Vročina in jok zaradi vrtca
Pozdravljeni,
moja 18-mesečnica je do tega tedna brez večjih problemov hodila v vrtec. Prihodu je sledil nekaj minutni jok, tudi, ko sem jo prihajala iskat, je vedno malo pojokala. Drugače pa naj bi se, po besedah vzgojiteljice, v vrtcu dobro počutila, se igrala, normalno jedla, spala. Ta teden pa so me tri dni zapored klicali že dopoldne, da hči od prihoda samo joka, da ima vročino (37.2-37.5) in da v joku že dopoldne zaspi..kasneje pa zaspi še po kosilu.Zanjo ni običajno, da toliko spi, sploh pa ni “jokica”, ampak zelo vesel otrok. Ko se zbudi, spet jok do mojega prihoda. A takoj, ko stopi z mano ven iz “razreda”, je nasmejana, prepeva si, klepeta do doma in nobene vročine celo popoldne, celo noč, mirno spi…drugi dan spet ista pesem. Danes so mi rekli, naj kar ponjo pridem, ker ne neha jokati, spet vročina..jo prinesem domov-ni vročine, ona pa vesela in razigrana. Vzgojiteljica pravi, da se ji ni zgodilo nič, kar bi bilo povod za strah, stisko..Ali je možno, da gre samo za kakšno razvojno obdobje in kaj naj naredim? Punčka se mi zelo smili, vendar mislim, da ne bi ravnala prav, če bi jo zdaj imela doma…no, niti je ne morem imeti.
Spoštovana ines prvič!
V stiski in občutkih zaskrbljenosti in negotovosti ste napisali pismo. Žal mi je, da ste dolgo čakali na odgovor in verjetno doživljali jezo in razočaranje, morda pa tudi žalost in boleče občutke neslišanosti in odrinjenosti. Upam, da ste si v tem času vseeno uspeli najti kako oporo in razumevanje (morda koga od domačih ali prijateljic), ker verjetno ta isti občutek razumljenosti potrebuje tudi hčerkica. Morda so se stvari glede njenega obiskovanja vrtca že uredile, morda pa se še pojavljajo. Poskušala vam bom dati nekaj smernic za razmišljanje, opazovanje in spraševanje.
Težko je ugibati kaj se je hčerkici dogajalo, da je v vrtcu toliko jokala in spala. Noben jok ni brez nekega razloga in hčerkica je očitno doživljala neko stisko. Ta se je lahko dogajala njej – morda občutek neke nerazumljenosti, zapostavljenosti ali krivičnosti v skupini, med sovrstniki ali s strani vzgojiteljic, ki jih lahko doživlja kot (pre)zahtevne, morda ji je težko upoštevati avtoritete in slediti navodilom, se prilagajati, podrediti ali pa vključiti v skupino (brez da je pozornost namenjena izključno njej, kar je ob vas verjetno drugače), dosegati neko samostojnost, morda se ne počuti dovolj varno/pomirjeno oz. slišano/upoštevano v svojih čustvenih stanjih, npr. ko je žalostna in vas pogreša, morda ko je jezna, jo je strah ali sram, se doživlja neupoštevano ali prezrto…. pri čemer ji je pomembno pomagati kako jih na ustrezen način izraziti (ne le z jokom, pač pa da zmore nekako povedati kaj si želi oz. doživlja)… To bi bilo dobro odkrivati in ugibati v vsakodnevnem pogovoru z njo, pa tudi v pogovorih in sodelovanju z vzgojiteljicami. Tu imate vi kot mama, ki punčko vsakodnevno opazujete in čutite, ključno vlogo. Vsekakor bo potrebno hčerki še večkrat razložiti kdaj in kako boste prihajali ponjo (da imate npr. službo, da pa se medtem večkrat spomnite nanjo in jo imate radi), ji pomagati s kako igračko, ki naj jo ima s sabo in jo bo spominjala na vas, ko ji bo težko, bistveno pa jo bo spraševati in ugibati kako ji je bilo v vrtcu in kaj ji je bilo v redu in kaj ne…
Drug pomemben vidik je, kako se vi počutite s tem, da je hčerka v vrtcu, koliko je morda vam težko, da jo morate puščati tam…, kaj se je vam v osebnem ali partnerskem življenju dogajalo v tistem tednu (otrok se pogosto odzove na starševska čustvena stanja) in v kakšnem odnosu ste s hčerkinim očetom ter kako vidva uspeta sodelovati kot starša (otrok najbolj čuti čustveno vzdušje med partnerjema)…
Še en pomemben vidik pa je kako je bilo in kaj se je dogajalo pri vaših 18 mesecih oz. če ste hodili v vrtec in koliko ste bili razumljeni (tam in doma), kaj se je v tistem obdobju morda dogajalo med staršema, mami in/ali očetu… To so sicer že precej zahtevne teme, za katere priporočam strokovno spremljanje.
Če bi želeli globlje razumeti in raziskati čustveno ozadje in zlasti, če se situacija ne bi izboljšala, si lahko poiščete terapevtsko podporo.
Vse dobro vam želim in veliko zaupanje v to, da zmorete biti dobra mama, ki razume in začuti svojo stisko in jo loči in razmeji od otrokove…