Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Težave v resni zvezi

Odgovori Nova tema
Default avatar Izgubljena in željna spremembe 5 Feb 2017 13:51

Spoštovani!

Na Vas se obračam, saj sem resnično izgubljena in ne vem kako naprej. S partnerjem imava več kot tri leta trajajočo zvezo, s katero sva začela pri 17 letih. Spoznala sva se v šoli, ko sem sama bila v drugi zvezi, ki me je dušila in uničila sem samo sebe. Takratnji partner me čustveno povsem izrabil. Dopustila sem si stvari, ki jih dopusti le mlada bajstnica, še nedoraslo dekle, na "slepo zaljubljeno" Od takrat je moj zdajšni partner moj prijatelj in 2 leti preden sva začela je bil moja simpatija, jaz pa njegova. Torej zaljubljenost traja že skoraj 6 let.

Moj partner je čisto nasprotje. Sprejel me je s vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Šla sva že skoz pekel in nazaj. Skupaj sva prebrodila rane iz preteklosti, si pomagava skoz vse, bil je moja rama na pogrebih obeh staršev, jaz pa tudi njemu pomagam skoz vse stiske, vsaj trudim se. Oba sva namreč otroka nestabilnih družin. Po treh letih se je spremenil le na bolje, prav tako jaz. Osebnostno rasteva in se skušava izpolnjevati. Imela sva kup težav katere sproti rešujeva. Po treh letih mi še vedno izkazuje naklonjenost, je nežen in ljubezniv ter se bori za naju. Tudi sama sem marsikaj spremenila v prid zvezi, sem ponosna, saj je navsezadnje pripomoglo tudi k moji osebni rasti. Oba sva imela težko preteklost in ponosna sva, da si pomagava in skupaj rasteva.

Večino Imava ljubeč odnos in si 100% zaupava, poznava vse skrivnosti en drugega in sva najboljša prijatelja.
Kljub temu, da ne sme hodit več k meni, (zaradi svojcev) in da me njegovi ne sprejmejo,sva ohranila trden odnos. In se prilagajava.

Imava pa en konkreten problem. PREPIRI. Prepiri pri nama so ( kljub temu, da si 100% zaupava, nimava skrivnosti, imava zdrav odnos in obilo ljubezni, spolnost je odlična) res HUDI. Že na zelo psihični in dva krat so bili celo na fizični ravni. Težava je, da sva si res izredno podobna, imava podoben način pogleda na svet, podoben način reakcij, prepiranja, vzipljivosti... Večinoma se ne kregava zaradi stvari, ki bi bile resne, za moje pojme se zaradi brezveznih stvari.

Dovolj je nepravilen ton, napačna beseda in se kregava izven normale... Kako se znebit starih zamer in očitanj, ki dušijo zvezo?
Ob vsakem prepiru iščeva krivca in s prstom kaževa en na drugega, v resnici si pa ne želima zmagati in prizadeti drug drugega.
Včasih sama ne razumem kaj mi skuša povedati, dojamem , da me za nekaj krivi, pa sva že tam. Problem je ker se poslušava, a ne slišiva. A v tisti situaciji povsem izgubiva glavo, vidiva stanje resneje kot je...
Dejansko imava 100x hujše prepiri kot so dejansko težave. Ljubim ga s celim srcem, on pa mene zato sva oba hitro prizadeta in naju hitro skrbi.
Tri mesece se že skoz kregava, saj je izgubil delo, doma so odnosi napeti, je zelo vzkipljiv in pred dnevi je prišlo do tega, da mi je stisnil klofuto. Priznam, ni vedel kako drugače, nanj sem kričala sred ceste, živci so mi čisto popustili, bilo ga je sram in ni mi želel škodovat, le utišat me je želel, ko me ni šlo.
Tudi jaz sem ga par krat udarila in menim, da so stvari ušle izven kontrole. Ko se skregava se kregava po najmanj 1-3 uri, ponavadi čez ves dan včasih celo noč... Vem, da to sploh ni prav in rada bi se spremenila, pripravljena sva oba. A ne veva kako.

Sva kot ista osebnost, zelo podobna in tako hitro vzkipiva.
Načeloma sva zvest par, ki se trudi boriti in prebroditi vse krize.

Dušijo naju ti prepiri.
Kako v jezi, užaljenosti, strahu ohraniti notranji mir in zdrav odnos?

Lepo prosim pomagajte mi.
Ljubim ga in tole stanje me duši in ubija.

Hvala

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Sabina_JuricSenk 21 Mar 2017 19:08

Spoštovana gospa!

Kar težko je pričeti z odgovorom na vaše pismo. V isti sapi govorite o veliki ljubezni, 100% zaupanju, medsebojnem dopolnjevanju, pomoči in osebnostni rasti tako vas kot partnerja, istočasno pa spregovorite tudi o veliki bolečini, ki jo nosite s seboj tako vi kot partner, o fizičnem obračunavanju med vama, o neslišanosti in prepirih, ki trajajo več ur! Sliši se neverjetno, a za vas zelo realno, verjamem! In tako kot partnerja po eni strani ljubite, mu zaupate, želite ostati z njim in verjamete v njegovo oporo, ki jo je tudi že izkazal, v istem hipu čutite, da ga morate kar opravičevati, čeprav vas je udaril. Tudi vi ste udarili njega, za kar tako vi kot on nimate opravičila. Mislite, da vaš partner res ne bi zmogel drugače premagati sram, ki ga je takrat čutil, ko ste kričali sredi ceste? Mislite, da se ne bi zmogel enostavno obrniti in oditi proč? Saj je vaše kričanje vendar govorilo o vaši stiski in nemoči, ki je niste zmogli obvladati drugače in ne o njem?

V vašem pismu se prelivajo težka čutenja od sramu, žalosti in predvsem strahu, saj ne veste kako se bodo stvari iztekle in predvsem, strah vas je, da ne bi slučajno dobili odgovor, ki vam bi namignil, da odnos, ki ga opisujete nima prihodnosti, oz. da vi niste pravi zanj in on ne za vas. Ne skrbite, to ali ste pravi drug za drugega veste le vi in vaš partner, saj ne gre zgolj zato, kako odnos doživljate trenutno, ter kaj ste v odnos že vložili, koliko iz njega pridobili, temveč predvsem zato, kaj ste v odnos še vedno pripravljeni vložiti. Tisto, kar se mi zdi zelo pomembno je, da odkrijete, kje vi (in tudi vaš partner) izgubite tla pod nogami? Kateri so tisti občutki, tiste besede, ki vas tako zabolijo, tako prizadenejo in istočasno tako razjezijo, da izgubite nadzor nad svojimi čustvi, da začnete kričati, jokati, da ste pripravljeni celo udariti? Seveda lahko govorite o »podobnem karakterju«, ampak zgolj ta oznaka vašega odnosa ne bo rešila. Koliko lahko s partnerjem spregovorite o bolečini, ki jo doživite tako vi kot on ko niste slišani? Ko ste razumljeni narobe? Ko se čutite napadene, čeprav drugi mogoče »zgolj« pove svoj vidik zgodbe?

Ko govorite o tem, da ste tako vi kot vaš partner iz nestabilnih družin, omenjate pogrebe svojih domačih, nestrinjanje svojcev z vajinim odnosom … je pomembno da veste, da je v teh situacijah skrito ogromno bolečine, ki jo nosite v sebi. Tako vi kot vaš partner. In bolj ko je odnos varen, več teh bolečih čutenj si lahko na nek način podajate v odnosu ravno na način, da drug drugega doživljate kot tistega, ki vas krivi, napada, ne sliši. In namesto, da bi se v teh trenutkih ustavili, se lahko tudi brez besed povezali in na nek način obžalovali bolečino, ki jo še vedno nosite v sebi, vso energijo porabite za medsebojne prepire, ki izgledajo kot neustavljiva vojna.

Koliko se lahko gospa v situaciji, ko se prične prepir ustavite in se odločite, da tokrat ne boste izgubljali energijo na način, da boste partnerju dokazali, da ni ravnal prav, da vas je napadel, da vas ni slišal… Koliko lahko prestopite iz vloge majhne, neslišane punčke, ki je povsem stisnjena v kot in ranljiva, v vašo pravo vlogo – to je v vlogo odrasle ženske, ki se sama odloči, koliko si bo pustila spodnesti tla pod nogami? Kajti vi ste odrasli in imate moč, da v težkih trenutkih, ko so čustva tako močna in za vas neobvladljiva, ne ponovite istega vzorca. In ne pričnete s kričanjem, jokom, dokazovanjem, temveč reagirate drugače. .. V situacijah ko je boleče, ne prilivajte olja na ogenj. Spregovorite o sebi in ne o partnerju (npr. »Ko mi rečeš to in to, se počutim, kot da mi ne zaupaš, kot da sem ti nepomembna, kot da si pozabil name. In to me tako boli, da ne zmorem govoriti. Lahko samo še kričim, te udarim, ker si tako želim, da bi me slišal…«). Govorite o sebi! In predvsem ugotovite, kaj vas res najbolj boli in o tem spregovorite takrat, ko se ne boste prepirali. Ko boste dobre volje, tako vi kot partner. Takrat si tudi izdelajte plan, kako boste drug drugemu v kritičnih trenutkih pokazali, da ne zdržite več pritiska in da boste vsak hip vzkipeli. Dogovorite se za znak, ko si želite, da preneha in vas pusti do besede, da vas objame, da vas ne obtožuje… Pomembno je, da se o vaši in njegovi bolečini, ki se skriva za »brez veznimi stvarmi« zaradi katerih se prepirate, pogovorite takrat, ko niste pod pritiskom, ko čutite medsebojno podporo in zaupanje. V afektu pa si ne dokazujte in se ne prepričujte, saj takrat zgolj izgubljate energijo in si povečujete dvom drug v drugega.

Pomembno je namreč da se zavedate, da vi in vaš partner niste ena oseba. Da ste si lahko zelo podobni, si povsem zaupate, imate podoben karakter, lahko celo podobni življenjski zgodbi, ampak to še ne pomembni, da vedno doživljate stvari na enak način in da si v bolečini želite drug od drugega enakih stvari, enakih spodbud, enake podpore. In čeprav vas partner lahko še tako dobro pozna in čuti, vam ne more brati misli in biti odgovoren zato, da vi ne boste kričali in se počutili neslišano. O tem kar doživljate, mu morate povedati, to kaj si želite, ko vas boli, mu morate ravno tako sporočiti in predvsem, vedeti morate, da samo vi lahko ustavite samo sebe, da ne boste vztrajali v 3 urnem kričanju na partnerja. Ravno tako se lahko samo vi odločite in zdržite, da vas vedenje partnerja ne bo podžgalo do te mere, da bi izgubili kontrolo nad svojim vedenjem. Ste odrasli in odgovorni za svoje doživljanje in vedenje, tudi za vse izrečene besede. Vaš partner pa ravno tako.

S strpnostjo in vašimi jasnimi sporočili partnerju o tem, kaj vas boli in kako si predstavljate podporo v najbolj kritičnih trenutkih, lahko naredite ogromno. Tako vi kot vaš partner. Če boste potrebovali pomoč, pa si poiščite bližnjega partnerskega terapevta, ki vam bo pomagal najti primerne besede takrat, ko bodo le-te zaradi stiske ostale neizgovorjene.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psihologinja
[email protected]
041 34 14 14
http://www.utrink.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh