. Predvsem so to ljudje, ki so nam blizu in jim lahko zares zaupamo: starši, sorodniki, prijateljice, mentor, terapevt … in dobro je, če ni samo eden. (Ko bodo vaši otroci odrasli in recimo, da boste ločeni ali ovdoveli, koga boste imeli? Preprosto zato je dobrodejno spletati to podporno mrežo vse življenje.) Kaj se vam je zgodilo, da niste imeli nikogar, da se niste mogli na nikogar nasloniti, se pogovoriti, razjokati ob nekom, ki bi vas globoko razumel in morda celo potolažil? Kakšna bridkost se zbudi v človeku, ko si misli: »Nikogar nimam, edini, ki sem ga imela, me zapušča.«

Kako bi bilo, če bi partnerju, ki vam govori, da mu ni do nežnosti, da do vas ne čuti ničesar, da je po njegovem mnenju za vajin odnos zelo malo ali celo nič upanja, da je obuditev njegovih čustev stoodstotno nemogoča in da korakov naprej (v vajinem odnosu) ne bo delal – verjeli?

Če bo namreč to govoril še naprej in bodo njegove besede podprte tudi z dejanji (laganje glede obiska bivše žene, spletno varanje oziroma spletni pobegi iz odnosa v virtualne (?) odnose z drugimi osebami), ali imate res sploh kak razumen razlog, da bi mu ne verjeli?

Ob tem pa je pod vso vašo žalostjo in tesnobnostjo čutiti jezo, ki si sicer še ne upa kaj dosti pogledati na dan, vendar živahno kipi v vaših globinah. Mož vam pošilja dvojna sporočila: govori vam, da do vas ničesar več ne čuti, ponoči pa se (vede? Nevede?) stiska k vam in govori, da so se mu čustva vrnila. Razdvojen je – med vami in – čim? Ali morda kom? Sami vprašaji in nobenega jasnega odgovora. Čudno bi bilo, če ne bi bili ob tem zbegani in nemirni tudi vi.

Žal boste morali njegovo razdvojenost in čustveno odhajanje vzeti resno in verjeti, da se ne pretvarja, niti tega ne dela zato, ker si je izdelal načrt, kako bi vas prizadel; pač pa zato, ker je njegova čustvena energija drugje, obenem pa očitno ne bi rad izgubil družine (hiše, bližine otrok). Žal je odnos stvar dveh ljudi in katerikoli od njiju lahko odide, kadar želi, pa tudi če bi bilo to zakonsko prepovedano, bi lahko odšel iz odnosa čustveno in seksualno. In tistega, ki ostane, to neznosno boli – pogosto bolj kot ob fizični odsotnosti.

Če ste iz mojega odgovora kjerkoli razbrali, da vašega moža česarkoli obtožujem, naj pojasnim, da ga ne. Verjamem, da bi se glede sebe in glede vas počutil veliko bolje in bi bil nase bolj ponosen, če bi vam zmogel (ne samo zdaj, ampak vso zgodovino vajinega odnosa) odkrito govoriti o sebi, svojih željah, potrebah, neizpolnjenih pričakovanjih, skratka o vsem čustvenem doživljanju, kar se zdi večini ženskam tako samoumevno. Namesto tega vas kritizira, ker ne zna drugače in ker ne verjame, da bi se drugače lahko naučil. Vi pa ste ponosni, ker mu sicer niste pozabili prizadejanih krivic, vendar mu jih ne očitate; in vendar vam to ni prineslo kaj dosti dobrega. Ostajata dva globoko ranjena človeka, prepričana, da sta rane dobila drug od drugega, v resnici pa so vama bile zadane že veliko veliko prej (in vajinim prednikom nekaj rodov nazaj, pravi družinska relacijska terapija).

Mož tega ne želi raziskovati. Pa vi? Šele ko se boste podali v najgloblje delo na sebi, s terapevtom kot sočutno pričo, boste lahko rane in druge stvari umestili tja, kamor spadajo. V to zvezo ste vstopili kot odrasla ženska, stara 31 let. Nemogoče je, da bi ob moževem vedenju (»Najina veza je bila vseskozi polna padcev in dvigov«) vztrajali v odnosu tako dolgo, čutili, da ga tako ljubite, in imeli z njim tri otroke, če se ne bi že davno prej v vašem življenju odigrali odnosi, v katerih ste se naučili, da se tako pač živi, da je tak odnos privlačen za vas in čustveno varen za vzgojo otrok.

Učimo pa se vse življenje, razen če smo preveč poškodovani; tako smo narejeni, na srečo. Upam, da ste že pripravljeni, da se obrnete stran od nenehne bolečine v odnosu, da začnete spoznavati svet brez nje. Šlo bo počasi, ampak šlo bo, če ste pripravljeni vsaj malo verjeti, da pomoč obstaja, da vaš mož ni »edini, ki vas lahko razume«, in da ste na pragu obdobja, ki ga boste nekoč v retrospektivi morda opisali kot »prvo najboljše obdobje v mojem življenju«.

Le zakorakajte v to obdobje. Srečno!

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

New Report

Close