Prvošolec – nasvet?

Kakšen nasvet?

Naša šestletnica je zelo inteligentna, učne snovi ji ne delajo nobenih težav. Nadarjena je za risanje, kar se je pokazalo že v vrtcu. Gibalno in motorično zelo razvita, nasplošno je odlična pri vseh športih.

Je zelo trmast in uporniški otrok (v primerjavi z vrstniki, na zgornji lestvici). Že kot malček je vedno preizkušala meje in smo morali biti vsi (tako midva z možem, ko tudi vzgojiteljica) zelo striktni pri upoštevanju pravil.
Vedno je bila rada v ospredju in v skupini z vrstniki je vedno vodja, v nasprotnem primeru se umakne in raje igra sama.

Doma smo tako vzpostavili red in takih in drugačnih uporov ter kontriranj (skoraj) ni več.
Ve kaj so njene dolžnosti in kakšna so pravila, ki se jih mora držati, v okviru teh pravil pa ji pustimo prosto pot.

Seveda občasno pride do kakšnih izpadov, ko kaj ni po njeno, doma to rešujemo tako, da jo enostavno ignoriramo in se potem umiri, vendar menim, da je to normalen del odraščanja.

Problemi so nastali v šoli, kjer naj bi se dnevno pojavljaje kakšne težave. Točno kakšne težave vse se pojavljajo ne vem (npr. odgovarjanje), razen par izjemoma hudih, ko učiteljica ni več vedela kako naj urgira.
(Npr. nekdo jo je razjezil, in ga je udarila, ali zlasala; zunaj na poti, se je ulegla na tla).
Težava pa je tudi pri vzpostavljanju avtoritete, če ji učiteljičina navodila niso všeč, jih ne bo upoštevala, ne glede na vse.
Običajno se pri kakšni prepovedi upre “z vsemi štirimi”.

Naj še dodam, da s koncentracijo nima težav (edino, ko želi “delati zgago”, ponavadi ji takrat postane dolgčas).

Hvala že vnaprej za kakšen nasvet!
lp,

Spoštovana Lissy!

Ko takole pišete o svoji hčerki je po eni strani čutiti kako ponosni ste nanjo, glede na to, v koliko stvareh izstopa in prekaša vrstnike (je inteligentna, nadarjena za risanje, gibalno in motorično razvita, z dobro koncentracijo …) in istočasno, kako strah vas je, da je ne boste zmogli uokviriti v pravila, ki jih zanjo postavlja šola in tudi vi doma. Ena velika zmeda skratka – koliko ji popuščati, koliko zgolj biti pozorni na to, da sledi vašim navodilom in istočasno, koliko ji tudi pustiti eno prosto pot, da bo lahko svoje talente, svoje drugačno doživljanje sveta, tudi izrazila.

Vedenje vaše šestletnice slišim kot uporništvo, nestrinjanje s postavljenimi pravili, po drugi strani pa tudi strah pred sodelovanjem (če ni vse po njeno, se raje igra sama) in občutkom, da nima kontrole nad dogajanjem. Zato je pomembno, da se pri soočanju z njenim vedenjem vprašate tudi o njenem doživljanju, ki ga nujno ne pokaže neposredno s tem, da se upira z vsemi štirimi.
Rekli ste, da ste v vrtcu dobro sodelovali z vzgojiteljico pri postavljanju pravil in njenim sodelovanjem v skupini. Kakšna je razlika sedaj, ko je vaša hči v šoli? Koliko se lahko z učiteljico pogovorite o tem, da boste do nje imeli enaka pričakovanja ter se v primeru, da ne sledi navodilom skupine do nje obnašali enako? S tem želim povedati, da je zelo pomembno, da se z učiteljico povežete in ji točno poveste, kako doma dosežete, da vas uboga in da naredi, kar od nje pričakujete. Ključno je, da zgradite medsebojno zaupanje z učiteljico, da boste prepričani, da se učiteljica ne bo prestrašila njenih vedenj, da vam bo povedala točno kaj se dogaja in katera vedenja vaše hčerke so nesprejemljiva. Istočasno pa, da učiteljica ne bo pozorna le na »neprimerna« vedenja.

Je pa pri vedenju učiteljice in vas staršev ena velika razlika. Ko doma vaša punčka ne doseže svojega, ste rekli, da jo ignorirate in da se tako pomiri. Učiteljica tega ne more narediti, saj bo ona lahko pri tem stopila do vrstnice in jo udarila, zlasala, se drugače uprla in svoj gnev, svojo nemoč, da se pomiri sama, stresla na drugega otroka. Tega pa učiteljica ne sme dopustiti in seveda ni dopustno tudi z vidika doživljanja in posledic za druge otroke. Tisto, kar se meni ponuja kot rešitev je, da vaši hčerk najprej pomagate, da se v situacijah, ko je močno vznemirjena (ni pomembno zaradi katerega razloga) pomagate, da se pomiri. Če jo zgolj ignorirate to pomeni, da se mora pomiriti sama. Očitno, pa tega v skupini otrok ni sposobna narediti. Zato je pomembno, da pristopite k njej sočutno, a odločno. Lahko jo objamete, ji nežno prigovarjate, ji razložite situacijo, ali ste zgolj ob njej, toliko časa, da se bo pomirila. Ob tem pa je nujno, da ste vi sami umirjeni in da ji daste zgled, kako ona ni tisti »zmaj«, ki še vas razjezi, ampak nekdo, za katerega vam ni vseeno in boste njeno jezo zdržali. Vaša hči potrebuje izkušnjo, da se odrasli ob njej ne jezi in seveda niti slučajno ne popusti njenim »zahtevam«. Ko boste videli, kako jo lahko pomirite, boste o tem spregovorili z učiteljico. Za učiteljico bo najlažje, če vašo hči najprej pridobi. Se z njo pogovori, ko je vaša hči umirjena in ji jasno pove, kaj od nje pričakuje. Da bo lahko takrat, ko bo prvošolka kršila meje tudi sama vedela, da je šla predaleč in za kakšne posledice sta se z učiteljico dogovorili. Spet je pomembno, da tudi učiteljica v sebi ohrani mirnost in bo tako lahko umirjeno stopila do vaše hčerke tudi takrat, ko bo ona šla predaleč. O tem, kaj lahko v taki situaciji naredi, glede na možnosti znotraj šole, se boste posvetovali na govorilnih urah. Vaša hči potrebuje tako doma kot v šoli jasno sporočilo, da se njene jeze ne bojite in da s tem ne bo nič dosegla ter jasni zgled, da boste odrasli ob njej zdržali in se ji pomagali pomiriti.

Lahko uvedete tudi zvezek njenega vedenja, kjer bo za vsak dan, ko je sledila navodilom in bila prijazna do sošolcev dobila npr. štampiljko. Sama naj preceni, ali si jo vsak dan posebej zasluži ali ne. In tudi vi ste potem lahko dnevno pozorni na njeno vedenje v šoli, skupaj z njo preverjate štampiljke in jo ob koncu tedna,, če je zbrala dovolj štampiljk, nagradite z aktivnostjo, ki jo rada počne. Vrednotenje vedenja lahko prilagodite glede na pripravljenost učiteljice in pogostost kršenja pravil pri hčerki. Naj pa ima vaša hči možnost sama preceniti, kdaj je šla predaleč, kdaj si je zaslužila štampiljko in predvsem občutiti, da ste ponosni nanjo, ko bo teh štampiljk vedno več. Istočasno je zelo pomembno, da bo popravila storjeno škodo, ki bi jo utegnila narediti drugim – če koga udari, zlasa, brcne… Tekom razgovora z otroki naj odrasli v šoli najde način, da bo prizadeti otrok dobil nazaj zaupanje v vašo hči, ona pa bo storjeno popravila kot bi po mnenju prizadetega otroka najlažje storila (mu pomagala pri kaki nalogi, mu narisala risbico, bila rediteljica namesto njega, se mu opravičila …).

To je en del zgodbe. Drugi del pa je, da vašo hči naučite sodelovanja. Da se z njo igrate na način, da ona ni glavna (lahko z lutkami, drugimi igračami), da jo učite empatije (kako se drugi počuti, ko je groba in ko hoče, da je vse po njeno), da jo učite spoštovanja pravil. Ravno tako bi bilo dobro, če bi odrasli v šoli lahko organizirali delo v parih, v skupinah, kjer bi bile vloge najprej zelo jasno določene, potem pa vedno bolj ohlapne. To je eden od načinov, da se otroke nauči medsebojnega sodelovanja in ne tekmovanja in uveljavljanja svojega »prav«. Kajti tako močna želja po kontroli drugih pri vaši punčki lahko govori o tem, da pri njej obstajajo stvari, ki jih pri sebi ne zmore kontrolirati. Jeza je očitno že ena od teh stvari.

Verjamem, da boste lahko pomirili vašo hči in jo naučili sodelovanja brez da bi bil ob tem kdo prizadet. Srečno!

Pozdravljena, Lissy,

ko sem brala tvoje vrstice, sem si zlahka predstavljala, da sem to napisala jaz. Moja hči je starejša od tvoje, a vse to, kar opisuješ, še vedno prestaja(mo). (No, na tla se ravno ne uleže. Zato pa stori še kaj dosti hujšega.)

Taki otroci so drugačni. Pa če se vsi skupaj na glavo postavimo. In vrstniki hitro zavohajo to drugačnost in jo pogosto obrnejo proti izstopajočemu. Da visoka inteligenca ne pomeni nujno tudi visoke čustvene inteligence (nekatere raziskave naj bi pokazale, da je celo ravno nasprotno), je znano dejstvo. Tako kot je zame dejstvo, da v življenju lažje in boljše prideš skozi, če si čustveno visoko inteligenten, kot pa če imaš visok IQ. Žal si tega ne izberemo sami, malo pa vendarle lahko vplivamo na eno in drugo.

Komunikacija s prosvetnimi delavci je pomembna in koristna (tu so še drugi, ne le učitelji, npr. psiholog, ravnatelj … moja hči se je v prvem razredu spoprijateljila s čistilko; tista gospa mi je nekoč z nasmehom rekla, da še ni spoznala takega otroka, kot je moja hči). A vse ima svoje meje, zlasti pa v tako uniformiranem (in pogosto enoumnem) sistemu, kot je naš izobraževalni. Tu se mi zdi zelo pomembno, da učitelji vsaj kolikor toliko poznajo takega otroka; in to večina učiteljev, ne le razrednik, saj se konflikt lahko pojavi kjerkoli, kjer bo prisoten npr. dežurni učitelj, knjižničarka … Moja hči si je tu kar sama utrla pot, saj se že kje od četrtega leta hitro “spoprijatelji” z odraslimi; še preden je prestopila na predmetno stopnjo, jo je poznala večina predmetnih učiteljev, pa ne le kot “naporno”, ampak tudi kot bistro, malce posebno/drugačno, dobrosrčno, čeprav včasih “sitno”. Ko ji je hudo, ko jo sošolci do konca iztirijo (prag ima žal nizek), pogosto kar sama od sebe gre k psihologu ali ravnateljici na pogovor; ob njiju se dobro počuti. In meni se tu ne zdi nič narobe – glede na situacijo in danosti. Narobe je, ko vzkipi, kriči, tudi udari, grozi sebi in drugim. In narobe je, ko se vse to šele kuha, pa je ona najbolj glasna, zato učitelji prej opazijo njeno reakcijo kot pa sam povod – in tako včasih “pokasira” obsodbo, da je ona vsega kriva (čeprav ne s temi besedami – ampak z dejanji: opozorilo velja njej, kazen tudi …). Tako rinemo iz tedna v teden z bolj ali manj krvavim nosom (metaforično rečeno); so dnevi, ko me prime, da bi jo izpisala iz šole in jo šolala doma, ker se bojim, koliko bo kot odrasla plačevala za travme, ki jih doživlja – saj je jasno, da se pod jezo, ki ji brbota pod površjem, skriva temnejše in težje čustvo/občutje, npr. žalost, slaba samopodoba ipd. Po drugi strani je družabna in izolacija bi jo prav tako prizadela. Tako pač kar vztrajamo … Poiskali smo ji tudi pomoč. Najbolj je pomagala psihoterapevtka. Žal finančno ne zmoremo več. Spet bo obiskovala pedopsihologa. Bolje nekaj kot nič. Žal, tako pač naša država in naš zdravstveni sistem gledata na to.

Malce sem orisala našo izkušnjo, mogoče ti kaj pomaga, mogoče ne. Če le morete, ji vsaj občasno, enkrat na dva meseca, privoščite psihoterapevtski pogovor. Moja hči je bila navdušena nad Amino Mehanović.

Za konec še nekaj, kar me je pravzaprav spodbudilo k odgovoru. Pišeš, da hčer ignorirate, ko ima “izpade”, in da to zaleže (da se umiri). Seveda zaleže; ignoriranje je eno najmočnejših “orožij”, da streš nasprotnika. Tudi sama sem nekajkrat poskusila; zdržala sem minuto, največ pet. Saj je učinkovalo – ampak te metode skoraj nikoli ne uporabim. Preveč me boli. Jaz sem bila vedno kaznovana z ignoriranjem. Minuto, pet minut, tudi cel dan in več (samo nujni pogovori). To je strašno škodljivo, bolj kot vpitje; mnogi pravijo, da celo bolj kot tepežka. Ker otroku oz. nasprotniku sporočaš: Ni te. Ne obstajaš. In to je zanj najhujša stiska, temeljni strah, temeljno porušenje vere vase. Sama se še danes borim z občutkom, da nimam “dovoljenja” za življenje, da bi bilo bolje, če me ne bi bilo, da sem ponaredek, da ne obstajam. V odraslosti mi je “uspelo” zaplesti se v vezi (“prijateljske”), v katerih sem bila kaznovana na isti način! Še zdaj, pri štiridesetih! Seveda ima tudi tisti, ki na tak način “kaznuje” (tj. manipulira, skuša izvajati nadzor nad “nasprotnikom”, izvaja pasivno agresijo), resne težave s samim sabo; a to je že druga zgodba. Skratka, res previdno z ignoriranjem. Poglej si tale prispevek: http://zenska.hudo.com/zdravje/psihologija/kako-vzgojiti-samomorilca/

Vse dobro tebi in hčerki!

Moja žena ima tudi občasno kakšne izpade, ko kaj ni po njeno.

Ravno zadnjiče je mislila, da bo odločala kam gremo na morje…prejšni mesec pa, da moram jaz v soboto po nakupih.
Jaz to tudi rešujemo tako, da jo enostavno ignoriram in se potem umiri, vendar menim, da je to normalen del ženskega obnašanja …

—–

Upam, da razumete … in če ne, upam da vas bo kmalu kdo ignoriral in se takrat morda spomnite na vašega otroka, ki ima še toooliko nižjo samokontrolo, sposobnost umirjanja in stopnjo samostojnosti kot vi.

lp