Moz je bil nasilen

Pišem na forum, ker bi rada dala ven iz sebe nocem pa povedati nikomur v moji blizini ker me je sram, ker ne zelim.da me gledajo drugace ker ne zelim da se do moza obnasajo drugace, pa vendar moram dati ven. Poročena sva 11 let imava dve čudoviti hčerki. Odtujila sva se mislim, da predvsem zaradi mene, po rojstvu druge hčerke sem bila v rahli depresiji izguba službe me je še bolj zaznamovala. Pa nam je vseeno kar šlo. Zdelo se mi je da se imamo radi. Pred letom in pol sem poleg samostojne karierne poti, dokaj uspešne sicer začela tudi peti in mož me je pri tem podpiral. Hvaležna sem mu za to. Danes pa se je zgodilo nekaj kar sem mislila da se nam ne more zgoditi da se to dogaja v filmih in.ne v realnem.življenju. Moz je šel kot vsak teden v petek ven z družbo punce smo.ostale doma in gledale film. Pred TV jem smo vse tri zaspale kot klade in ko je moz prišel domov je opazil da je mlajši hčerki zdrsnila odeja na tla in je splala brez odeje. Takoj mi je začel očitati kako lahko dovolim da spi brez odeje, zacela sem se opravičevati oziroma so me njegove besede razburile saj sem spala seveda nisem nalašč pustila otroka spati brez odeje. Odgovarjal he nesramno, ko sem se hotela z njim pogovoriti o tem me he grdo zavracal zgini pojdi stran. In dala sem mu facko.Zal mi je. Ne vem zakaj, mislim da nisem prenesla tega grobega ocitanja in nisen mu znala z besedami povedat oziroma ni me aploh hotel poslušati. Moja facka je sprozila reakcijo, porinil me je na posteljo kjer sta spali dekleti zvila sem se v klobcic on pa je se nekaj sekund udarjal po mojem hrbtu. Mlajsa hci se je zbudila in zacela jokat, udaril me je se nekajkrat in se potem hcerki opravicil. Bila je tema, mislim.da se hci ne bo spomnila vsaj upam, ker je takoj zaspala nazaj. Bila sem šokirana,cez minuto je prisel nazaj v sobo in rekel naj pustim ootroke pri miru verjetno se je bal da bom otrokom kaj rekla. Lezala sem na postelji se par minut brez sape nisem razumela kako, zakaj, sama sem bila kriva provocirala sem ga. Sla sem do njega in se mu opravicila. In njegova reakcija je bila kaj delam dramo da. Mi ni naredil nic in da kaj kompliciram. Ne vem kaj naj naredim. Pometem pod prprogo, sem jaz kriva, je to normalno, ….kako naj se obnasam. Prvic se je to zgodilo. Počutim se osramoceno majhno pocutim se krivo.

Spoštovani JJ3!

Doživeli ste fizično nasilje in se (ponovno?) počutili kot majhen otrok, ki ga je nekdo pretepel in mu poleg udarcev naložil še občutke krivde, sramu, strahu, žalosti, jeze… Znašli ste se v vlogi žrtve, ki se počuti polna sramu in občutkov krivde, hkrati pa ima rada tistega človeka. Čeprav vsi ti občutki v resnici spadajo k tistemu, ki takšno dejanje nasilja stori, jih žrtev vzame nase in se počuti kot bi bili njeni. V resnici gre za protislovnost v tem, da lahko nasilno dejanje stori nekdo od bližnjih, ki te naj bi imel rad, potem pa pokaže povsem nasprotno podobo nasilneža, ki udari in prizadene. Žrtev se počuti ujeta v past, kajti s tem človekom ima odnos, ga ima rada, vendar se nenadoma ljubezen sprevrže v nasprotje, torej v nasilje, ki ni dopustno. Kaj naj stori s tem človekom? Znajde se v veliki dilemi kaj storiti. Naj ima nasilneža še naprej rada in ostane z njim ali naj posluša sebe in mora iti stran? Otrok je v takšnem položaju popolnoma odvisen od staršev, žal običajno tudi od nasilneža, odrasli pa ne.

Podobno kot otrok, ki si sam brez opore odraslih ne zmore pomagati in se zaščititi pred uničujočimi posledicami nasilja, ste se po tistem težkem dogodku počutili vi. Toda vi ste zdaj odrasli, imate možnosti ukrepati, se pogovoriti in temeljito razmisliti kako naprej. Ni lahko izstopiti iz vloge žrtve in se soočiti s posledicami nasilja, ki imajo gotovo že neko podlago. Tu mislim na to, da nekdo, ki je že v izvorni družini doživljal psihično, fizično ali celo spolno nasilje, je toliko bolj dovzeten, da nasilje v odraslih odnosih potem izvaja naprej ali pa postane žrtev nasilja. Kaj vse je psihično nasilje in v kakšnih drobnih dejanjih se lahko kaže, običajno odkrivamo v terapijah…

Četudi je nekdo naredil nekaj narobe, si ni zaslužil nasilnega načina obravnave. Vedno namreč tisti, ki udari, izgubi nadzor nad svojimi impulzi in svojim ravnanjem in torej udari zaradi sebe, iz svojega besa in svojega občutka nemoči, ne pa zaradi napake ali neposlušnosti drugega… Torej ne more nihče nikogar sprovocirati, če mu tega ne dovolimo. Sami imamo in moramo imeti nadzor nad svojimi impulzi, besedami in dejanji, čeprav vem, da je to pogosto zelo težko. Če ga še nimamo, moramo storiti vse, da kontrolo nad sabo pridobimo.

Resnici na ljubo ste bili tudi sami fizično nasilni, čeprav ste možu prisolili »le« facko. On se je potem fizično znesel nad vami in se ni ustavil vse do hčerinega joka, ki je po zvokih in občutkih zaznala, da se dogaja nekaj groznega, nesprejemljivega. Ne zdi se mi najbolj verjetno, da bi takoj zaspala nazaj, morda pa je v čisti grozi otrpnila in se delala kot da spi. Tudi s hčerkama se bo potrebno pogovoriti. Ustaviti se morava pri tem, da je nujno vaše ukrepanje, ne pa prikrivanje, češ saj se ni nič zgodilo, saj je bilo prvič, v resnici ni takšen… Z možem se boste zelo resno pogovorili, mu jasno povedali, da nasilja ne smete in ne boste več dovolili (za vsako fizično nasilje je potrebna prijava na policijo!), hkrati pa priznali svoj del odgovornosti za svoj, tudi fizično nasilni odziv (ki bi ga tako kot vi, lahko prijavil tudi mož). Ne vem kje sta vsak pri sebi z uvidi, razmišljanjem, obžalovanjem, opravičilom… in predvsem kaj bosta ukrenila, da se kaj takega ne bi več ponovilo? Zgolj obljube tu niso dovolj, ker gre za stisko, nasilje, ki je fizično v vama. Svetujem vama, da se oba, odločita za relacijsko družinsko psihoterapijo in raziskovanje in obvladovanje svojih odzivov na nasilje, zlasti mož pa morda poleg tega tudi za kak trening nenasilne komunikacije. Če on ne bi bil pripravljen sodelovati, vam priporočam, da se za terapijo lahko odločite sami. Vendar na vašem mestu takšne opcije ne bi dopuščala. Vsekakor pa bi v takšnem primeru morali zelo resno razmisliti o vajinem skupnem življenju.

Verjamem, da je oba šokiralo in neprijetno presenetilo kaj vse je iz njega oz. iz vaju nenadoma prišlo, zato je še toliko bolj nujno, da začneta zavestno delati na sebi.

Vse dobro vama želim

Moj prvi impulz ob prebiranju tega prispevka:

mož je na poti, da postane agresiven alkoholik. Predvidevam, da je domov prišel s par piri več v riti, kot je odšel od doma, in je pod vplivom alkohola pokazal svoj pravi obraz – tisti petek je bila kriva odeja na tleh, naslednjič je bilo že morda krivo kaj drugega ali pa ga zdaj še drži slaba vest in se za zdaj obnaša normalno.
Bodi previdna, imej odprte vse štiri oči, kot bi rekli naši južno sosedje.
Predstavljaj si sebe, na kakšni visoki stopnji razdraženosti moraš biti, da bi šla spečim nedolžnim ljudem nekaj očitat in ne bi sprejela pojasnila. Z možem se nekaj dogaja.

Pred leti sva se s tedanjim možem grdo skregala in me je klofnil.

Ne morem reči, kdo je bil kriv za prepir in kdo je začel, verjetno kar oba enako, zgodilo pa se je prvič in edinkrat, da me je udaril. Moja reakcija je najbolj presenetila mene samo. Stolkla sem ga tako, da se je zadeva končala z brisanjem krvi po pohištvu. Ne vem, kje sem dobila moč, sem pa v tistem trenutku vedela eno stvar: da mene nihče nikoli (več) ne bo tepel. Preveč sem jih fasala kot otrok, ko se nisem mogla braniti.

Sem nasilnica, ki se je spravila na ubogo nemočno žrtev?