Težave v zvezi

Spoštovani.

Prebiram teme na forumu, vendar ne najdem takšne, ki bi mi podala kakšen nasvet za mojo situacijo. Pišem vam, ker sem se znašla v negotovosti. Stara sem 29 let in živim s partnerjem, s katerim sva skupaj 10 let. Že dlje časa sem prepričana, da je to to, da je on moški, s katerim želim preživeti svoje nadalnje življenje. Sva v obdobju, ko se odločava za velike korake: družina, selitev (gradnja). Vse lepo in prav. Le njegov doprinos k vsemu skupaj me skrbi. V zadnjem času me je s svojim vedenjem večkrat razočaral. Daje mi občutek, kot da sem za vse sama in da se njemu ni potrebno truditi zame ali za zvezo. Prosti čas največkrat preživlja za računalnikom (več ur dnevno), raje kot z mano. Občasno ima za postoriti kakšno službeno zadevo vendar večinoma za računalnikom igra igre s prijatelji, s katerimi medtem tudi klepeta in je v “svojem svetu”, kot jaz temu rečem. Za večino zadev v gospodinjstvu skrbim sama (kuhanje, pranje, likanje, pospravljanje, plačevanje položnic), le tu in tam ga prosim za kakšno pomoč, na primer pospravljanje posode po kosilu, vendar še to stori zelo nerad, z odlašanjem in največkrat slabo voljo, ker ga “priganjam”. Ni težava v tem, da ne bi zmogla sama, konec koncev živiva v manjšem stanovanju – gre bolj za občutek, da je ob meni, da mi pomaga, saj drugih obveznosti razen službenih, nima. Skrbi me, kako bo, ko bova imela otroke, ali pa ko se bova preselila v hišo, ko ne bom več zmogla sama. Bojim se, da tudi takrat ne bom mogla računati na njegovo pomoč. Če načnem to temo, mi reče, da bova pa najela nekoga, da nama pride pospravit / pokosit trato / popravit kakšno zadevo. Že sedaj, ko ga prosim naj mi 1x tedensko pomaga pri pospravljanju stanovanja, predlaga, da najameva snažilko. Vendar se mi zdi to zelo nezrelo ter leno in sem žalostna, da tako razmišlja. Zdrava sva, mlada sva, sploh pa nisva bogataša, da bi si to privoščila. Jaz bi raje videla, da bi bil moški v polnem pomenu besede (za moje pojme), da zna poprijeti za kakšno delo, ne da se zanima samo za tehnologijo. Skrbi me, da načrtujem prihodnost z lenuhom (grda beseda, vendar ne znam se drugače izrazit), česar prej nisem opazila. Vendar vse to me ne bi toliko bolelo, če bi vsaj čustveno pokazal kaj več podpore in vlagal trud vsaj v najino zvezo. Žal pa tudi tega občutka nimam. Če izvzamemo obisk trgovine ali restavracije da zelo redko pobudo za skupne aktivnosti, oziroma skoraj nikoli. Običajno jaz “težim”, da bi šla na kakšen izlet, da bi rada da večer preživiva skupaj in ne vsak za svojim računalnikom ali kaj podobnega. Tudi najina spolnost je skoraj mrtva – pravi, da fizično ne zmore zaradi debelosti. Objemov, poljubov, dotikov tudi skoraj ne poznava več. Ne vem kaj naj storim, da stvari popraviva in da oživiva najino zvezo. Nekateri se bodo verjetno oglasili z besedami “kaj sploh delaš z njim”. Prosim, nikar. On je del mene in kljub naštetemu vem, da me ima rad. Sploh mi ne pade na misel, da bi se razšla. Želim popraviti stvari, samo ne vem, kako naj v to prepričam njega. Zelo je trmast. Strinja se, da ni prav, da je tako kot je, vendar ničesar ne stori, da bi bilo bolje. Če podam primer. Zelo rada imam nečaka (2 leti) in mi veliko pomeni, da se tudi on vsaj malo potrudi in vzpostavi nek odnos z njim. Vendar se z njim ne ukvarja popolnoma nič, enostavno ga ignorira, češ da on pač ne mara otrok. To me zelo prizadane, vendar ga to ne briga. Po drugi strani pa govoriva o tem, da bi imela v prihodnosti otroke – on pravi, da se sicer ne veseli otroka v malih letih, sicer ga bo imel rad vendar se bolj veseli tega, da se bosta družila, ko bo odrastel. Sploh ne vem, kako naj si to razlagam. A je možno, da ne bo maral svojih otrok, tako kot sedaj ne tujih? A se mu tudi za otroke ne bo dalo skrbeti, tako kot se mu sedaj ne da pomagati meni v gospodinjstvu ali pa vlagati truda v najino zvezo? Vendar tukaj se še ne konča. V zadnjem času ga dojemam kot zelo negativno osebo. Zelo redko kdaj se česa res razveseli in raje kot da bi se nasmejal ali pa kaj oz. koga pohvalil “jamra” in kritizira, zato se ob njem občasno počutim kar malo nesproščeno in na tleh. Sama sem namreč bolj naravnana na pozitivo.

Prosim za kakšen nasvet, kaj storiti v tem primeru. Kako naj se obnašam, kako naj ravnam, da ne bo vse tako turobno. Ne narobe razumeti, on je dober človek po srcu, ki noče raniti niti mravljice. Vso težavo vidim samo v tem, da je resnično len in samosvoj, ter da se z jamranjem in kritiziranjem drugih želi dokazovati in zviševati svoj ego v očeh drugih. Kako naj mu dopovem, da je bolj simpatičen in pribljubljen, ko je pozitiven, dostopen in ljubezniv? Kako naj rešim vse to? Saj tudi sama nisem popolna in verjamem, da me ima že vrh glave, kadar načnem katero od teh tem, vendar nekaj je potrebno storiti. Naj poskusiva sama, naj se obrneva na strokovno pomoč?

Vnaprej najlepša hvala za vaš trud, čas in pomoč.

Spoštovana Štajerka!

Opisujete situacijo z vašim partnerjem, s katerim si želite ustvariti družino. Na tem prelomnem koraku so se vam začeli porajati strahovi, dvomi, negotovost, pa tudi občutki krivde, potreba po pretiranem ščitenju in opravičevanju drugega ter iskanje rešitev z nalaganjem dodatne odgovornosti sebi… Razmišljate o vajinem trenutnem življenju, opažate resnejše težave in pomanjkljivosti in se zaskrbljeno sprašujete kaj vi lahko storite, da bo partner postal bolj aktiven, živahen, zadovoljen, pozitiven…

Žal vas moram v tem razočarati, kajti vi si to lahko zgolj želite in pričakujete (upravičeno) od njega, vendar pa bo moral aktivnosti v smeri reševanja problemov sprejeti samo in zgolj on sam. Ko se bo in če se bo za to sploh odločil, kajti te stvari še niti niso njegov problem, dokler ga prevzemate namesto njega. Zdi se mi, da se zavrtite v začaranem krogu, pa niti ne veste s čim sami prispevate k temu. Kot bi si žagala vejo na kateri sedite. Odgovor na vprašanje kaj bi morda njega pripravilo, da bi se začel spreminjati, ve samo on. Vendar si mora partner to želeti, biti za to notranje motiviran, pripravljen – ali pa dovolj »stisnjen v kot« (v smislu, da mu ne preostane nič več drugega) – in pri tem mu vi ne morete prav nič pomagati. Če že, lahko začnete jemati samo sebe in svojo jezo, utrujenost in nezadovoljstvo resno, kot tudi nepripravljenost popuščati še naprej in kar sprejemati vse, četudi vam ni ok. Torej delo na sebi v smeri »manj toleriranja in več zahtevanja od njega«. Tudi v smeri, ki si je zaenkrat ne dopuščate – kaj pa če ne bo pripravljen in ne bo nič drugače? Dokler je ta izhod v sili pri vas zaprt, ima on manevrski prostor, ki mu dopušča »lenobo« in neodgovornost.

Razumem, da vam je všeč in čutite do njega naklonjenost in ljubezen ter mu zato puščate več manevrskega prostora kot bi bilo za vas dobro. Verjamem, da je, kot opisujete, dober človek in temu nihče ne oporeka. Sama bi vam želela zgolj odpreti oči in razširiti pogled še v drugih smereh, kajti ponavadi se stvari z rojstvom otroka in še več obveznostmi zgolj poslabšajo, ne izboljšajo. Tudi igre in klepeti na računalnikih znajo biti velika past, ki marsikoga nehote ujame v zasvojenost – v smislu, da se temu ne morem več upreti in nujno rabim vsakodnevno in vedno večjo »dozo«.

Ne vem kaj je tisto, na podlagi česar ste sklenili, da je on to, kar si od moškega želite in s čim vam v resnici to daje – kaj stori za vas? V čem vas razume, podpira, mu lahko zaupate svoje skrbi in dvome, najdeta po konfliktih rešitev, ki je sprejemljiva za oba, se znata opravičiti, priznati napako, se trudi biti ranljiv in rasti skupaj z vami…?

Vprašanja, ki se postavljajo ob branju vašega pisma je koliko ste že jezni, kako to, da še niste oz. da ne smete biti in kje ste se naučili tako dobro razumeti in opravičevati druge in sprejemati vso odgovornost zgolj nase? Pomembno bi se bilo poglobiti v iskanje odgovorov na ta vprašanja, kajti v tem je skrit zelo pomemben odgovor za vašo prihodnost.

Če se boste odločili ostati z njim, se mi zdi bistveno, da se čimprej oba odločita za partnersko terapijo, pri čemer bi bila na vašem mestu poleg ukvarjanja s sabo in občutkom lastne vrednosti zelo pozorna na to kaj bo on pripravljen pri sebi prepoznati in spreminjati. Opozorila bi vas rada še na to, da se ljudje kljub odločitvi in lastni potrebi po tem, da zrastemo iz nečesa in začnemo drugače, spreminjamo bolj počasi, po milimetrih. Tisti, ki pa sami niso motivirani, pa se lahko kljub terapevtski podpori ne spremenijo.

Če želite težave v vajini zvezi v resnici rešiti, najbolj verjetno brez strokovne pomoči ne bo šlo. Vse dobro vam želim.

Zdravo

Fant ni motiviran, vsak vaš trud bo sprejel z neodobravanjem in uporom.
Sam ne bo spremenil ničesar, ker mu je sedaj FINO.

Naj vas ne prsenti, da se nekega dne morda končno razideta in on takoj shujša, dobi novo punco, se hitro poroči, ima hitro dva otroka in je še odličen oče in hkrati zagret športnik, ki ob vikendih topless razkazuje mišice, ko kosi travo in potiska otroke na gugalnici.

Ker ni pravil, da to ne more postati; ampak njemu je trenutno OK, zakaj bi se prenaprezal??
Saj vse uredite vi. On ima igrice, glasbo, internet, nadaljevanke vse kar si želi. Pornografije je na internetu dovolj in ob njej se dosti lažje zadovoljiš brez truda; sploh če imaš preveč kil. Ste kdaj sploh pogledali kaj vse dela na interentu?
Otrok je tako samo dodatno delo in ti požre energijo, da mu pristopiš in se poskušaš z njim povezati. Zakaj že?

Vi pa prosim sprejmite, da je tak in bo šlo.
Če ne sprejemate pa boste zaradi nepripravljenosti, da ste vredni več, življenje preživeli žalostni, da tako živite. Zagrenjeni boste vse moške metali v isti koš, imeli veliko dela z otroci- aja on bi se pa, ko otrok odraste lahko z njim povezal, ko bosta skupaj gledala televizijo. CAR!

In če bi mu zagrozili z odhodom: bi bilo nekaj časa bolje potem pa spet vse po starem. Se ne splača niti poizkusiti, zato vam to odsvetujem.

Lep pozdrav

Tako vehementno si napisala, da je on tisti pravi, potem pa se izkaže, da je vse drugo kot to … Imam občutek, da si ti zaljubljena v idealno predstavo o njem, kakšen bi lahko bil, če ne bi bil tak kroničen lenuh, brezdelnež in sebičnež, ampak bi bil tak, kot si ga ti zamišljaš v glavi ali je morda bil na začetku.
To, da je človek dober po srcu, ni nikoli dovolj za zvezo. Največja večina ljudi je po srcu dobra, takega človeka sploh ni težko spoznat. Zelo malo ljudi ni dobrih. On torej izpolnjuje, če lahko tako rečem, samo tisti čisto osnovni pogoj, da človeka sploh prijazno pozdraviš, ko se vidita kot soseda. Kje je še vse ostalo.
Kot ti je napisala gospa Jerneja, ponavadi gredo te zadeve samo še na slabše. Ne zapravi si življenja z nekom, ki očitno sploh ni sposoben partnerstva (s tabo – ja, prav lahko se zgodi tako, kot piše Jože, da bo pri naslednji zacvetel in se spremenil v pridno mravljico).
Ko sem bila samska, sem enkrat na obisku pri sestrični pojamrala, kako mi gre na živce pospravljanje stanovanja, da je naporno in dolgotrajno. Pa je rekel njen mož: a veš, kako je super, ko si v paru, vsak nekaj naredi in je tik tak vse pospravljeno. Tako mora biti v paru, življenje mora biti lažje, prijetnejše, srečnejše, kot če bi bil sam. Drugače nima popolnoma nobenega smisla. Partnerstvo ne sme biti muka, ampak veselje. Vsak dan in večino časa.

Uh, se podpišem pod obe objavi, tako terapevtke kot joze33.

Živiš v zanikanju, žal. Ostalih ljudi ne moreš spreminjati, lahko jih le sprejmeš, take kot so – ali pa jih ne sprejmeš.

Hej..tudi jaz imam podoben odnos .Prvo ne zivima v skupnem gospodinjstvu.On pride k meni.Ko pride ima veckrat zraven racunalnik in ne igra igric ampak isce delo.Pa tudi najde kdaj kaksno delo.Za hisna opravila je pa tudi lenuharski tip cloveka, sem mu to kar v obraz povedala. Taksne ljudi je treba izbezat iz kokona udobja.Malo potarna potem pa le pomaga.Prej je bil bolj zadrzan, zdaj ko vidi da jaz nimam zadrzkov ,da povem kar gre, tudi on pove svoje.Jejtana jej rad tudi spi,ko delam cez teden, hodi domov spat.V spolnosti je vredu pa tudi tu bi se kaj naslo vendar se pogovorima.On nima zahtev je tudi bolj kar bo pa bo.Z njim imam skupno to, da si ne zeliva otrok,oba imava rada glasbo.Rad hodi na sprehode ni mocne postave jaz tudi ne. Velikokrat potarnam da ne prejemam signalov socutnosti.Tudi ne daje rad crkljanja,poljubckov, objemanj. Ko pa se razburim jih pa takoj nekako spravi iz rokava, seveda ker je meni to vsec,zacutim pa da so zaigrani, on pa to zagovarja s tem da ni gejovski cartljiv tip. Zvecer ko gre spat mi da poljub se uleze zase na svoj del postelje obrnjen na trebuh,mu je tako najudobnejse..Za rokce se tudi ne drzi v javnosti.Moski pac, se eden izmed mnogo taksnih, ko zenske tarnamo zaradi moskih, ki so tu na tapeti..na forumu..Se pa velikokrat pohecam z njim on pa z mano, ni zamerljiv,ce pa pojem zamerljivosti vzamema preresno se pa takoj pogovorima to je kar velik plus da sem se v vezi z njim.Ko sem potarnala da nisva tako za skupaj se je tudi on strinjal.
Takrat ko nisem bila zadovoljna, sem mu rekla,ce bi kaj nasprotoval ce bi spoznala kaknega bolj neznega socutnega pridnega in darezljivega moskega je rekel da nebi..Aa eureka. Pa kaj hocemo se mormo z njim pogovorit ali resno vezo al brez nekih hudih obvez med sabo. Odnosi.Odnos do same sebe.. njega..sefa..brata… ata.. mame..sestre.. znanca ..
Sedaj me pa krizajte kot Krustusa.L.p.

1. spremeni človek lahko samo sebe, drugega ne more in ne vem, zakaj vam enim to še vedno ni jasno?

2. on TI ne pomaga v gospodinjstvu? Ali je gospodinjstvo zgolj in samo tvoje, da ga moraš vedno prositi, če TI pomaga?

3. prosti čas preživi za računalnikom in kao igra igrice. Si 100%, da igra “samo” igrice ali nemara ne obiskuje kakšnih portalov ter žgečkljivo klepeta s predstavnicami nežnejšega spola?

4. ni se mi za sexat? Moškemu pri 30ih? Po vsej verjetnosti se sprazni tam pred računalnikom in posledično mu seveda ni do seksa s tabo.

5. otrok ne mara. Ja kako si potem predstavljaš imeti otroka s takšnim moškim? OK, sicer vprašanje je sploh, kako ga bo naredil, če ne seksa s tabo, ampak v kolikor se zgodi čudež in ga naredi, moraš vedet, da boš za vse sama. Prvič zato, ker si otrok niti ne želi in drugič zato, ker si že zdaj za vse sama. Ko bo otrok tam, se bo še samo bolj oddaljil od vsega, kajti otroci ne pridejo na svet z magično palčko ter rešujejo zafuran odnos svojih staršev.

6. že pri 30ih je tako hudo dolgočasen. Kako dolgočasen bo postal šele z leti…

7. razhod sploh ne pride v upoštev? No, če je temu tako, potem po vsem kar si napisala, je rešitev le ena: šuti i trpi…

(še vseeno upam, da te sreča še dovolj hitro pamet in greš stran od tega neodraslega fantka ter si najdeš Moškega s katerim zate še ne bo prepozno ustvariti družino)

Sicer je možno, da se motim, ampak najverjetneje je resnica ta, da te ima “poln kufer” in se zato tako obnaša do tebe, obenem pa mu ustreza vsa infrastruktura ki jo nudiš, zato se mu ne mudi stran. Če bi našel kakšno drugo (ki bi opravljala isti nivo storitev), bi te zlahka zamenjal.

Sicer si jasno napisala, da ne želiš slišati mnenj v smislu “pojdi stran”, ampak zanikanje realnosti ni še nikomur koristilo…

“Tako vehementno si napisala, da je on tisti pravi, potem pa se izkaže, da je vse drugo kot to ..”
moram priznat da je tudi mene to zbodlo , kar pravilno ugotavlja “žarna”.

Rešitev : Dajte se pogovorit kot dve normalni osebi.
Boste videli, je pravzaprav ‘osvežojoče’ ! 🙂

Tudi za druge: Za božjo voljo dajte se pogovarjati. Nihče ne bo rešil vaše bračne cazzade razen vas.

Štajerka, kot da bi brala lastno sporočilo! Tudi pri meni je tako. A je to problem sodobnega “Moškega”, fantov brez obveznega vojaškega roka ali mamine popkovine ki raste z njim? Tud sama sem v nekakšnem krču ali kotu, kaj naredit. Skupaj še nisva tako dolgo, vendar živiva v skupnem najemniškem stanovanju. Po trudu in 500 razsličnih tehnikah sem ga uspela naučiti osnovnih gospodinjskih del. Trudi se, to se vidi – vsaj kar se tiče gospodinjstva, vendar je preteklo nekaj Drave, preden se mu je dalo kaj dopovedat.

Moje vprašanje je pa sledeče: kar opažam in po mnogih pogovorih z njim ugotavljam, da je zapadel v depresijo, kar je tudi posledica njegovega obnašanja. Ne verjame v terapije, psihiatrijo ali medicino. Pravi, da želi stvari razrešit sam. Odločitev je konec koncu njegova, vendar njegov odnos zelo vpliva name. Fokusiran je nase in zgolj nase, meni že dolgo ni rekel prijazne besede ali se zanimal za moje življenje. Zelo opušča higieno (kar me zelo moti), nezadovoljen je v službi, nič ne naredi za spremembo, pomoč pa zavrača. Kje je tista meja, ko človeku še stojiš ob strani? Kdaj pa spakirat kufre brez slabe vesti, da si človeka zapustil v njegovem težkem obdobju? Kaj je tisto, kar pomeni “v dobrem in zlem, v zdravju in bolezni”? Kdaj potegnit črto?

Osebno sem s svojim življenjem zadovoljna in srečna. Vse ne gre kot mora, ampak se osredotočam na stvari, ki jih imam. Garam za lastno podjetnost in izpolnjujem svoje poslanstvo. Ne morem dovolit, da mi partner, ki bi mi naj stal ob strani, poruši moje cilje zaradi lastnega, osebnega nezadovoljstva. Ja?

Spoštovana Še ena z lenuhom!

Postajate vedno bolj jezni in nezadovoljni in ste se utrudili pomagati partnerju in »ga siliti« v aktivnosti. Zadali ste si namreč nemogočo nalogo – spremeniti nekoga, ki ga nihče ne more spremeniti. Le on sam se lahko, če se za to odloči. Nekomu lahko pomagamo namreč le, če si ta sam želi pomoči in nas zanjo prosi, torej, da ta želja/prošnja pride iz njega, ne od nas. Torej se mora v njem nekaj premakniti, se zamisliti in iti iz pasivne v aktivno držo, to je v aktivno iskanje pomoči, z namenom, da se nečesa naučim in potem lahko delam, obvladam sam.

Mi ob človeku, ki je v pasivni, otroški, odvisniški drži – torej v drži čakanja na pomoč, ne pa ob njegovi lastni aktivnosti, da bi si jo poiskal – lahko doživljamo le veliko jeze, pri njem pa je ta jeza oz. energija, odločnost še zatrta. Depresija je namreč posledica dolgotrajnega potiskanja jeze in odločnosti in izgubljanja stika z njo, občutkov svoje ne-moči vplivanja na situacije, kršenja osebnih meja in ne-postavljanja zase, ki se je gotovo začela že zdavnaj. Zdaj pa se ob doživljanju »siljenja, pritiskanja, zahtevanja in pričakovanja« s strani nekoga spet prebuja v človeku. Tako se lahko ponovno prebudijo zelo podobni občutki ob (sicer normalnih) pričakovanjih partnerke, ki pa jih tista oseba ne obvlada oz. se doživlja, kot da jih ne obvlada oz. ne zmore zadovoljiti, in se počuti podobno nemočna kot se je počutil otrok ob pre-zahtevnem staršu.

Težko je živeti s človekom, ki ne vidi nič slabega in nič narobe v tem, da je njegovo vedenje »takšno,kakršno je« čisto ok in se ni pripravljen spreminjati oz. to počne na svoj način, ki pa je verjetno vedno v enakem začaranem krogu. Zato je tu psihoterapija lahko v veliko pomoč, vendar je spet omejena na človekovo aktivno sodelovanje in pripravljenost delati na sebi.

Sprašujete kje je meja toleriranja in ostajanja ob partnerju? Ta meja je verjetno za vsakega človeka drugačna. Odvisna je tudi od tega ali sva si dala poročno zavezo »v dobrem in slabem« ali ne (tudi cerkvena poroka sama po sebi še ni zagotovilo,niti obveza, da je potrebno prenašati in tolerirati preveč). In predvsem od tega ali se da o svojih občutkih in doživljanjih nezadovoljstva, jeze, razočaranja in žalosti spregovoriti z njim ali ne, kakšen je odziv partnerja na to, kaj pove on o svojih doživljanjih, na kakšen način se sam trudi in kaj vsak pri sebi delava, da bi se v resnici spremenila…

Resnici na ljubo moram priznati, da v terapijah skupaj s klienti opažam resnične spremembe šele, ko so ljudje pripravljeni sprejeti povsem nove poglede in razlage situacij, ko postanejo pozorni nase in na svoja čustva in doživljanja, ko zmorejo razmejiti kaj spada k njim in kaj k drugim, ko razumejo in predelajo svoja doživljanja iz primarnih odnosov, ko se počutijo sprejeti in varni, da jih ne krivimo, ko lahko v varnem prostoru tvegajo začeti nekaj novega, vendar morajo najprej sploh odkriti kaj in kako naj razmišljajo ali delajo drugače ipd…

Torej,ne vem kako daleč ste vi pri sami sebi z jezo in odločenostjo, da tako ne bo šlo več in da ste pripravljeni na razhod, koliko ste to partnerju jasno povedali (ne vem ali se zaveda te možnosti?) in mu dali še kak omejen čas, da kaj spremeni ali pa ne, kako je on sam pri sebi z razhodom in kaj konkretno on počne,da bi se izvil iz začaranega kroga vrtinca, ki ga vleče na dno… Morda mu lahko predočite, da ste vama obema še pripravljeni dati priložnost (če je to za vas še opcija), če gresta oba skupaj na partnersko terapijo… Ne vem, vse je odvisno od vas. Vsekakor je sam odgovoren zase in vam ni potrebno doživljati občutkov krivde, če niste več pripravljeni tako živeti.

Vse dobro vam želim.

Depresija je bolezen, ki jo zdravijo zdravniki.
Iz prave depresije se človek težko izkoplje sam.

Predstavljaj si, da ima partner raka, vendar se noče zdravit. Kar bo, pa bo. V zdravem partnerstvu bi zdravi partner zelo verjetno ostal ob bolnem, čeprav bi ta zavračal zdravljenje.
Mogoče bi pomagalo, če bi se dogovorila, kje je meja, do katere se še lahko “zdravi” sam. Higiena je za moje pojme že čez mejo, to, da te zanemarja kot partnerko – naj pojasni. Mu primanjkuje energije, ga je sram ali te enostavno nima več rad? Če si pripravljena postavljati vprašanja, se pripravi na boleče odgovore. Vsekakor pa takega stanja ne moreš samo mirno gledat. Depresija je bolezen …

Klasika.
Ženske pogosto kažejo zelo izrazito tendeco, da bi rade “popravljale” svoje moške. Od kje to?
Obratne želje, da bi moški želeli spremeniti svoje ženske ne opažam, vsaj ne tako pogosto. Še v barvo njihove šminke se ne vtikajo. Je to neke vrste prirojena hiba oz. vzgojni (na)gon? 😉

Kratek povzetek.
Avtorica začne s priznanjem: “Že dlje časa sem prepričana, da je to to, da je on moški, s katerim želim preživeti svoje nadaljnje življenje.”
Sledi doooooooooolgo pritoževanje nad vsemi napakami izbranca njenega življenja, ki se zaključi z odločitvijo, da je “vendar nekaj potrebno storiti”. Storiti!!!!
Dvomim, da je možno “nekaj” storiti, da bi človeka izklesali po svojih željah – pa čeprav na bolje ;). Morda je bolj smiselno razmisliti o tem, ali je določen človek res pravi za nas.

Lp. Na tem. Portalu sem nov in bi rad spregovoril o odnosu z mojo partnerko.
Namrec skupaj sma ze dve leti, ona ima otroka iz prejsne zveze. No kje tici problem? Ko sma se spoznala je bil najin odnos super, res je da jaz nisem bil pri vseh stvareh odkrit, da neboste narobe razumeli nisem je varal in nic taksnega, ampak se je slo glede moje preteklosti. V glavnem. Na kratko pol leta zatem se je sprla z bivsim glede otroka, in sla k njemu na pogovor… Rezultat fega je bil da sta mela spolni odnos… Po dveh dneh mi je to seveda priznala slostujem kdkritost ampak potem je slo vse navzfol. Za vse njene tezave sem bil jaz kriv me zacela zmerjat vse druga sem samo clovek be, potem me dela ljubosumnega da so vsi moski boljsi kot jaz da ko je bila parkrat z kolegico zunaj da je bla z drugimi itd… Prenasam tudi fizicno nasilje iz njene strani…jaz nikoli nisem polozil roke na njo ampak sem trpel… Nisem lenuh znam vse postoriti od gospodinjskih del to pomeni cist vse ampak to njo moti in pravi da sem gay in spet privede do kreganja… Tako ze traja seveda vec kot leto dni ampak jaz se vedno vztrajam… Prosim za kaksen nasvet in pomoc kako resiti zadevo… Upam na odgovore… Lp

Spoštovani,

vprašanje, ki se mi ob prebranem predvsem poraja, je, čemu vztrajate v tem odnosu, kateri so tisti vzvodi, ki vas nevede »prepričujejo«, da ostajate v tem nezadovoljivem odnosu oz. kaj izgubite, če odnos zaključite. Kot zagotovo veste, imate vsak trenutek dve možnosti: ali ostanete še naprej ali odnos zaključite in odidete. Odločitev je vaša, lahko se svobodno odločite, prav tako pa ste posledično sami odgovorni za svoje odločitve.

V relativno kratkem času vajinega odnosa ste s strani partnerke doživeli prevare, laži, manipulacije, poniževanje, obsojanje, stalne prepire in fizično nasilje. In kljub vsemu »še vedno vztrajate«. Na videz izgleda, kot da je ona rabelj, ki vas trpinči, vi pa žrtev, ki trpi, a v resnici ni tako. Sta dve odrasli osebi, vsaka s svojimi izkušnjami, ki sta se zavestno odločili za skupen odnos. Vsak od vaju se hkrati odloča zase, za svoje življenje, mišljenje, delovanje, odnose, za to, da ostajata skupaj. Vedno lahko vnesete spremembe in obrnete tok svojega življenja. A najprej morate ugotoviti, kdo ste in kaj zares želite. Vajin odnos za zdaj predstavlja zgolj preigravanje vajinih otroških ran, nikakor pa ne izpolnjujoč odnos. Razumljivo je, da je ostajanje na poznanem terenu lažje kot pot v neznano.

Zgodba, ki jo živite, vam je najbrž že poznana iz preteklosti, prav tako je ta zgodba verjetno del vaše partnerke. In danes se samo nadaljuje v odnosu dveh globoko ranjenih oseb, ki neizmerno hrepenita po tem, da bi vaju nekdo imel rad, da bi bila sprejeta, vredna in ljubljena. V vaši preteklosti so se najverjetneje dogajale zelo podobne izkušnje. Takrat ste bili otrok, odvisni od najbližjih, nezaščiteni. Vajeni ste bili potrpeti, v sebi zatreti najrazličnejše bolečine, zavrnitve, udarce, prenesti čustveno in fizično nasilje, zlorabe, nase prevzeti krivdo za dogodke, ki ste jih doživeli, postoriti vse v domačem okolju, da bi končno nekdo opazil, da ste, da bi dobili potrditev, da ste v redu, da ste sprejeti in pomembni, da bi našli mir. Vaše razmišljanje in dejanja odsevajo vaše globoke rane, ranjeno osebnost in nizko samopodobo. Ne veste, kdo ste, kakšne so vaše želje in vaša vrednost. Stresni dogodki iz preteklosti popačijo zdravo dojemanje sebe in človeka opremijo s prepričanji, kot so »nisem vreden«, »nihče me ne mara«, »vsem sem odveč«, »nesposoben sem«, »ne obstajam« itd. To je izrazito vidno v odnosu vaše partnerke (in morda tudi koga drugega) do vas: prenašate boleče teme, ki vas vsakič znova razvrednotijo, saj ste v takšnih okoliščinah odraščali in ste jih vajeni. Drugih ne poznate. Poiščite jih. Čeprav se počutite slabo, ne znate prekiniti poniževanja drugače, kot da se umaknete, potrpite in se poskušate še bolj potruditi, kar je v resnici zaman. Je le dušenje ognja, stalno zanikanje resnice in občutkov. Še vedno nosite ogromno strahu v sebi in iz njega delujete. Že davno ste izgubili stik s svojim telesom, kar vas ohranja negotovega, nemočnega, zmedenega in prestrašenega.

Če želite spremembe v vašem življenju, boste morali najti različne načine oz. metode za konkretno delo na sebi (psihoterapija, delavnice, knjige…) in razreševanju preteklih vzorcev odnosov, ki jih nevede ponavljate. Predvsem se boste morali soočiti z raznimi strahovi, ki vam preprečujejo, da bi si bolj zaupali, da bi bili bolj odločni in da bi se cenili ter spoštovali. Vse dokler se s preteklimi izkušnjami ne boste zares soočili in jih povsem ozavestili, jih boste nevede živeli v različnih odnosih. Vsak od nas ima svoje kvalitete, tudi vi. Ko se boste nekoč odločno postavili zase, ko se boste naučili opaziti svoje pozitivne vrline (ki jih že vseskozi imate, a so zasenčene), se vam bo življenje povsem spremenilo, na bolje. Je proces, ki terja čas, voljo in vztrajnost, in obrodi sadove. Če v svojem življenju ne boste spremenili nič, boste prikrajšani za različne izzive. Srečno na vaši poti.