Spoštovani, imamo dokaj resen problem, ki se ga sploh ne znam lotiti brez posledic za otroke, zame ali bivšo partnerico.
Poskusil bom čimbolj natančno vendar skrajšano povedat v čem je problem.
Namreč, z bivšo ženo sva slabo leto ločena sporazumno. Imava deljeno skrbništvo po sistemu vsak starš ima en teden otroke pri sebi. Problem se je pojavil, ko je bivša partnerica bila nezmožna plačevat tudi osnovnih položnic in se je zaradi izklopa elektrike vrnila v enoto kjer sem jaz in sicer katere je tudi ona lastnica, tako, da praktično spet živimo vsi 4 v 45m2.
Skupne dolgove iz preteklosti, kredit, razne neplačane položnice ipd. plačujem sam ker bivša partnerica je brezposelna in nima nobenih prejemkov razen otroških dodatkov katerih sem se na sodišču odpovedal zaradi njene obljube, da bo začela delat. Preživnino sva sporazumno izničila zaradi finančne stiske obeh. Ona ni upravičena do socialne pomoči zaradi stare nepremičnine, ki jo ima v lasti.
Vsi skupni dolgovi so na meni in v tempu, ki jih odplačujem, imam še vsaj nekaj let, če ne več. Redne položnice, vsaj tiste najnujnejše plačujem sam ker imam službo za nedločen čas vendar minimalno plačo ter blokiran račun in posledično za potrebe otrok ostane zelo malo denarja.
Otroka sta v zadnjem obdobju spremenila vedenje in sta v stiski kar kažeta na učnem uspehu in vedenju v šoli (osnovna šola). Pogosto sta sama in sicer zato ker imam delu v turnusu en teden dopoldne in en teden popoldne( plus dva delovna vikenda na mesec ). V tednu, ko sem popoldne v službi redno dobim klice ali emaile iz šole o slabih ocenah, neprimernem obnašanju ali nenarejenih domačih nalogah.
Kar je še največji problem, je to, da za red in čistočo v stanovanju skrbim edino jaz, kar me tako moti saj enostavno skoraj vsakodnevno, po službi ob 21h moram pospraviti in pomiti posodo, pobrati oblačila, ki ležijo vsepovsod na tleh, pomest in ob 22h z otroci narest še nalogo. Posledično tudi otroka gresta zelo pozno spat( med 22:30h in 23:30) skoraj vsak dan.
Z bivšo partnerico se na žalost ne morem zmeniti nič ker ona ne vidi nič spornega in problematičnega v obstoječem stanju saj je itak cele dneve odsotna in ji je to stanovanje bolj nujno bivanje kot karkoli drugega. Pri tem pa ima obsesivno kompulzivno motnjo kopičenja, pa se jo sploh ne zaveda in se zaradi tega velikokrat skregava ker konstruktivnega pogovora na žalost ni že dalj časa.
Osebno sem pri sebi opazil izrazito anksioznost zaradi vseh teh stvari in tesnobo in sem že ukrepal, tako, da bom začel s psihoterapijami ( upam, da ne bom dolgo čakal ).
Kot eno od rešitev vidim tudi moj odhod v podnajemniško stanovanje ampak se že ob misli na to počutim kot izdajalec lastnih otrok in nesposobnež.
Bivša partnerica vse kar sem tukaj omenil in kar je lahko tudi preverljivo zanika in pravi, da je z mano nekaj narobe in da sem žleht. A zato ker želim normalne življenske pogoje za lastne otroke? Otroka sta se zaprla vase in se tudi vedeta po njenem vzorcu, ko sem jaz popoldne v službi. Ko sem jaz zraven motiviram otroka, da tudi sama čisto malenkost pomagata pri pospravljanju sej tudi jaz nimam več energije. Tudi igramo se, učimo, sprehajamo in imamo nek kvaliteten odnos vendar sta otroka zmedena in se tudi sama velikokrat skregata.
To je na žalost kratek opis težav vendar sva zaradi neizkušenj zabredla že pred 8leti v ponor in to zaradi pometanja s problemi pod preprogo.
V naprej se vam zahvaljujem za kakaršenkoli odgovor
Lp
Poskusil bom čimbolj natančno vendar skrajšano povedat v čem je problem.
Namreč, z bivšo ženo sva slabo leto ločena sporazumno. Imava deljeno skrbništvo po sistemu vsak starš ima en teden otroke pri sebi. Problem se je pojavil, ko je bivša partnerica bila nezmožna plačevat tudi osnovnih položnic in se je zaradi izklopa elektrike vrnila v enoto kjer sem jaz in sicer katere je tudi ona lastnica, tako, da praktično spet živimo vsi 4 v 45m2.
Skupne dolgove iz preteklosti, kredit, razne neplačane položnice ipd. plačujem sam ker bivša partnerica je brezposelna in nima nobenih prejemkov razen otroških dodatkov katerih sem se na sodišču odpovedal zaradi njene obljube, da bo začela delat. Preživnino sva sporazumno izničila zaradi finančne stiske obeh. Ona ni upravičena do socialne pomoči zaradi stare nepremičnine, ki jo ima v lasti.
Vsi skupni dolgovi so na meni in v tempu, ki jih odplačujem, imam še vsaj nekaj let, če ne več. Redne položnice, vsaj tiste najnujnejše plačujem sam ker imam službo za nedločen čas vendar minimalno plačo ter blokiran račun in posledično za potrebe otrok ostane zelo malo denarja.
Otroka sta v zadnjem obdobju spremenila vedenje in sta v stiski kar kažeta na učnem uspehu in vedenju v šoli (osnovna šola). Pogosto sta sama in sicer zato ker imam delu v turnusu en teden dopoldne in en teden popoldne( plus dva delovna vikenda na mesec ). V tednu, ko sem popoldne v službi redno dobim klice ali emaile iz šole o slabih ocenah, neprimernem obnašanju ali nenarejenih domačih nalogah.
Kar je še največji problem, je to, da za red in čistočo v stanovanju skrbim edino jaz, kar me tako moti saj enostavno skoraj vsakodnevno, po službi ob 21h moram pospraviti in pomiti posodo, pobrati oblačila, ki ležijo vsepovsod na tleh, pomest in ob 22h z otroci narest še nalogo. Posledično tudi otroka gresta zelo pozno spat( med 22:30h in 23:30) skoraj vsak dan.
Z bivšo partnerico se na žalost ne morem zmeniti nič ker ona ne vidi nič spornega in problematičnega v obstoječem stanju saj je itak cele dneve odsotna in ji je to stanovanje bolj nujno bivanje kot karkoli drugega. Pri tem pa ima obsesivno kompulzivno motnjo kopičenja, pa se jo sploh ne zaveda in se zaradi tega velikokrat skregava ker konstruktivnega pogovora na žalost ni že dalj časa.
Osebno sem pri sebi opazil izrazito anksioznost zaradi vseh teh stvari in tesnobo in sem že ukrepal, tako, da bom začel s psihoterapijami ( upam, da ne bom dolgo čakal ).
Kot eno od rešitev vidim tudi moj odhod v podnajemniško stanovanje ampak se že ob misli na to počutim kot izdajalec lastnih otrok in nesposobnež.
Bivša partnerica vse kar sem tukaj omenil in kar je lahko tudi preverljivo zanika in pravi, da je z mano nekaj narobe in da sem žleht. A zato ker želim normalne življenske pogoje za lastne otroke? Otroka sta se zaprla vase in se tudi vedeta po njenem vzorcu, ko sem jaz popoldne v službi. Ko sem jaz zraven motiviram otroka, da tudi sama čisto malenkost pomagata pri pospravljanju sej tudi jaz nimam več energije. Tudi igramo se, učimo, sprehajamo in imamo nek kvaliteten odnos vendar sta otroka zmedena in se tudi sama velikokrat skregata.
To je na žalost kratek opis težav vendar sva zaradi neizkušenj zabredla že pred 8leti v ponor in to zaradi pometanja s problemi pod preprogo.
V naprej se vam zahvaljujem za kakaršenkoli odgovor
Lp
