Najdi forum

Pozdravljeni,
pišem, ker bi si želela kakšnega nasveta, saj ne vem(o) več kaj storiti.
Moja mama je stara 67 let. Z očetom sta poročena že skoraj 50 let, oba in mi, otroci smo celo življenje delali na manjši kmetiji, sploh pa mama in oče, ki je zraven še hodil v službo. Doma nikoli ni bilo veliko denarja, vendar tudi lačni nikoli nismo bili. Že od otroštva se spomnim da sta se občasno zelo prepirala, načeloma je pa nekako večkrat obveljalo tako kot je o stvareh odločala mama.
Otroci smo odrasli in se odselili od doma, tako da sta sedaj z očetom več ali manj sama, čeprav sestre in brat pogosto hodijo na obiske.
Sedaj ko bi na svoja zrela leta lahko skupaj uživala, kam šla…, ker na kmetiji ne rabita več toliko delat, se namesto tega stalno prerekata in zbadata. Oče bi na primer z veseljem šel na morje, mama noče o tem niti slišat, čeprav bi vse stroške krili mi… Zdi se mi, da je zadnje leto postala še posebej trmasta, zelo težko jo kam premaknemo, in kar nas vse skrbi – njeno zdravje je začelo pešati. Ker ima bolečine v križu zaradi ukrivljene hrbtenice, težje hodi. Zdravniki so ji rekli da naj dela določene raztezne vaje; za težave z rokami je dobila opornice ki jih ne nosi… skratka, pred 3 leti se je še vozila s kolesom, danes pa komaj gre v bližnjo trgovino. Pri hiši je sobno kolo, spodbujali in prepričevali smo jo naj se vsaj na tem proba malo rekreirat, obljubila je da bo, pa iz vsega skupaj nič, pravi da jo od tega samo še bolj križ boli, pa da se ona zadosti rekreira, ko hodi okoli hiše in na vrtu okopava zelenjavo. Noče več na sprehod, noče na masažo, noče na morje ali v toplice, v mesto po opravkih ji je velika muka. Zelo me boli ko vidim, da zase ne stori čisto nič, če ji kaj rečem se začne jokat… Skrbi me da bo enega dne obležala.

Če znate karkoli svetovati, kako naj pomagam(o) mami, bi bila zelo hvaležna, saj si zelo želim, da bi z nami ostala še dolga leta…

hvala!

Spoštovani,

za svojo mamo imate natančno izoblikovano predstavo, kako naj bi se postarala: čila, zadovoljna, z aktivno skrbjo za svoje zdravje, končno naj bi se spočila, »odložila delo«, kot pravijo, si privoščila uživanje in sprostitev na morju in v toplicah oziroma kakorkoli že. Navezani ste nanjo in misel na to, da bi obležala, ne le telesno, ampak tudi duševno (depresija, morda celo demenca), vas navdaja s strahom in globoko žalostjo. Bolj ko ona odklanja skrb, ki ji jo vsiljujete, bolj se oklepate svoje predstave. Tudi njen jok vas ne prepriča, da ne želi pomoči … kakor da bi ne vedela, kaj je zanjo dobro, se jo trudite prepričati, naj vas posluša. Vse zaman. Iz vaših besed je čutiti že prav obup, kakor da tudi vi v sebi več ne verjamete, da se bo v njenem razmišljanju in prepričanjih nekaj preobrnilo in bo postala mama, kakršno si želite. In da bo ostala z vami; da ne bo odšla in vas zapustila, duševno in tudi telesno. Da vam ne bo treba gledati, kako pred vašimi očmi izgineva.

Kot ste napisali – odrasli ste. K odraslosti spada tudi to, da pustimo starše odhajati in tudi oditi. Nekoč sem slišala misel, da odrastemo šele takrat, ko nam umreta oba starša. K odraslosti pa spada tudi to, da pustimo ljudem, tudi najbližjim in najljubšim, tudi tistim, ob katerih se nam stiska srce, ko vidimo, da ne poskrbijo zase tako, kot se nam zdi najbolje, njihovo svobodno voljo. To je obenem tudi oblika prave ljubezni: Mama, srce se mi trga, ko te gledam, kako ne skrbiš za svoje zdravje, ker ne prenesem misli na to, da si odrekaš kvaliteto življenja (kot si jo jaz predstavljam), in ker še zlasti ne prenesem misli na to, da me boš morda duševno in telesno zapustila veliko prej, kot bi jaz to želela. Ampak spoštujem tvojo odločitev, pa če se je zavedaš ali ne.

Kajti vaša mama ima svojo življenjsko pot, tako kot jo ima prav vsak izmed nas. In nihče od nas ne živi tako, kot bi si želeli vsi različni posamezniki v naši okolici, ker je to preprosto nemogoče. In za vas je, seveda če ste jo pripravljeni sprejeti, velika življenjska lekcija, da ob mami samo ste, da jo spremljate na njeni poti, da jo podprete v tem, kar ona želi, če to želi. Njen jok vam nekaj govori. Morda bi bilo za obe laže, če bi mu prisluhnili. Govori o občutku nemoči, govori o nepripravljenosti na to, da bi še naprej izpolnjevala pričakovanja svoje okolice. Morda se je utrudila prej, kot bi si vi želeli, na vas pa je, ali jo boste pustili, da okopava svoj vrt, ali pa jo boste še naprej silili k stvarem, ki so ji mučne in odveč.

Ne vem, koliko pa mamina drža v vas iz nezavednega prebuja še druge bolečine in strahove. Mogoče lahko krizo, ki jo doživljate ob njej, koristno uporabite za razmišljanje o lastnem staranju. Svobodnejši ko se boste počutili v zvezi s tem, manj ko se ga boste bali, bolj ko se boste veselili svobode in počitka in prostega časa, ki ga prinaša, laže se boste spravili z mislijo, da si je duša vaše mame izbrala drugačno pot. Res je veselje pogledati ljudi, ki imajo po letih sicer častitljivo starost, vendar so bistri, aktivni, dobrovoljni in umirjeni, pod zgubano kožo in belimi lasmi pa živi razmeroma zdravo telo. Toda to ni dano vsakomur.

Verjamem, da vam moj odgovor trenutno mogoče ni v uteho, vendar vam utegne sčasoma priti prav. Obenem pa sva odprli temo, na katero se bo, upam, oglasil še kdo in jo osvetlil s svojega zornega kota.

Prijazen pozdrav,

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

Gospa Jana,

upam, da vam je dana povratna informacija, koliko vaši odgovori pomenijo tistim, ki jih berejo. Tudi v tokratnem je združena modrost zavedanja, kaj vse sprožajo spremembe skozi zorenje in zavedanja sebe skozi skupne trenutke z drugimi.

Hvala vam za te vrstice.

nova
Uredništvo priporoča

Gospa Lavtižar,

zelo dober in resničen odgovor.

In že sredi branja sem vedela, da se bom oglasila in predstavila svojo plat.
Kako je to mogoče, da otroci pozneje začutimo, da moramo sprejeti, prevzeti odgovornost za svoje starše? Zakaj se toliko vtikujemo vanje? O tem zadnja leta veliko razmišljam, ker imam stare starše, ki potrebujejo pomoč, tudi nekaj zdravstvenih težav je. Sta pa precej starejša od avtoričinih.

Mislim, da je to povezano tudi s slovensko mentaliteto. Zelo veliko staršev in žlahte se neskončno dolgo vtika v otroke in jim skuša organizirati življenje. Užaljenost, ko otroci nočejo prevzeti ogromne stare hiše, pa smo jo vendar gradili tudi zate … Nočejo graditi nove hiše na sosednji parceli, pa smo jo vendar šparali zate … Očitki, ko ni obiskov vsak vikend in za vsake praznike, nekateri pari se skoraj pretrgajo, da ustrežejo obema garniturama staršev. Očitki, ker otroci nočejo priti pomagat. Nočejo sprejemati tuje (organizirane) pomoči, saj imajo vendar otroke, da bodo na stara leta poskrbeli zanje. Zdi se mi, da precejšen delež starejših ljudi ne živi svojega življenja, ampak živijo prek otrok in vnukov. Nimajo hobijev, prijateljev, ne znajo si sami zapolnit svojega časa. Čakajo na zunanjo animacijo v obliko potomcev.

To nam vcepljajo od mladih nog in mnogi ljudje srednjih let so cepljeni in precepljeni in so to mentaliteto nekritično sprejeli. So že naravnani, da bodo isto pričakovali od svojih otrok, ker tudi sami čutijo neskončno hvaležnost do svojih staršev.

Sem mama in pravim: otroci nam niso dolžni ničesar. In dokler bom sama opravilno sposobna, želim in hočem sama sprejemati odločitve o svojem življenju, tudi če bodo slabe. Če sem lahko delala napake v mladosti in se iz njih učila, zakaj jih ne bi smela pri 60, 70? Mimogrede, tudi jaz ne maram morja. In mi je včasih prost teden lepše preživeti doma in v miru, da grem v miru na kavo s prijateljico, malo po trgovinah, da pospravim stanovanje, kaj zašijem, preberem in podobno. Meni je to lep dopust.
Od doma sem šla po srednji šoli. Tako da sem starše rešila skrbi in obveznosti že kar zgodaj za slovenske razmere. Nisem jih potrebovala za varovanje vnukov, pomoč pri reševanju stanovanjskega problema, čiščenju, likanju in podobnem. Nobenih obveznosti več nista imela. To pišem, ker je sicer zelo pogosto pri nas, da se otroci na starše naslanjajo do njihove obnemoglosti oz. smrti. Vidim marsikje.
Samo kaj se zgodi pri starih ljudeh? V bolnici se nihče ne pogovarja z njima, kaj bosta, kako bosta, vedno se z mano: razmislite, kako boste naprej. Jaz sem morala prevzeti odgovornost zanju in priskrbeti pomoč, angažirati sebe in jima zdaj že nekaj let pomagam, praktično vse vikende preživim pri njima, na dopust ne morem, če ne zagotovim drugačnega varstva oz. pomoči. Živim tako daleč, da ne morem prihajati vsak dan in malo mimogrede. In kaj komentirajo npr. sosedje in druga žlahta? Škoda, ker nisem ostala v domačem kraju, da bi laže pomagala staršem.

Mar se nimam potem pravice vtikat v njuno življenje in njuno zdravje, če sem bila tako rekoč prisiljena prevzeti odgovornost zanju?
Prijateljica je poročena v tujini in pravi, da je tam drugače, vendar tudi starši dvignejo roke od otrok, ko naredijo srednjo šolo. Če jim financirajo študij, je to izključno dobra volja staršev. Vendar tudi na starost poskrbijo sami zase, vsaj velika večina. Pa ne vem, ali je to res samo mentaliteta, ali je to povezano tudi z blaginjo in boljšo preskrbljenost v pokoju, so v tujini starejši ljudje preprosto boljše obveščeni o tem, kaj vse je na voljo kot pomoč, je sistem prijaznejši in lažje pridejo do podatkov, se pri nas vse prehitro in prepogosto menja, morda sistem dejansko slabo deluje?

Strinjam se v celoti z vašim odgovorom, ker bi tako dejansko moralo biti. Predstavila sem pa svojo, drugačno plat. Če starše prepustim samima sebi, to zanju enostavno ne bo okej.

New Report

Close