Pozdravljeni,
da vam opišem mojo zgodbo:
Stara sem 27 let in nekaj časa že živim pri partnerju in njegovimi starimi starši. Tri leta sva živela pri meni in mojih starših, kjer sva imela zgornje stanovanje za sebe, le kuhinja je bila skupna. Ker je mama bila zasvojena z alkoholom in je situacija bila vedno bolj neznosna, sva s fantom odšla k njemu. Kmalu zatem se je mama s pomočjo institucije odvadila od odvisnosti,… in pričakuje oz. oba starša, da se bova vrnila. Ker pa imava oba dobro službo, sva se odločila, da bova šla na svoje, si ustvarila lastno hišo. Zelo sva aktivna na tem področju (iskanja parcel, načrtov, itd) in ko sem to omenila doma, so odreagirali zelo negativno! Zelo grdo govorijo o mojem fantu, da bom itak zabluzila, da samo “laufama” okoli in da ne bova uspela najinega načrta izpeljati, kako sem se spremenila na slabše. Ob tem so bila zelo močna čustva s strani mami, ki se je jokala, drla, očitala,… Ob tem sem mirno odreagirala, s tolažbo, da ne bom umrla, le na svoje grem in naj se s tem sprijaznijo.
Moram poudariti to, da sem skozi življenje morala zaradi mamine odvisnosti in splošne nefukcionalne družine (redni spori med starši, kletvice, nespoštovanje, tudi fizično nasilje) hitro odrasti in poskrbeti sama zase. Sem zelo čustvena in takšne stvari (nepodpora, zavračanje, obrekovanje s strani družine) me zelo prizadenejo. Sama bi zelo želela ostati doma, saj je to moj dom odraščanja, ampak vem, da me bo zlomilo. Doma bi bila nesrečna, pod kontrolo, nikoli ne bi ničesar naredila prav, čeprav bi vse delala-pomagala, tudi fanta bi imeli grdo in tudi on bi bil ničvreden. Ker sem iz vasi, mi še starši to očitajo, da se drugi iz mene smejijo in govorijo, češ ta pa je odšla, ampak mislim, da to bolj njih sekira, kaj si drugi mislijo. Imam starejšo sestro, ki pa je tudi odšla. Tudi takrat je bil šok, ampak so se potem sprijaznili.

Ničesar ne pričakujem, le to da mi dajo blagoslov, da v miru grem na svoje.

Prosim še za vaša mnenja.
Vse dobro.

Spoštovana tina x tina,

da, vidi se, da ste morali hitro odrasti, razmišljate resnično zrelo in k vašim odločitvam, ukrepom in načrtom vam lahko samo čestitam. Me pa od bridkosti kar stisne pri srcu vaš stavek »Ničesar ne pričakujem, le to, da mi dajo blagoslov, da v miru grem na svoje«. Zavedate se namreč, da je prav to pričakovanje tisto, za katero dvomite, da se vam bo uresničilo – vsaj ne takoj. Namesto da bi bila mama ponosna in vesela samostojne, uspešne hčerke, ki zna dobro zastaviti svoje odraslo življenje, spet postavlja na sredo družinskega odra (ki je zanjo ves svet) svoje trpljenje, svoje strahove, svoje male, ozke poglede, svoje neuresničene sanje. Vi pa hrepenite samo po tem, da bi pri mami končno dobili pravo mesto, mesto pred steklenico (ki še vedno straši tod okoli, četudi prazna). Kako neizrekljivo to boli.

Kot verjetno že veste, je pri vaši mami zasvojenost z alkoholom samo simptom. K njemu se je zatekala, da se je umirjala in/ali za kratek čas bolj optimistično pogledala na življenje. Ko alkoholik preneha piti, pa se delo (njegovo in partnerjevo) šele začne – trdo, dolgotrajno delo na odnosih, ki so se v času alkoholiziranja popolnoma zverižili. Sama sem otrok zdravljenega alkoholika in imela sem srečo, da je oče deset let dosledno hodil na skupino, garal, marsikaj spoznal, prevrednotil in trideset let, do svoje smrti, živel trezno in tako, da smo ga lahko res začeli imeti radi in mu zaupati – a počasi, zelo počasi. Posledice na otrocih pa so ostale in veselo garamo naprej 

Kako se bo razvijala trezna pot vaše mame, je seveda njena stvar, vendar mora kot odrasel človek sprejeti tudi posledice svojih odločitev – ker so to ne le logične posledice, ampak naravni zakoni. Kot je dejal moj profesor Christian Gostečnik: »Bog odpusti vedno, človek redko, narava nikoli.« Naučiti se mora, da je noro pričakovati, da boš v nekoga zlival strup, ta pa bo tebi natakal med. To ne gre, ker narava tega ne dopusti.

Kako pa si boste vi izpolnili željo po starševskem blagoslovu? Dozdeva se mi, da boste nanj morali še čakati, dotlej pa si ga ob vsakem dvomu, ob vsakem strahu dajati sami. V resnici si vsak otrok, ko odraste, tudi če ima čisto funkcionalne starše, lahko edinole sam da dovoljenje, da odide v svet. In to dovoljenje, ta blagoslov je edino, ki zares šteje, je diploma naše zrelosti. To pa je vaša pot, vaša odgovornost in vaša zavestna odločitev. V življenju velikokrat čisto nehote, spontano srečamo, najdemo »nadomestne starše«, ob katerih lahko dopolnimo primanjkljaje iz primarne družine in si damo tisto odobravanje, spoštovanje, sprejemanje, ki smo ga tam pogrešali. Za nekoga je to bog, za drugega prijatelj, sorodnik, terapevt(ska skupina).

Dovolite, da se vaša ustvarjalnost razmahne, da vsi vaši darovi dobijo krila. Nanje čakajo partnerski odnos, morda otroci, vsekakor pa prostrani svet tam zunaj – poln širine in svetlobe.

Toplo vas pozdravljam,

s fantom kar vztrajajta na svoji poti. Nikakor se ne pusti prepričati, da greš k svoji primarni družini. Že mogoče, da je mati nehala piti, vse ostalo pa je ostalo isto – zastrupljeni odnosi.
Blagoslova pa ne boš dobila in kar je najbolj bistveno- sploh ga ne rabiš. Imaš vso pravico živeti po svoje in naj ti ne nabijajo več slabe vesti.