Pozdravljeni,

prebrala sem kar nekaj forumov na to temo in vidim, da so izkušnje in soočanja različna, kot smo si različni ljudje in odnosi. Vseeno pa me vodi v to, da napišem še svojo zgodbo…

Spoznala sva se pred dvemi leti, jaz imam danes 37 let, on 3 manj. Bil je april, junija je čez pocitnice prišel k njemu sedaj 13 letni sin, ki je živel 100 km stran. Malce sem se odmaknila in pustila prednost njunemu odnosu, ker se mi je zdelo tako prav, saj je bil pri njemu le za počitnice. Ni bilo ravno enostavno, takrat ko bi zveza morala pobirati najslajše sadove, sva bila vsak na svoji strani. A vendar pri 35ih nisem iskala več, le romantične ljubezni.

Teden pred zacetkom šole je prišel partner sredi noči do mene ves zbegan. Sin si želi živeti z njim! Bil je šok za oba. A kaj lahko rečeš očetu, ki ve in se zaveda, da njegov otrok ne živi v najboljših okoliščinah in si želi bližine očeta. Kljub šoku in strahu sem pomislila, kaj pa naj počnem s človekom, ki bo zavrnil lastnega otroka?

Dogovorili smo se za še eno šolsko leto razmisleka o tem ali gremo v to zgodbo vsi trije ali ne. V tem času je ratalo povsem spontano, da sva si uredila pri meni skupen dom. Čez pol leta smo uredili tudi sobo za sina. Ob konecu šolskega leta, je prišel živeti k nama.

Sprva je bilo skoraj bolje kot sem pričakovala. Vsi smo se nekako trudili, da bi se znašli, da je nekako šlo. Fant je prišel k nam vesel a raztresen, s potovalko, ki si jo je naredil sam in v kateri je bilo kup zmečkanih in premajhnih oblačil. Z začetkom šole so se začele težave, pa verjetno tudi zavore vseh nas so popustile, energije pa tudi ni bilo ve toliko kot na začetku. Prva dva meseca je bilo zelo naporno za vse nas, poiskali smo strokovno pomoč, da bi šolsko leto zaceli skupaj čim bolje, saj je imel sin težave v šoli in že predhodno ponavljal razred. Moram reči, da je glede na situacijo, ki ni enostavna zelo napredoval in tudi v šoli sedaj dobiva solidne ocene in pohvale.

Najin odnos s sinom je bil že od začetka zelo poseben. Strokovnjak, ki nam je sledil ga je v šali definiral “ljubi me, tuci me”. 🙂 Seveda se nisva tepla, sva se pa večkrat sprla. Po drugi strani, pa se je meni tudi najbolj odprl, ko mu je bilo hudo. Zame je bilo in je še danes najbolj problematično njegovo nespoštljivo in neprimerno vedenje. Pa verjetno tudi to, da nisem imela več miru v lastnem domu.

Osem mesecev je najin odnos s partnerjem temeljil na njegovemu 13 letnemu sinu in kako čim bolje zaživeti skupaj. Ker nisem več rosno mlada sva ta mesec pričela s preiskavami, ker še vedno nisem zanosila, saj je to zelja obeh. Nekako smo zalaufali naše življenje in sedaj se počutim pripravljena na to. Do sedaj se nisem preveč obremenjevala s tem in dopuščala tudi možnost, da bomo pač lahko ostali tudi v treh, če ne bo šlo drugače.

Ravno ta občasno konflikten odnos z njegovim sinom, je v meni vzbudil večjo željo po lastnem otroku. So lepi trenutki, so pa tudi zelo težki in moram priznati, da jim sama vedno nisem kos. Vedno ne uspem biti razumevajoča in potrpežljiva z najstnikom, ki ima že svoj karakter in osebnost, katera ni samo plod njegovega očeta, ampak tudi matere, ki je še nikoli niti videla nisem in ne velja za najbolj zgledno.

Dejstvo je, da sem prišla v obdobje, ko sama s sabo nimam najboljšega odnosa, tišči me v prsih in v sebi odklanjam njegovega sina. Razmišjam na posledice, ki jih bo on imel zaradi mojega odklonilnega odnosa. A sita sem tudi že 8 mesecev razmišljati, samo na njegove posledice in njegovo življenje. Zaradi tega se počutim grozno, a v tem trenutku ne zmorem ven iz teh občutkov. Ne prenesem sina, jezna sem na partnerja in težka mi je misel na našo prihodnost. Počutim se kot da sta onadva na eni strani, jaz pa na drugi. Zavedam se, da je to pretežno v meni, a ne vem kako iz tega.

Partner je zelo priden oče, v začetku je bil zelo zbegan, a se res zelo trudi, da bi naredil kar je prav. Je pa bolj tihe sorte in težko se je o resnejših temah pogovoriti z njim. On je zelo tehnični tip, ce mu daš usmeritve, on preštudira postopke in koordinate in naredi kar je treba. 🙂 Žal pri meni ni tako. Moji občutki velikokrat preplavijo razum in mi otežujejo življenje.Izgubljam stik z obema, predvsem s partnerjem, in skrbi me to posebno sedaj, ko naj bi začela skrbeti tudi za najin del družine.

Velikokrat debatirava o vzgoji njegovega sina in mu povem svoje mnenje, včasih bi pa tudi jaz od njega potrebovala kak nasvet. Ni da mi prav hudo ležijo odnosi z otroki, se težje je to z najstniki. Počasi prihajam do tega, da jaz nisem nujno njegov vzgojitelj in skrbnik, pa vendar kakšen odnos naj vzpostavim, ko vendarle živimo pod isto streho???

Sedaj ko se držim bolj na distanci, je tudi tamali bolj prijazen, ne odgovarja grdo, ne skače po meni (za primerjavo, visok je 173 in je že nekaj mesec višji od mene), ne vrešči ko pride iz treninga in spušča meni neprimerne glasove ali se valja po tleh. Kmalu bo dopolnil 14 let. Žal, je v tem trenutku, to zame zelo naporno. A čim mu bom dovolila bližje, bo spet enako kot prej. Težko je bilo nazadnje poslušati, ko iz sobe očetu naklada kako grozna sem. Ker seveda jaz težim zaradi spošljivega vedenja in se počuti kot v zaporu. Vem, je najstnik in jaz sem prva tarča, ki ni vedno vzorna. Je pa naporno živeti v taksnih okoliščinah. Žal je pri mami (ki sedaj živi tudi ona v našem kraju) po par urc, parkrat na teden po šoli, tako da niti občasnih oddihov za kvaliteten odnos s partnerjem ni veliko. Trenutno sta na 3-dnevnem oddihu in groza me je že trenutka, ko bosta nazaj. Sploh ne vem kako naj se vedem v lastnem domu.

Sama imam starejšo pol sestro, katero imam neizmerno rada in vem, da je meja tolerance otroka do starša ali tuje osebe zelo drugačna. Lahko narediš zanj veliko več kot starš, a ob najmanjšem spodrsljaju bo vse pozabljeno. Pa tudi meja tolerance do tujega ali svojega otroka ni vedno enaka. Kako upravljati s tem????

Ali ima kdo podobne izkušnje in kako se bori z njimi? Ne vem, želela bi slišati še koga v podobni situaciji ali kakšen strokoven nasvet.

Hvala in lep pozdrav.

Pupa

Spoštovana Pupa,

hvala za natančen opis vašega skupnega življenja, zdi se mi, da ste ga zelo plastično prikazali, da si ga bralci lahko res dobro predstavljamo.

In zdaj vprašanje: le zakaj si ne morete dati priznanja, da ste za tega fanta resnično dovolj, dovolj dobra krušna mati/mačeha/očetova partnerka (oz. kakorkoli se že poimenujete v tej vlogi)? Pravite, da se je najbolj odprl ravno vam! In njegovo toženje očetu, kako ste grozni, ker mu težite zaradi spoštljivega vedenja, bi v resnici lahko vzeli kot (čeprav verjamem, da ta hip še nekoliko kisel) kompliment: v njegovih očeh niste ledena gora, ki se je je treba bati, se ji izogibati in jo prezirati, niti niste krhka porcelanasta punčka, ki se bo razbila, že če bo zapihal veter. Kot »pravi« najstnik se mora (to je njegova razvojna naloga) upirati avtoritetam, zato da bo lahko odrasel v samozavestnega moškega. Ki vam bo še kako hvaležen za današnje teženje, frustriranje in postavljanje meja. Mora se upirati, vi pa morate ostati avtoriteta, ravno zaradi tega vas bo cenil in spoštoval.

Iskreno vam želim, da bi se v svoji vlogi sprostili (kar je seveda nemalo povezano z zanositvijo). Premišljevanje o tem, s čim ste in s čim boste še vplivali na fantov razvoj, vas preveč obremenjuje. Dejstvo je, da to ni samo otrok svojega očeta, ampak tudi mame. Najpomembnejši vplivi so bili v igri, ko se vidva s sedanjim partnerjem niti še poznala nista. Zato: razrešite se pretirane odgovornosti – in strogosti do sebe! Ne bojte se postavljati meje! Fantu ni treba biti mama, mamo že ima. Lahko pa ste super oseba, ki vas bo imel rad ravno zato, ker mu boste pokazali nekatere meje, ki mu jih doslej še nihče ni. Otroci potrebujejo meje! Najstniki malo drugačne, a še kako zelo! Pravite: »Lahko narediš zanj veliko več kot starš, a ob najmanjšem spodrsljaju bo vse pozabljeno.« Ne morem se strinjati s tem! Morda bo pozabljeno na videz, a bo ostalo zapisano v spominu.

Skratka. Občutek imam, da imate še veliko za predelati – nekaj vzorcev iz lastnega otroštva, morda nič drastičnega, pa vendar stvari, ki jih morate osvoboditi, sprostiti, preoblikovati, da boste zaživeli laže in bolj sproščeno. Zaslužite si, pripada vam.

Če pa čutite, da je vaš sedanji življenjski slog absolutno prenaporen, da bi se v njem videli z dojenčkom in še naslednjih pet, sedem let … razmislite. Ali bolje rečeno: prečutite.

Dobro vam gre in še boljše vam želim,

Uh. Če boš imela svojega otroka, se boš milijonkrat spomnila na tole obdobje in si rekla, joj, saj je moj še hujši.
Moj sin se je tudi metal po tleh, pa sem ga samo mirno vprašala, ali mu ne bi bilo udobneje, če bi si prej dal blazino na tla.
Ti potrebuješ predvsem par konkretnih strategij, kako se vesti do najstnika, ko je v svojem elementu. Z malo sreče boste čez eno leto že pregurali najhujše obdobje in teh nihanj ne bo več. Pa malo se spomni svoje pubertete – če pa nisi bila problematična, pa sošolcev in sošolk. Pa sebe s PMS, ko te mogoče na obrate spravi vsaka malenkost. Zdaj si pa predstavljaj, da imajo najstniki še desetkrat hujša hormonska nihanja.
Imaš srečo, ki je niso deležni vsi odrasli, da ti je “tuj” otrok odprl srce, da ti zaupa in v tebi vidi zanesljivo odraslo osebo, na katero se lahko opre. To je blagoslov. Ljubezen, naklonjenost otroka je blagoslov in nekaj, za kar moramo biti hvaležni – to je hkrati ljubezen, za katero se nam je treba najmanj truditi, je deloma nagonska (otrok potrebuje odrasle ljudi, da preživi) in največji približek brezpogojni ljubezni. Odrasla oseba se nam običajno ni pripravljena tako hitro in “poceni” prepustiti.

S tem fantom hvala bogu kljub njegovim težkim izkušnjam ni nič narobe. Škoda, ker ni oče že prej zahteval skrbništva, če je živel v takih razmerah (mene bi to malček motilo, mimogrede). Ne pusti se skratka provocirati za vsako malenkost, pusti kakšen izbruh, da mine brez tvojega komentarja, predvsem pa brez tvojega vpitja in jeze. Pogovori se s fantom takrat, ko je umirjen, ne takrat, ko je v elementu, pa boš videla, da je vse okej in da te spoštuje. Včasih kako stvar obrni na hec – ne vem, na primer če pusti nogavice kar nekje, ga vprašaj, ali ima to kak globlji pomen ali jih vseeno smeš pospraviti … mogoče mu bo nerodno, pa bo sam poskočil in jih dal v koš za perilo. Pogovarjaj se z njim, povej mu kaj o sebi (neverjetno, kako malo odrasli svojim otrokom govorimo o sebi, po drugi strani pa mi njih stalno nekaj zaslišujemo), kako je bilo v službi, če se je tam kaj zanimivega zgodilo itd. Otroke in najstnike to zanima (spet neverjetno, ampak resnično). Vprašaj ga kdaj za mnenje, če je treba po stanovanju kaj postoriti in podobno.

Drugače pa – in to bi morale razmisliti vse ženske, ki se vežejo z nekom z otrokom od prej – res nisi nikoli pomislila na možnost, da bi otrok kdaj živel z vama? Nenazadnje bi mu mama lahko umrla ali hudo zbolela. Vedno je treba razmišljati tudi o takšni možnosti, ne pa vzeti za gotovo, da bo otrok hodil samo na obiske.