Najdi forum

kako se pogovarjati, znova

Zdravo. Kar nekaj zgodb sem že prebrala na to temo, zato se tudi sama tokrat obračam na Vas s prošnjo za kakšen pameten nasvet. S partnerjem imava isto težavo – pogovor v času “prepira” – če to sploh lahko poimenujem prepir. Prebrala sem številne objave na forumih, knjige ipd., ampak se nekako ne znajdem več. Partner se enostavno NE ZNA/NOČE/NE MORE pogovarjati o svojih čustvih, težavah ipd. Vem da so moški RAZLIČNI od nas žensk, vem da potrebujejo v tistih trenutkih tudi svoj mir in vse to svojemu partnerju namenim tudi sama. Ko sva OK mu lepo povem, kaj me moti, njegov odnos do mene, njegova ignoranca, njegova trma, razložim mu kako se počutim, pa da mi lahko zaupa – no saj mi mora, sem vendar njegova punca, ne razumem česa ga je strah, povem mu torej svoje občutke, ga ne obsojam, ampak ob naslednji kritiki recimo, ki jo dobi od mene je isto. Ne sprejme kritike, priznam, tudi sama sem takšna da ne sprejemam dobro kritike, se zavedam tega, toda nisem človek, ki bi se trmala cel teden, ki bi nekoga ignorirala cel teden, sama se namreč hitro ohladim, hitro oprostim, seveda se to opazi tudi v najinem odnosu. Vedno sem jaz tista, ki potem hodi do njega, ga objema, se želi pogovoriti, se mu OPRAVIČUJEM ipd. Mogoče včasih res preveč “vrtam” vanj – tega se poskušam odvaditi, ampak, kadarkoli mu kaj povem, ko mi kaj ni všeč – on se povsem zapre vase, ignorira, se trma, je tiho ipd. Opravičil za svoje vedenje se ni še nikoli. Ne vem, mogoče jaz kompliciram? Sem mogoče preveč občutljiva? Zagotovo sem, to se poznam, toda vsaj kanček pozornosti, tudi v “kriznih” momentih si pa vendar zaslužimo?! Številne prejokane noči, bodrenja ob njem, prošnje za drugačen odnos “med prepiri”, prošnje za POGOVOR, za IZPOVED, so že prišle do te meje, da se sprašujem kam to pelje v prihodnosti. Povedala sem mu, da me njegova ignoranca boli – bolj kot če bi me kdaj udaril, ampak ne, on še vedno pri tem vztraja. Prejšnjo noč se je prvič zgodilo tudi to, da je odšel spat v dnevno sobo, zaradi svoje trme, jeze – saj sem nekaj dni prej nekaj potarnala in seveda njemu ni bilo prav in tako kot vedno – ignoranca do mene traja že cel teden. No in kljub temu, da sem ga rotila in prosila, naj gre nazaj v spalnico, da mu niti ne bom »težila«, tiho bom, želim le, da spi ob meni, pa tudi da se normalno odpočije, seveda njegov »ego«, njegova trma tega nista dopuščala, noč je prespal na sedežni v dnevni sobi. Zame je to nedopustno, otročje, neodraslo vedenje.
Počutim se že nemočno, ne vem kako se bova spopadala kasneje v življenju, ko bodo še otroci, ko pridejo še večje težave?! Brez pogovora zagotovo težko.
Sicer se imava zelo lepo. S partnerjem sva skupaj pribl. 2 leti. Sama imam 25 let, on pa 36, ima tudi dva otroka iz prejšnjega zakona. Na vse te okoliščine sem se že privadila. Večino časa se smejiva drug drugemu, se zabavava, hodiva naokrog, vem, da me ima zelo rad, vsak dan si poveva, da se imava rada, prisotnih je veliko objemov, partner mi namenja precej pozornosti – prinese rožo za kakšen praznik, za roj. dan, skupaj si ob večerih pogledava filme, skratka, kadar ni prisotnih prepirov je vse čudovito, zaljubljeno in lepo. Pogovarjava se o prihodnosti, oba si želiva tudi otroka. Toda s takšno komunikacijo … sama sem skeptična. Zanimivo, da se sicer o vsakdanjih stvareh lepo pogovarja z menoj, toda o svojih čustvih, o svojem počutju, jezi, o tem pa se ne zna, ne želi oz. noče pogovarjati. Ne vem, kako naj mu dopovem, da mi lahko zaupa? Menim, da te težave izhajajo iz njegovega otroštva, saj se v družini niso kaj dosti pogovarjali, že po naravi je sicer zelo zelo trmast – še ena slabost, in pa mislim, da ima celo travme zaradi ločitve, tudi od svojih otrok (dobi jih namreč samo za vikende, na 14 dni). Kako torej nadaljevati s takšnim odnosom? Kako mu naj dopovem, da se morava za odnos truditi in vztrajati oba?
Mogoče se vendarle preveč obremenjujem, ne vem, obupana sem … Sovražim namreč ignoranco in trmo – sploh zaradi brezveznih stvari! Naj še vztrajam, ali naj odidem, dokler še ni otrok? toda bojim se prihodnosti, sicer je niti nočem z drugim moškim … bojim se da bo z drugim moškim podobno, namreč moški pač takšni so in to moram sprejeti, mar ne?

Se opravičujem za roman.. vseeno pa HVALA,HVALA, HVALA za kakršen koli nasvet.
LP

jah, ne bo ti všeč odgovor. Takele dresure bi mene vrgle v zrak, ne pa da bi iskala izgovore zanje…da ne rečem-opravičil.
Sta drugačna, spremenila se ne bosta, prilagodila pa tudi težko.Samo vse bolj se ti bo umikal, ti boš pa besnela. Otroka bi imela? Razmisli. Na tvojem mestu bi si vzela čas za temeljit razmislek-o vsem. Dokler nimata otrok, je slovo lažje…

Spoštovana Metuljčica,

v svojem naslovu sprašujete, kako se pogovarjati. Naj vam takoj kratko in jedrnato odgovorim: nikakor. NE MORETE SE. Za pogovor sta potrebna dva, vaš partner pa se, kot ste napisali, noče, ne more ali ne zna pogovarjati. V dveh letih ste imeli dovolj priložnosti, da ste to preizkusili v praksi. Prvi dve leti sta še obdobje, ko lahko prijetne strani v odnosu prevladujejo, potem pa se tako ali drugače prebijejo na površje; prav nič čudnega ni, da ste si ravno zdaj začeli postavljati ključna vprašanja o prihodnosti s tem človekom.

Zato je razglabljanje o tem, kaj bi vi še lahko storili, zapravljanje energije. Z mojega stališča je vajina edina pametna in logična investicija partnerska terapija, kjer se vaš partner MORDA LAHKO nauči pogovarjati (odvisno od njega).

Poleg tega bi terapija koristila tudi vam. Vaš stavek, da so »moški pač takšni so in to moram sprejeti, mar ne?« namreč pove ogromno o tem, zakaj ste še vedno s tem človekom, in napoveduje težave v prihodnosti. Trmanje in kaznovanje z molkom, pasivna agresivnost in druga nedorasla vedenja, ki jih opisujete, so značilna za NEKATERE moške in za NEKATERE ženske. Ne izbirajo spola. Tako da se z vašim mnenjem ne morem strinjati. Svet je poln moških, ki so se pripravljeni pogovarjati. Zato se mi zdi razlog, zakaj bi gradili družino s sedanjim partnerjem, brez stvarne podlage. Ne vem, koliko vaših prelitih solz teče tudi v njegovem imenu – solz, ki jih on ne zmore začutiti in izjokati. Ali ste pripravljeni biti še naprej – preden bi vajin otrok/otroci odrasli, bi minilo kako dve desetletji – dežurni strelovod? Zdaj še jokate, potem boste besneli, potem boste zaledeneli? Je to edina vaša prihodnost?

Ker, da, zdaj vas ima rad, ko ste ljubka, igriva, razpoložena, zaljubljena metuljčica. Ob otrocih ne boste več (velikokrat) – brez podpore odraslega moškega ne. Lahko pa ostaneta ljubimca brez napornih obveznosti in se družita samo »za lepo«. Razmislite.

Prijazen pozdrav,

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

New Report

Close