druzinska nesoglasja
Pozdravljeni.
Ze nekaj casa se obotavljam, da napisem svoje skrbi, ker jih tezko komu zaupam. Blizam se 40-im in razmisljam o odhodu iz skupnega doma. Zivim s partnerjem,v hisi z njegovimi starsi. Odnos med nama je vedno tezji. Je kolerik, ne mine teden, da se ne sporeceva. Enostavno ne morem in nocem biti vec tiho. Ne prenesem pametovanja, slabe volje. Na zivce mu gre moja druzina. Z njegovimi je treba vedno potrpet in jim bit vecno hvalezen, da smo si lahko uredili dom. Meni pa je za to z vsakim dnem bolj zal in razmisljam o odhodu. Dobrih dni je manj, kot slabih. Enostavno se mi ne da vec ukvarjati s tem. Veliko je bilo lepih trenutkov, marsikaj sva prestala, a ne morem preko tega, da pametuje,ko je govora o moji druzini, ki njemu konkretno ni nic storila. Smo dalec od ideala, a da se moram vedno znova “boriti” in biti nekje na sredi, me mineva. Saj ne vem, ce me boste sploh razumeli. Imava otroka, ki naju ima oba rad, jaz pa vedno manj zelim ziveti tu. Na trenutke mi gre milo receno na bruhanje. Pa ni bilo vedno tako. Kdaj si reces, dovolj je? Kako otroka pripraviti na to? Prezivela bom, pa tudi v financnem smislu, ceprav bo skromno in bo z nule, pa saj tudi sedaj ne zivim razsipno. Nisem vec pametna. Se opravicujem za dolgo pisanje
Spoštovana odhajanje,
vaše pismo izraža precej tehtanja, a kot da se je tehtnica že prevesila v smer odhoda. In vendar ste – čeprav se zavedate, da boste preživeli, tudi finančno – tule napisali še eno pismo. Kaj vas zadržuje? Ali z vašimi besedami: kdaj si rečeš, dovolj je?
Pišete, da je vaš mož kolerik. Sklepam, da je v vašem kontekstu to negativna oznaka, a če gledamo na kolerika kot tip temperamenta, ima ravno toliko zaželenih/nezaželenih (odvisno od zornega kota) lastnosti kot sangvinik, melanholik in flegmatik. Poznam kolerike, ki si redno privoščijo izbruhe besa in neobvladan cinizem, kot bi okolico polivali s solno kislino ali skušali vse svoje odnose požgati z napalmom; poznam pa tudi take, ki so izjemni vodje, zanesljivi, pogumni, zagnani in predani, neutrudno delavni in navdihujoči – in nič bolj jezljivi kot povprečen posameznik.
Temperamenta vaš mož ne bo spremenil, lahko pa spremeni načine, kako ga izraža, saj se je tega nekje naučil, zato se lahko tudi oduči. To pišem seveda samo za primer, če želite še kaj vlagati v vajin odnos. Če želite, bi vama svetovala partnersko terapijo. Tudi vam bo prišla zelo prav. Iz mnogih delovnih in osebnih izkušenj vam povem, da je terapija najboljša investicija, pa če samo v to, da se razidemo sorazmerno pomirjeni in brez globljih zamer; terapija nam namreč pomaga integrirati preteklost, jo predelati v spomine, ki niso zaznamovani z grenkobo, ampak v njej lahko vidimo dobrodošle lekcije, ki so nas usposobile, da bomo v prihodnosti ravnali (še) modreje. Pomaga nam tudi predelati razvezo, ki nikoli ni samo dogodek, ampak proces. In pomagala vam bo v sebi poiskati odgovore na vprašanje, kako pripraviti otroka na to, in na številna druga, povezana s tem.
Glede na to, da imata otroka, bi bilo zame merilo to, ali je zanj bolje živeti v strupenem kipenju nenehnih prepirov ali v miru, pa čeprav to pomeni, da se bo srečeval z vsakim staršem posebej.
Če želite kak konkreten napotek in mnenje, me brez obveznosti lahko pokličete.
Srečno pri odločanju in lep pozdrav,