Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Kako otroku pomagati pri soočanju s smrtjo?

Odgovori Nova tema
Default avatar datelj 10 Jan 2017 23:06

Spoštovani,
pregledala sem z iskalnikom, pa nekako nisem našla odgovora, kako pomagati sinu, staremu 7 let, pri soočanju s smrtjo starega starša. S sinom smo se o smrti veliko pogovarjali, saj je zelo čuteč in občutljiv otrok. Drugače zelo razigran, odprt v odnosih (v šoli, doma, s prijatelji), vse ga zanima. Po izjavi učiteljice je v šoli spoštljiv, bister, nima težav s socializacijo. Vendar pa je po smrti starega starša postal še bolj občutljiv, pogosto joka, ali pa se jezi. Zdi se mi, da ga vsaka sprememba "vrže" iz tira. Večinoma gre za vsakdanje stvari. Če npr. pridemo ponj v šolo 5 minut kasneje, kot smo se dogovorili, ali pa se dogovorimo, da se bo po šoli igral zunaj, ali sestavljal kocke, oz. nekaj počel, pa gremo potem na sprehod, na kak izlet in pridemo bolj pozno domov in je čas za tuš in spanje. V šoli večinoma reagira z jokom, doma z jezo. V šoli se potem zapre vase, ne želi se več igrati (kar je počel vse do smrti). Doma pa je jezen, reče da nisva dobra starša ipd.

Razumem, da je njegova reakcija taka zato, ker je v stiski. Vedno ga objamemo, se pogovorimo (pri jezi počakamo, da se umiri), vendar kar nekako razvija neke strahove. Boji se, da se bo npr. prehladil, da ga bodo učitelji v šoli kregali da ni priden ipd. Po drug strani pa reče da bi rad zbolel, da mu ne bo treba v šolo in bo doma. Ali je to strah pred tem, da bi izgubil še nas? Kako ravnati?

Včasih enostavno ne vem, kako mu pomagati. Se pogovorimo, pove kaj ga je razjezilo, zaradi česa je žalosten, takrat je tudi umirjen in zdi se ok. Vendar se potem to znova in znova ponavlja. Včasih za iste stvari, včasih ne. Čeprav mu vedno povemo, da ga imamo radi, da ga razumemo in sprejemamo, nekako ne najde poti iz te stiske. Ko ga prevzamejo čustva, se kar nekako "izgubi" v njih. Ne želim, da bi "ubogal" na vsak ukaz, vendar naju z možem doma zadnje čase namerno ignorira. Naj povem še to, da je mož bolj popustljiv, tako da sem večkrat jaz tista stroga :)

Želela bi torej kak napotek, kako ravnati, kadar pride do izbruha čustev. Kako mu dati tisto notranjo moč, da ga ne bo vse tako prizadelo, kako ga pomiriti, da bo zares pomirjen?

Za odgovor se vam najlepše zahvaljujem in vas lepo pozdravljam.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Sabina_JuricSenk 8 Feb 2017 17:51

Spoštovana gospa datelj!

Najprej se vam opravičujem za pozen odziv, čakali ste skoraj cel mesec. In verjetno vam ni bilo lahko, čakati in preverjati, kdaj boste dobili odgovor, s katerim boste lahko opolnomočeni stopili do sina in mu nudili oporo. Gledati sina v stiski in se truditi, da bi se z njim pogovorili, mu razložili situacijo, ga pomirili … ni lahko. Po drugi strani pa kot da ves vaš trud sinu ne pomaga, ostal je nekje v preteklosti, v odnosu z osebo, ki je ni več med živimi.

V pismu niste napisali koliko časa je minilo od slovesa s starim staršem, niti ne vemo v kakšnem odnosu je bila ta oseba z vašim sinom, koliko časa sta preživela skupaj, … Pomembnejšo vlogo ko so imeli stari starši v sinovem življenju, večja praznina je sedaj nastala v njegovem doživljanju vsakdana. In ključno vlogo pri sinovem slovesu od pokojnika (sklepam, da gre za dedka?) imata oba starša.

Slovo in prebolevanje je pri vsakem posamezniku drugačno in traja različno dolgo. Žalujoči prehaja skozi obdobja različnega čustvovanja, od čistega šoka in kasneje zanikanja izgube. V tem času verjame, da je umrli še vedno z njim, oz. da se bo kmalu vrnil. Sledi obdobje jeze in pravega besa, ko žalujoči druge krivi za smrt bližnjega. V tem obdobju lahko išče razloge in krivce za odhod ljubljene osebe. Nevarna posledica bi lahko bila tudi močan občutek krivde in iskanje razlogov npr. » če bi bil jaz drugačen, bi mogoče umrli še bil med nami«. Preko jeze in besa se žalujoči znajde v vedno globlji žalosti. In to obdobje žalosti in solz je nujno, da se žalujoči izčisti vse bolečine, da izjoka vse solze in da si na nek način vzame čas, nabere novih moči, in tako preživi tisto nastalo praznino. Po tej žalosti, ki ne traja večno, če je žalujoči ne vzdržuje, se razpoloženje izboljša. Prične se pravo okrevanje po izgubi, ko si žalujoči ponovno najde svoje izzive, osebne cilje in si lahko na nek način osmisli situacijo. Naštete faze doživljanja smrti se največkrat pokažejo pri odraslih ljudeh, medtem ko otroci smrt doživljajo drugače. Vrtčevski otroci največkrat še ne razumejo smrti kot dokončne, ireverzibilne reakcije, medtem ko si jo šolski otroci lahko predstavljajo zelo plastično – kot neko zlo osebo, pošast ali okostnjaka, ki ugrablja ljudi in jih ne prinese več nazaj. Ravno tako je otrok bolj občutljiv na situacije izgube in ne zmore dlje časa doživljati intenzivnih čustev, zato se lahko umakne v svoj svet, v igro, v zamero ali jezo. Lahko se zgodi, da niti ne ve, zakaj je jezen ali zakaj kar ne more nehati jokati. Zmožnost, da lahko čustva pokaže pomeni, da se počuti dovolj varnega, tako doma kot v šoli. Je pa res, da bo potrebno vedno znova iskati besede, tolažbo, objem … da bo spoznal, da z izgubo starega starša ni izgubil tudi drugih, zanj najpomembnejših odraslih.

Otroku lahko starši najbolje stojijo ob strani s tem, da mu dajo možnost, da svoje občutke izrazi. Tako žalost, kot jezo, kot zamero in nemoč. Po drugi strani pa to ne pomeni, da mu boste pustili, da bi razbijal, uničeval stvari ali bil žaljiv do vas. Skušajte čim bolj iskati besede za njegova vedenja. Npr. če vas bo ignoriral boste glasno povedali, kaj ob tem čutite – ste prizadeti, presenečeni jezni? To so občutja, ki jih takrat doživlja otrok, pa jih ne zna izraziti z besedami. Istočasno ne boste pustili ne ovrednoteno situacijo, ko vas ocenjuje kot slaba starša. Kaj s tem misli, je jezen na vas, kaj pričakuje od vas? Ključen je vaš odnos s sinom in vaša vloga. Kljub temu, da je sin v stiski, ni prav da se skušate preveč prilagoditi vsem njegovim »zahtevam«, saj to zanj pomeni, da ste s starševske vloge zdrsnili v vlogo vrstnika, nekoga ki se prilagaja njemu. Sin pa vas potrebuje kot odrasle starše, ki ste mu vzor pri vedenju, čustvovanju in pri tem, da znate najti besede za svoja doživljanja …

Ko se s sinom pogovarjate o smrti, če vam zastavlja vprašanja v zvezi s tem, naj bodo odgovori čim bolj jasni in za njegovo starost razumljivi. Spodbudite ga, da vam sam pripoveduje, kako se počuti in kaj ga jezi, žalosti. Vedno znova, ko vam bo govoril o istih vsebinah, vas spraševal iste stavke, bolj jasno vam sporoča, da je to vprašanje zanj še vedno odprto, da se tega še vedno boji, da tukaj še vedno ni prepričan, če lahko zaupa vašemu odgovoru. Pri tem vam lahko pomaga tudi sprememba kanala sporočanja – namesto, da mu vedno znova z istimi besedami želite razložiti, kako je stari starš umrl, ga lahko povabite, da situacijo nariše, da nariše svoje doživljanje, da situacijo komentira … Ni napak, da greste z njim na pokopališče, umrlemu odnesete svečko, se z njim pogovarjate. Sploh v primeru, da je sin z umrlim preživel veliko časa, je sedaj zmeden in potrebuje druge aktivnosti, da bi si zapolnil dan, da bi se spomnil na pokojnika, tokrat v drugačnih okoliščinah. In če si bo sin še vedno želel komunikacije z umrlim na drugačen način, prek obiska pokopališča, preko gledanja fotografij, nabiranja rož za na pokopališče, ni s tem nič narobe.
Otrokom je pogosto lažje tudi v primeru, ko se lahko o smrti pogovarjate z njim prek igre. Igrate se s tremi igračami, od katerih ena igrača umre. Druga, ji skuša pomagati, s tretjo igračo se pogovarjata kaj storiti. Tako boste lahko videli kaj bi sinova igrača predlagala za rešitev situacije, kako se bo sinova igrača spopadala z izgubo. Nič ni prav in nič ni narobe, je pa za vašega sina lažje o izgubi spregovoriti prek medija, v tem primeru igrače.

Kljub temu, da bi za vašega sina naredili vse in bi mu želeli biti povsem v oporo, pa je pomembno da veste, da ste otroku starši in ne psihoterapevti. Najbolje je, da skušate biti čim bolj v vlogi starša, takšnega, ki ga je otrok vajen. Torej, da ne boste sedaj spreminjali zahtev, pričakovanj ali načinov vedenja do sina. Naj mu bo prvotno okolje in odnosi v njem čim bolj poznano. To pa boste lahko doseli takrat, ko boste tudi sami preboleli izgubo pokojnika. Kajti bolj ko se skušamo osredotočiti na nekaj drugega in ne misliti na stvari, ki nas bolijo, bolj otroci našo bolečino čutijo. Tako da boste najprej začeli pri sebi in preverili, koliko ste tudi sami uspeli sprejeti smrt starša/tasta oz. tašče? Biti močan kot starš pomeni, biti v stisku s svojimi čutenji in s svojim telesom. In procesa žalovanja se ne da preskočiti, niti ne prehiteti. Lahko zase rečete, da ste si dali dovolj časa za prebolevanje izgube, ki ste jo doživeli tudi vi, ne le vaš sin? To vas sprašujem zato, ker smo ob smrti odrasli tisti, ki bi si pogosto radi pomagali z razumskimi odgovori, npr. Je bil že dovolj star, smrt ga je odrešila, smrt smo pričakovali … Ampak to je le en vidik soočanja s smrtjo, ki potrebuje tudi čustveno in čutenjsko integracijo.

Glede na to, na kako sočuten način ste opisali sinovo stisko ne dvomim, da ne boste vztrajali in mu stali ob strani vse dokler ne bo povsem prebolel. Ob tem pa ne pozabite tudi nase.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psihologinja
[email protected]
041 34 14 14
http://www.utrink.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar datelj 9 Feb 2017 10:48

Najlepše se vam zahvaljujem za odgovor. Priznam, da je včasih težko vzdržati sinova čustva, ko sem še sama zmedena in tudi mene še vedno boli. Pa vendar mislim, da smo na pravi poti, da bo šlo počasi na bolje. Sinu se je razpoloženje malo popravilo, manj je izbruhov. Hvala za nasvet z lutko, bomo poskusili.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh