Spoštovani,
poizkusila bom čimbolj nazorno opisati, za kakšno situacijo gre in lepo prosim za nasvet, drugačen pogled, perspektivo, ki mi bo pomagala, da se bolje znajdem v tej življenjski izkušnji.
S partnerjem sva skupaj že 12 let, imava 6 letno hči in 3 letnega sina. poleti pride še tretji otrok, ki se ga vsi izjemno veselimo. Kot vsak, sva tudi midva dala skoz velike vzpone in globoke padce, partner pa je bil 4 leta zelo bolan in je trpel kronične bolečine, zaradi napačne diagnoze in napačnega zdravljenja je zelo malo manjkalo, da b postal invalid. V tem času sva izjemno osebnosto zrasla, izkušnja naju je peljala skozi skorajšnji razhod pa do spoznanja, da enostavno morava nehati z zatiskanjem oči in sprejeti, da nam bolezen spreminja vsakdanje življenje. Bilo je izjemno naporno obdobje, v tem času je partner tudi pustil redno službo, saj zaradi bolečin ni bil zmožen zadostiti norm, meni pa se je vmes iztekla pogodba za določen čas in tudi že dve leti iščem službo. Izjemna sreča na najini strani je bila, da se je možu stanje tako poslabšalo, da so ga na urgenci konec leta 2015 končno poslali na pravi oddelek, kjer so v roku nekaj ur postavili pravo diagnozo in ga začeli zdraviti. Tako se mu je po dolgotrajnem bolnišničnem zdravljenju stajne tako izboljšalo, da je sedaj že eno leto praktično brez bolečin in oba praznujeva vsak dan znova, ko smo zdravi in da sva dobila še eno priložnost, da lahko slediva svojim sanjam, ki sva jim med boleznijo morala pokopati.

Eden od najinih ciljev je, da bi zaživeli na na novo vzpostavljeni kmetiji. Zemljo nama je velikodušno dala partnerjeva mama, in sva že 8 let nazaj začela s prenovo starih objektov. bolezen naju je krepko zaustavila, naju fizično, psihično in finančno osiromašila in tako najin projekt le počasi napreduje, sva pa tik pred koncem in letos se nam obeta selitev. Najina bivanjska situacija je namreč tudi vir problemov, vsakodnevnega stresa in moram priznati, da je iz dneva v dan težje.

Živiva namreč v hiši partnerjeve mame in ko sva se pred leti na njeno prošnjo in pobudo preselila, smo bili seveda zmenjeni, da je situacija začasna in da se bomo čimprej tudi odselili. vse to se je zataknilo in podaljšalo, zato smo še vedno pod isto streho. Partnerjeva mama me je na začetku zelo lepo sprejela, rekla je, da sem zanjo kot hči itd. A kmalu po tem, ko sem se preselila, sem sprevidela, da prijaznost traja le dokler oba s sinom delava po njinih navodilih in se ravnava tako, kot ona reče in hoče. Zdaj ko pogledam za nazaj, si velikokrat očitam, da takrat nisem zmogla toliko poguma in zdrave pameti, da bi takoj, ko sem zaslutila, kam to pelje, spokala in šla. Potem, ko sem sprevidela napako, pa sva bila že finančno toliko osiromašena, da je bila selitev nemogoča. Tašča je namreč zahtevala najino pozornost 24 ur na dan, če sva bila doma. Hotela je, da vse delamo skupaj, da o vsem odločamo skupaj, ko sva kam šla, naju je zasliševala kam greva, s kom, kdaj prideva… ko sva se vrnila, naju je čakala na vratih, okrcala, če se ji je zdelo, da nisva prišla dovolj zgodaj itd. V pogovoru je bila zelo agresivna, nobenega občutka za sočloveka, nobenega spoštovanja do drugačnosti in drugega mnenja… Če se v čem nisva strinjala z njo, je to bilo zanjo kot zavrnitev in je pritiskala na naju na vse mogoče načine, da bi naju prepričala v svoj prav. Jaz v nejnih očeh nisem znala kuhati, niti lupiti zelenjave, o vsem me je podučevala… in počasi me je bilo tega dovolj. Načeloma sem oseba, ki se težko postavi zase, hočem ugajati in sem zato pripravljena marsikaj požret, ampak verjento je bila tašča tudi moja življenjska lekcija, da se naučim, kako reči Ne in se postaviti zase… Tako sem jo njaprej poslušala, ji prikimavala, se skušala ravnati po njenem, a bilo je nemogoče zadostiti njenim pričakovanjem. Vedo bolj me je frustriralo, da sem bila vsak dan z njene strani kritizirana, opozarjana, obsojana… in to zgolj zato, ker sem npr zelenjavo rezala drugače kot ona. Po njeno si niti las nisem pravilno prala.

TAko sem en dan imela tega dovolj in sem ji jasno povedala, da ne maram, da me komandira in da naj se sprijazni, dapač delava stvari vsaka po svoje in da ni s tem nič narobe. No, od takrat naprej je pekel. Nisem več zaželjena snaha, pač pa smrklja, ki nima spoštovanja do nje, ki ji je izpridila sina itd. Partner se je namreč teh njenih izpadov in čustvenih manipulacij zavedal že od prej in je po svojih najboljših močeh poskrbel, da se ga je čimmanj dotaknilo. To je delal tako, da je mamino nerganje ignoriral, šel iz prostora, se ostranil iz njenega vidnega in slišnega polja itd. Če se ji je verbalno postavil po robu in ji povedal, da naj neha, ga je takoj besedno napadla, da je nespoštljiv, da jo žali itd. – čeprav je v resnici ni, zgolj postavil ji je mejo. Jaz sem bila od doma vajena spoštljivega komuniciranja in sem bila vsakič znova v šoku zaradi teh njenih obtožb, kritik, neresnic… Ampak sem vztrajala pri komunikaciji, torej nisem se umikala ampak sem skušala iskati rešitve. Tako smo porabili ogromno ur pogovarjanja in pregovarjanja, da bi uvedli neka pravila, ki bi bila sprejemljiva za vse. In vsakič, ko smo se zmenili, sem bila polna optimizma, da zdaj pa bo drugače, saj smo dosegli konsenz. Žal temu ni bilo tako, saj je tašča že čez dan ali dva začela pravilo spreminjati po svoje in ni razumela, da se mora dogovora tudi ona držati. In tako je bil vedno znova kaos. Npr primer tega je bil, da nama je dovolila, da uporabljava njen pralni stroj in da imava lahko svoj koš za perilo v njeni kopalnici. Super, a kaj ko je želela, da skupaj peremo cunje (itak je želela za vse stvari, da jih delamo kupaj). In jaz sem ji povedala, da se s tem ne strinjam in da bi rada da peremo ločeno. Sem ji tudi razložila zakaj in sicer zato, ker se mi zdi to zelo osebna stvar in nočem da se dotika mojega umazanega perila. In je rekla ok, prav, bomo pa ločeno prali. No in potem je začela prati zgolj svoje in partnerjeve stvari, tako da je vsakič prebrskala cel koš in pobrala ven partnerjevo perilo. Ko sem ji povedala, da tega nočem in naj preneha, da tako nismo bili zmenjeni, mi je v odgovor očitala, naj ji rajši rečem hvala, ker nama pomaga. Jaz pa tega enostavno nisem zmogla. Tako vedenje se je nadaljevalo, dokler nisem en dan odnesla koša za perilo gor v spalnico.

Ko se nama je rodila prva hčerka, nama je tašča oznanila, da bova od zdaj naprej njo vprašala za nasvete glede skrbi za otroka, ker ima ona toliko izkušenj in vse ve, midva pa pač ne veva ničesar. Na to sva ji enostavno odgovorila, da sva midva starša in da se bova že vse naučila, naj ona nikar ne skrbi za to. PA ni bilo tako, njeno stalno vtikanje, kontroliranje naju je spravljalo v obup. Vsakič, ko sem šla s hčerko ven, je ona morala preveriti, ali sem jo dovolj oblekla, kazala mi je, kako naj peljem voziček, ker ona ga zna peljati, jaz pa ne, ko sva prišli nazaj, naju je na vratih čakala v strahu, da kje sva bili tako dolgo in njo je že skrbelo… in vsakič ko sem ji rekla da naj jo nič ne skrbi, se je spravila name, da naj ji bom rajši hvaležna, ker ona toliko skrbi za nas.

Z leti je vsak pogovor s taščo prerasel v prepir, čeprav sem se zelo trudila, da ne bi. V pogovoru z njo sem bila in sem še vedno spoštljiva, ji pa jasno postavim meje in ne dovolim, da manipulira z mano, me obsoja itd. Se pa zadnje dve leti trudim, da čimmanj komuniciram, kajti na žalost je dovolj že, da npr odgovorim na njeno vprašanje z Ja ali pa Ne. Kajti če si je ona zamislila, da je “pravilen” odgovor Ja, jaz pa npr rečem Ne, se takoj spravi name in me začne kritizirati, obsojati, poniževati… enako dela s svojim sinom. Ali pa ji ni všeč ton, s katerim nekaj rečem. Ali pa ji ni všeč, da sem resna in hoče, da se smejem. Ali pa če se smejem, me takoj obsodi, da e smejim nejn in da moram prenehati…Tako velikorat postanem živčna že, če se slučajno srečava v stanovanju ali na vrtu, ker je že moja gesta lahko dovolj, da se ona začne dret in spravljati name. Najhuje pa je, da ko ji poveva, da naj neha, da enostavno ne dovoliva, da tako govori z nama, ona kot da živi v enem svojem svetu, začne stresati na naju da se ona nič grdo ne obnaša, da sva midva grda, da je ne spoštujeva, da jo hočeva kontrolirati, da midva vtikava vanjo in ne obratno… Skratka, kot da ne loči med sabo in svojimi lastnimi občutki in dejanji in med okolico.
Midva s partnerjem sva eno leto hodila na partnersko terapijo, kjer sva razrešila ogromno lastnih težav, in nama je v partnerskem odnosu zelo pomagalo. Zato je parter ob priliki prosil mamo, da naj si poišče pomoč, da bo lažje kakšne stvari predelala in jih videla drugače. Takrat je čisto podivjala, da ona ni nora (čeprav ji noben ni rekel, da je nora), da z njo je vse v najlepšem redu in da naj gre kar on na terapijo, da ona je ne rabi. Takrat ji je partner povedal, da on že hodi in da mu ful pomaga, da lažje živi. No, tašča je čez kak teden prišla in mu rekla, da njej pa nič ne koristi, če on hodi na terapijo in da je to brez veze. In ji je partner lepo povedal, da seveda ne more koristiti njej, ker on dela na sebi in koristi njemu in da če ona hoče korist, mora iti ona po pomoč, ne more on namesto nje. No, ona je potem šla do psihologa preko napotnice in je prišla nazaj zmagoslavno in oznanila, da je z njo vse v najlepšem redu in to je bilo to.
Stvari pa se niso prav nič spremenile, le še poslabšale, sploh letos, ko se bomo čez nekaj mesecev selili, so taščini pritiski postali še toliko večji. Vmes je šla na operacijo kolka in ko je prišla nazaj, sva skrbela zanjo, dokler si ni opomogla. A v tem času je iz nje vrelo sovraštvo, kritika, grožnje… Njen sin ni nič naredil prav, obtoževala ga je, da bi moral vse vedeti o tej operaciji in da je nima pravice spraševati, kako naj ji pomaga ampak bi moral sam vedeti, kaj ona rabi. Tako sva ji pač pomagal akot sva vedela in znala, saj ko si jo vprašal, kaj rabi, ni rabila nič, potem pa so čez pol ure prileteli očitki, da ne skrbiva zanjo kot bi morala. Zelo se je tudi zanemarila fizično in psihično. Čeprav so ji zdravniki rekli, da mora takoj hoditi in vsak dan daljše razdalje, je ona bila en mesec po operaciji še vedno skoraj nepokretna, hodila je zgolj iz spalnice v kuhinjo in nazaj in sva jo komaj prepričala, da mora it ven. Tudi za to je imela takoj za povedati, da sva midva kriva, da ne hodi ven, ker ne greva z njo. Od naju je pričakovala, da bova skrbela zanjo kot da je nepokretna, čeprav temu ni bilo in ni tako. Zdaj npr že hodi brez bergel, je spretna in hvala bogu, da je tako fajn okrevala, ampak ona še kar pričakuje, da bova midva namesto nje delala vse – kuhala, pucala, prala posodo, hodila v trgovino… po drugi strani pa se ji niti ne da pomisliti, kaj rabi iz trgovine, kadar gre en od naju v nakupe in jo vpraša, če kaj rabi, ne rabi nič. In ker potem velikokrat zmanjka osnvnih živil in ko midva prideva domov z otroki, npr ni kruha, ni mleka itd., ker si je tašča postregla, pa nobenemu povedala, da je zmanjkalo, mora en od naju na vrat na nos v trgovino ali pa za naslednje obroke nekaj sčaram in sem tega res naveličana, sva ji par dni nazaj povedala, da je tega dovolj in da jo prosiva, da ali gre sama v trgovino (je dovolj pokretna, da lahko gre do bližnje trgovine) ali pa nama da seznam, kaj rabi in bova šla midva, ampak da jo prosiva, da imamo hrano ločeno, ker je za naju prenaporno, da ne moreva splanirati, kaj bomo jedli. In je znorela. Da ona itak vedno vzame čisto malo, da kaj pa je to žlica tu, kos kruha tam, da sva grda ker ji očitava, da nam je hrano… Jaz ne vem več, ali sva midva tudi že čisto preveč občutljiva, zavedam se, da je to s hrano sicer res malenkost, gre predvsem za to, da se nama za malo zdi, da morava včasih še isti dan dvakrat v trgovino, zato ker nečesa ni več v omari, pa ni tašča niti povedala, da si je postregla. Tako nama dela dodatno delo in stroške in to čisto po nepotrebnem, medtem ko je ona v penziji in svoj čas preživi pred televizorjem.
Problem je v tem, ker je tašča, odkar sva ji glede hrane povedala, kaj si misliva, zelo agresivna do naju in se spravlja na naju po večkrat na dan. Vsako priložnost izkoristi, da naju nadira, ponižuje, hkrati pa govori, da sva midva nesramna do nje in da bova že videla, ker ona pa ne bo tiho in bo povedala, kako grdo ravnava z njo.

Naj povem še to, da je tašča sama, z možem sta šla narazen, v preteklosti pa je imela številne konflikte s sosedi in znanci-. Najprej sem mislila, da ima smolo a ščasoma sem sprevidela, da njen odnos do srugih druge ljudi postavlja v položaj, ko se začnejo braniti, počutijo se manjvredne, zaničevane, komandirane… in se zato ali odtujijo ali pa kregajo z njo. Tašča pa, kot da v svojem svetu vidi eno izkrivljeno realnost. Zato rabim nasvet, uvid, karkoli. da mi pomaga razumeti, za kaj tukaj gre, kako postopati, kaj narediti…? Kajti trenutno ne vem več in se edino lahko tolažim, da se bomo kmalu odselili.
Hvala!

Spoštovana ga. Ana,

življenjsko lekcijo vseh situacij ste že spoznali, manjka vam še samozaupanje, da si boste ZARES, za vsako ceno prisluhnili in rekli: »Dovolj je.« Ne glede na vse, ne glede na to, kar se bo zgodilo, ne glede na vse posledice. To je tisti notranji občutek, ko veste, da je res dovolj. Ko boste storili to, boste kolesje manipulacije zaustavili in ga postopoma zavrteli v drugo, pravo smer. To boste vedeli po spremembah, ki se bodo dogajale in po svoji energiji, ki jo boste zadržali in začeli uporabljati za svojo srečo. Rdeča nit vaših družinskih situacij vam že vsa leta sporoča: postavite se zase. Da poskrbite zase in živite svojo resnico. Predvsem pa se mora odločno postaviti zase zlasti vaš partner, ki je njen sin in moški povrhu. Od njega je odvisno precej, ne glede nanj pa se lahko spremembe začnejo tudi že z vašo globoko odločitvijo in dejanji.

Upam si zapisati, da oba odgovore na vaše družinske težave že poznata, nenehno jih čutita, slutita, premalo pa si zaupata, premalo verjameta, da je smiselno vso energijo in notranjo moč, ki jo premoreta, obrniti v svoj prid, za ceno svojega življenja. Morda menita, da bosta z večjo odločnostjo ali odločnim nastopom mater/taščo prizadela, morda se bojita, da bi prinesli občutki krivde, slabe vesti zaradi drugačnih reakcij od dosedanjih preveliko breme za vaju, morda vaju je strah občutka, da sta ji dolžna….in zato ostajata pri spoštljivem odnosu, mirni komunikaciji, ki, kot kaže, nima svetle prihodnosti. A kot sta tudi že sama skozi vsa leta ugotovila, se na osnovi sedanjih odnosov ni spremenilo nič. Ne glede na to, koliko sta tašči naklonjena, ji pomagata, ji ustrežeta. V odnosu z njo izgubljata veliko energije, za nesmiselne »projekte«, tam, kjer bi energijo resnično potrebovala, vama je pa zmanjka.

Vaša tašča deluje na osnovi manipulacije, njena manipulacija je izjemno močna, ker ji nevede sledita, ker ji svojo moč tudi predata. Ona predstavlja tipično »čustveno vampirko«, saj vam pobere vso energijo in se hrani z vašo energijo, kar lahko posledično zaznate kot utrujenost, nemir, nervozo, jezo, frustracijo, zmedo ipd. Takšni ljudje vedno živijo na osnovi tuje energije, dokler se ljudje ne postavijo zase, kar je proces. Takrat običajno sledi upor, obsojanje, kritiziranje, vzbujanje krivde, a kmalu poiščejo nove žrtve. Dobro je, da se zavedate, da vaša tašča ničesar ne počne namenoma, čeprav tako izgleda, temveč deluje skladno z vzorci odnosov, v katerih je odraščala. Lahko ji je v otroštvu izjemno manjkalo pozornosti, bližine, radosti, sprejetosti, občutka, da je vredna takšna, kakršna je, morda je odraščala v neki stalni manipulaciji, nasilnih odnosih oz. se je manipulacije iz nekih razlogov naučila, da zadosti svojim pričakovanjem in potrebam, da utiša svoje strahove, da pridobi pozornost, da zviša lasten občutek vrednosti. Njena dejanja vzbujajo silo, pritisk, prisilno početje. Ne glede na to, kaj naredite, nikoli ni v redu. Morda je ta zadnji del tudi del vaše pretekle zgodbe. Da ste se vedno trudili izpolniti pričakovanja drugih, pa ste imeli na koncu občutek, da nikoli ni zadosti. Ob tem pa ste svoje potrebe, svoje želje zanemarili. Zdaj imate izziv in učitelja, da usvojite nova znanja in izkušnje. S taščo se nehajte truditi. Začnite se truditi zase.

Pregovarjanje s taščo, pojasnjevanje, razlaganje, dogovarjanje so zgolj dušenje ognja in izguba energije. Njena prepričanja so povsem drugačna od vaših, njen pogled na situacije in odnose je drugačen od vašega, zato je nemogoče pričakovati, da boste ob njej našli razumevanje, oporo, strinjanje. Vsa njena dejanja in razmišljanja kažejo na izjemno ranjeno osebnost. Ona je v redu, z ostalim svetom je nekaj narobe. To je njeno prepričanje. In je ne boste ne prepričali, ne spremenili niti to ni vaša pot. Podpiram dejstvo, da odidete na svoje. Čim prej, ko lahko. Ne govorim, da pobegnete, temveč da morda še z večjo vizualizacijo pripomorete k uresničitvi svojih sanj. Vsekakor se boste morali osvoboditi vseh bremen, ki jih zdaj živite. Je pa istočasno pomembno, da začnete delovati bolj zavestno. Da si bolj prisluhnete, da bolj upoštevate to, kar začutite. Da veste, zakaj nekaj rečete in naredite. Ne sme vas biti strah, ne dvomiti vase, ne razmišljajte o tem, da boste taščo prizadeli, ne jemljite njenih sodb osebno – to je samo njena zgodba. Ločite jo od sebe. Delujte tako, kot menite, da je za vas v redu in sprejemljivo. Nič manj. Lahko si tudi zapišete, kakšne strahove začutite v odnosu do tašče, da ugotovite, katere ovire vas ustavijo, da ne naredite drugače. Morda boste presenečeni nad rezultati. Nekomu zares postaviti mejo pomeni, da delujete zavestno, iz svojega srca, da ste v stiku s sabo. Veste, zakaj ste tako reagirali. In se zato ne počutite slabo, ni se vam treba zagovarjati. Tako živite v svoji resnici in ohranite svojo energijo. Enako pot svetujem vašemu partnerju. Naj ne dovoli več poniževanja, kritiziranja, razvrednotenja. Bodita jasna in odločna. Za negotovost tukaj ni prostora. Je pa to proces, ki nastaja počasi.

Ko si bosta razjasnila, kaj zares želita, v kakšnih odnosih želita živeti, kje vse in koliko energije po nepotrebnem izgubljata, vama bo bolj jasno, v katero smer se podati in koliko še dovoliti. Veliko let sta se urila, zdaj je morda stvar zrela za spremembo. Če bosta drug drugemu v oporo, vama bo veliko lažje. Ne pričakujte podpore z druge strani, samo delujte skladno s tem, kar čutite, sledite svojim ciljem. Dnevne obveznosti uresničujta čisto praktično, preprosto, na taščo glejta le kot na nekoga, ki živi z vami, ne jemljita nase njenih odgovornosti in stvari, ki niso vajine. Ona ima svojo pot, vi svojo. Predvsem pa živite svoje življenje, ne njeno. Ne zadovoljite se z manj. Na tržišču lahko najdete tudi razno literaturo, tečaje idr. kot pomoč pri razumevanju vaših izzivov. Srečno in pogumno na vaši poti vam želim.

Spoštovani,
najlepše se vam zahvaljujem za vaš odgovor. Lahko rečem, da ste zadeli bistvo in da je prav ta slutnja o tem, kje sem še šibka in kaj še lahko naredim drugače tisto, kar me je begalo.

Zdrava pamet mi že dolgo časa pravi, naj se ne ukvarjam s taščo in njenimi občutki, saj nisem ne jaz ne mož odgovorna za njeno počutje. Pa ne zmorem vedno. Tako je kot ste napisali – tašča očitno ni imela srečnega otroštva, ni bila razumljena in slišana in veretno je v družini bilo veliko čustvenega manipuliranja. Je srednja od treh hčera in verjetno je bila zato še toliko bolj spregledana ali izrinjena. Ravno zato po eni strani čutim do tašče globoko sočutje in mi je žal zanjo, po drugi strani pa sem na lastni koži spoznala, da ko sem ji ponudila prst (=kanček razumevanja, pripravljenost na sodelovanje, slišanje), je hotela celo roko in še več (=ni ji bilo dovolj in ni hotela sprejeti, da jo jaz lahko spustim samo do tu, naprej pa ne). Zelo dobor se tudi zavedam, da ji ne morem pomagati in da ji niti njen sin ne more nuditi tega, kar ona išče oziroma bi rabila. To sem tudi partnerju že večkrat povedala, sploh letos, ko je prišla iz bolnice in je imela izpade in se je grozno verbalno spravljala nanj, ga je resnično bolelo. Mene pa tudi zraven, ko sem poslušala kaj vse mu je očitala. Partner je bil takrat globoko prizadet in sem mu nekajkrat povedala, da ni on kriv za občutke ki jih nosi njegova mama in naj skuša ne jemati osebno.

Jasne meje sem ji začela postavljati že pred rojstvom prvega otroka in tudi mož, ki je prej imel strategijo, da se je umaknil in bil tiho, je začel bolj pogumno črtati “svoj” teren. Lahko rečem, da sem se velikokrat jaz umaknila in partnerju jasno dala pobudo, da se on pogovori z mamo, saj je najbolj prav, da se pogovorita mati in sin, ne pa da se “vmešava” še snaha. Partner je sprejel pobudo, a tašča nikakor ni hotela pristati na to, po njenem se moramo vedno vsi pogovarjati in vsi smo vpleteni. A te jasne meje, kot ste vi že napisali, so sprožile pri tašči hud upor, grožnje, zmerjanje. Na začetku skupnega sobivanja sva ji dovolila, da gre po lastni želji tudi v “najin” del stanovanja. A kaj ko ona ni prišla na “obisk”, ampak je prišla z misijo, da nama “pomaga”. Tako nama je samovoljno pospravljala, odnašala, prestavljala stvari in kmalu sva ji jasno povedala, da tega ne dovoliva. Njen odgovor je bil, da je to njena hiša in da ima pravico, da hodi kjer ji paše in da prestavlja stvari kot se njej zdi. In ni pozabila dodati še, kako je razočarana nad nama, ker ji nisva vendar hvaležna, ker nama hoče samo pomagati. Takrat sva potegnila črto in ji enostavno prepovedala vstop v prostore, kjer midva bivava. Še danes, ko je od tega minilo že 7 let, še vedno velikokrat pove, kako užaljena je, ker ji ne dovoliva, da hodi gor k nama.

Tašča trenutno nekih drugih potencialnih “žrtev” nima, se nam je pa zgodilo, da je njeno posredovanje v določenih situacijah zelo ogrozilo najin dober odnos s sosedi. NA žalost njeno delovanje, ki je impulzivno in vedno v smislu iskanja krivcev in kdo je dober in kdo slab, ne doprinese na odnosih in tako sva se lasnko leto komaj dogovorila s sosedom okoli nekih popravil na hiši in za skupno sodelovanje ko je podiral svojo hišo. NAjprej namreč ni hotel govoriti z nama, ker pa sem vztrajala in bila dovolj vljudna, je vseeno pristal. Prvo kar je vrgel ven je, da je gospa mama naredila že dovolj škode in da ima dovolj konstantnega nagajanja in provociranja. Šele ko sva mu pojasnila, da midva nisva odgovorna za njena dejanja in besede in da njej ne daje navodil njen sin (kot je sosed bil prepričan), ampak da ravna sama po svojih prepričanjih in da ji ne moreva preprečiti, je razumel in smo se normalno pogovorili in zadevo uspešno rešili.

Hvala vam za vašo jasno usmeritev, in uvid, kje nama zmanjkuje energije in kako naj jo prerazporediva. Veliko tega sva že zavestno naredila, en del pa očitno še ne. S partnerjem sva zadnja leta resnično posvetila drug drugemu in otrokom in uspela najin odnos zgraditi na zaupanju in medsebojni naklonjenosti. Sprejemava občutke drugega in se imava rada, drug z drugim lahko deliva dobre in slabe trenutke. Nevede sva začela v najinem odnosu gojiti tudi hvaležnost za to, da imava drug drugega in za vse drobne malenkosti, ki jih vsak dan postoriva in dava drug drugemu. Že kar lep čas opažam, da med nama ni več klasičnih “bojev” izpred let, kdo je naredil več in kdo bolj spoštuje delo drugega, kdo je dal v odnos večji prispevek… Namesto tega se oba zavedava, da vsak prispeva toliko, kolikor tisti trenutek zmore. Če je en od naju utrujen, mu drugi omogoči, da si odpočije. Če en rabi pomoč, lahko brez slabe vesti in strahu prosi drugega. Ne-ji so dovoljeni 🙂 in ni zato noben osebno prizadet (pa čeprav včasih jezen, ker ni po njegovo). Če en od naju rabi povedati, kako mu je, ga drugi posluša in nič več in nič manj. In kar je najlepše, osvobodila sva se veliko prepričanj o tem, kaj vse bi drugi moral narediti ali reči v določeni situaciji. Lepo mi je, ko vidim, kako partner ceni moj trud, pa čeprav je daleč od popolnosti, njemu pa je v zadovoljstvo, ko se mu zahvalim za nekaj na prvi pogled samoumevnega, kar je naredil zame. Za naju, sploh odkar sva šla čez preizkušnjo hude bolezni, samoumevnosti in malenkosti pač ni 🙂
In tukaj sva izredno močna, zato tudi ne dvomim niti za hip, da nama ne bi uspelo.
KAko torej speljati odnos, da bo vsaj malo bolj “normalen”? Predvidevam, da bo po selitvi lahko veliko boljši, ker tašči ne bova toliko na poti, ona pa ne bo imela stalnega nadzora nad nami. a vseeno me zanima, ali obstaja kako univerzalno pravilo, kako s takim človekom, da se ne bo počutil tako zelo ranjenega hkrati pa, da se mu prepreči, da dobesedno gazi po nas? Moja osebna zgodba, ki je tukaj seveda prišla do izraza, je gotovo to, kar ste pravilno ugotovili – nikoli nisem bila zares pohvaljena, na način, ki bi pri meni gradil dobro samopodobo, vedno se je premalo zaupalo vame in v moje sposobnosti. Moram reči, da se to v letih z zdajšnjim partnerjem zelo spreminja, saj on ceni mene kot osebo in ima veliko zaupanje vame, me spodbuja pri izzivih in stoji ob strani. Oba se tudi trudiva, da otrokom ne ustvarjava podobnega manjka kot sem ga imela jaz – otroke pohvaliva iz sebe (“Všeč mi je, kako poješ/ Vidim, da se resnično trudiš/Tvoja risbica mi je všeč/Hvala, ker si se potrudila zame…”), brez primerjanja med seboj ali z drugimi, prav tako dovoljuejva izražanje vseh čustev, tudi tistih, ki so manj prijetna (ŽAlosten si ker…/ Zelo te jezi, ker ne zmoreš še sama tega in tega…/ Vesel si bil, ker se ti je zgodilo to in to…). In otroka vso to paleto čustev vidita tudi pri nama. Izogibava se tudi kakršnemu koli čustvenemu manipuliranju v smislu “Mami bo žalostna, če ne boš… ” kot tudi naslanjanje na kar ene tretje osebe “Teta bo huda, če boš to delal/ Škrat bo odnesel igrače, če jih ne pospraviš…” Tako da upam, da zdaj zmoreva otrokom dati boljši temelj kot sva ga bila deležna sama.
Nekako upam, da nam v prihodnosti uspe tudi s taščo kaj blje voziti, trenutno pa priznam, da sem razočarana nad našim odnosom in bo treba res čimveč energije usmeriti v odhod in v samega sebe.

Spoštovani,

kot že sami ugotavljate, spoznavate, je vajina močna točka vajin skupen odnos in odnos z otroki, tukaj vlagajta energijo, ker vaju to napaja, razveseljuje, ker v tem spoznavata večjo vrednost. Pri tašči uveljavljajta in vztrajajta pri svojih odločitvah. Na žalost se boste s takšnimi ljudmi na umirjen način težko “pogovorili”, treba bo predvsem odločen, gotov, bolj “neizprosen” odgovor. Jasne meje, brez odstopanja. Svetujem, da predvsem živite svoje življenje, hodite po svoji poti, nič drugega. Užaljenost je obrambna reakcija vaše tašče, najbolje da to samo ozavestite in nase ne prevzemate nobene krivde. To je njen način delovanja, ki poskuša nekaj iztržiti zase, drugega (še) ne pozna. Lahko ste ji naklonjeni in ji pomagate, če tako čutite, a ne za vsako ceno. Sledite svojim občutkom, veliko ste že ozavestili, veliko razumete. Črpajte moč iz sebe in vajinega odnosa in sledite zastavljenim ciljem. Vse dobro vam želim,