Spoštovani, imamo dokaj resen problem, ki se ga sploh ne znam lotiti brez posledic za otroke, zame ali bivšo partnerico.
Poskusil bom čimbolj natančno vendar skrajšano povedat v čem je problem.
Namreč, z bivšo ženo sva slabo leto ločena sporazumno. Imava deljeno skrbništvo po sistemu vsak starš ima en teden otroke pri sebi. Problem se je pojavil, ko je bivša partnerica bila nezmožna plačevat tudi osnovnih položnic in se je zaradi izklopa elektrike vrnila v enoto kjer sem jaz in sicer katere je tudi ona lastnica, tako, da praktično spet živimo vsi 4 v 45m2.
Skupne dolgove iz preteklosti, kredit, razne neplačane položnice ipd. plačujem sam ker bivša partnerica je brezposelna in nima nobenih prejemkov razen otroških dodatkov katerih sem se na sodišču odpovedal zaradi njene obljube, da bo začela delat. Preživnino sva sporazumno izničila zaradi finančne stiske obeh. Ona ni upravičena do socialne pomoči zaradi stare nepremičnine, ki jo ima v lasti.
Vsi skupni dolgovi so na meni in v tempu, ki jih odplačujem, imam še vsaj nekaj let, če ne več. Redne položnice, vsaj tiste najnujnejše plačujem sam ker imam službo za nedločen čas vendar minimalno plačo ter blokiran račun in posledično za potrebe otrok ostane zelo malo denarja.
Otroka sta v zadnjem obdobju spremenila vedenje in sta v stiski kar kažeta na učnem uspehu in vedenju v šoli (osnovna šola). Pogosto sta sama in sicer zato ker imam delu v turnusu en teden dopoldne in en teden popoldne( plus dva delovna vikenda na mesec ). V tednu, ko sem popoldne v službi redno dobim klice ali emaile iz šole o slabih ocenah, neprimernem obnašanju ali nenarejenih domačih nalogah.
Kar je še največji problem, je to, da za red in čistočo v stanovanju skrbim edino jaz, kar me tako moti saj enostavno skoraj vsakodnevno, po službi ob 21h moram pospraviti in pomiti posodo, pobrati oblačila, ki ležijo vsepovsod na tleh, pomest in ob 22h z otroci narest še nalogo. Posledično tudi otroka gresta zelo pozno spat( med 22:30h in 23:30) skoraj vsak dan.
Z bivšo partnerico se na žalost ne morem zmeniti nič ker ona ne vidi nič spornega in problematičnega v obstoječem stanju saj je itak cele dneve odsotna in ji je to stanovanje bolj nujno bivanje kot karkoli drugega. Pri tem pa ima obsesivno kompulzivno motnjo kopičenja, pa se jo sploh ne zaveda in se zaradi tega velikokrat skregava ker konstruktivnega pogovora na žalost ni že dalj časa.
Osebno sem pri sebi opazil izrazito anksioznost zaradi vseh teh stvari in tesnobo in sem že ukrepal, tako, da bom začel s psihoterapijami ( upam, da ne bom dolgo čakal ).
Kot eno od rešitev vidim tudi moj odhod v podnajemniško stanovanje ampak se že ob misli na to počutim kot izdajalec lastnih otrok in nesposobnež.
Bivša partnerica vse kar sem tukaj omenil in kar je lahko tudi preverljivo zanika in pravi, da je z mano nekaj narobe in da sem žleht. A zato ker želim normalne življenske pogoje za lastne otroke? Otroka sta se zaprla vase in se tudi vedeta po njenem vzorcu, ko sem jaz popoldne v službi. Ko sem jaz zraven motiviram otroka, da tudi sama čisto malenkost pomagata pri pospravljanju sej tudi jaz nimam več energije. Tudi igramo se, učimo, sprehajamo in imamo nek kvaliteten odnos vendar sta otroka zmedena in se tudi sama velikokrat skregata.

To je na žalost kratek opis težav vendar sva zaradi neizkušenj zabredla že pred 8leti v ponor in to zaradi pometanja s problemi pod preprogo.

V naprej se vam zahvaljujem za kakaršenkoli odgovor
Lp

Spoštovani RabimoPomoč!

Bom začela kar na koncu, s predzadnjim stavkom, ki ga ne razumem. Kaj pomeni, da sta zabredla v ponor (??) in kako je to izgledalo? Domnevam, da je kdo od vaju izgubil nadzor nad svojim besom in jezo in je kričal in počel kaj vem kaj še. O tem kaj je (psihično?) nasilje in kako varneje izražati svojo jezo in bes in o odgovornosti vsakega zase pri tem bi bilo potrebno reči še marsikaj. Ker niti ne vem, če je moja predpstavka pravilna in ker bi morali na tem delati osebno in dlje časa, se bom osredotočila na druge stvari, čeprav je morda lahko veliko težav tudi v predolgem toleriranju in nato preveliki eksplozivnosti čustev ter s tem povezanim nasiljem.

Stiska, v kateri ste se znašli z otrokoma je zelo resna in kruta in se kaže tako v pomanjkanju prostora, finančnih sredstev kot tudi v občutkih jeze in nemoči ter iskanju kaj storiti v takšnem primeru. Psihoterapija, ki jo omenjate je zelo dobra pot, da boste lahko počasi začeli razumeti in razmejevati kaj je in kaj ni vaša odgovornost. Kakor ste opisali situacijo, je čutiti, da ste odgovoren in zelo verjetno v nekaterih primerih (glede bivše žene, skupnih dolgov…) še preveč razumevajoč človek. Iz opisanega zgleda, da ste si veliko (in čisto preveč) stvari vzeli nase, da še preveč razumete težko situacijo bivše žene, ki pa bo morala tudi sama marsikaj spremeniti in prevzeti odgovornost za svoje življenje in za odgovornost do svojih otrok.

Si zelo težko predstavljam kako življenje na skupnih 45 kv. metrih zgleda, kako je že čisto zaradi tega vse nerazmejeno in pomešano (v smislu razporeditve odgovornosti). Torej kdaj kdo od obeh (!!!) staršev in s čigavim denarjem nakupuje, kdaj kdo kuha in pospravlja, pere, čisti, lika, kdo plačuje stroške in položnice, kdaj kdo skrbi za otroke, jim pomaga pri nalogah, učenju, popoldanskih aktivnostih… Da ne razmišljam naprej kako zgleda spanje, nenehno srečevanje, koliko jeze in razdraženosti prebuja takšno življenje in kako na tak način v resnici ne morete funkcionirati. Da ne govorim o tem kakšno izgubljenost, bolečino, jezo in žalost povzroča vsa ta zmeda otrokoma, ki z neprimernim vedenjem in poslabšanim uspehom v šoli kličeta na pomoč in po nujnih spremembah.

Iz opisanega je čutiti kot da bivša žena išče morda najlagodnejšo pot in kot da sploh ne sodeluje kot odrasla oseba, ki je sposobna poskrbeti sama zase in za otroka (tudi glede svojega finančnega deleža za bivanje (ali vsaj deleža v prispevanem delu, skrbnosti…- koliko pa pričakuje, da ji bo nekdo to kar dal…), koliko deleža gospodinjskih opravil v skupnem gospodinjstvu prispeva, kot tudi glede skrbi za otroka in za njune šolske in domače obveznosti, vedenje, prisotnost in varstvo, ko je drugi starš v službi itd.). Kakšne so posledice, če nekdo ne izpolni svojega deleža odgovornosti? Ne vem koliko se žena v resnici ukvarja z otrokoma in kako to izgleda, koliko so v primer že vključene inštitucije (CSD, šolska svetovalna služba…) in koliko so v resnici obveščene o sprotnem dogajanju oz. neodgovornosti, ki jo je iz opisanega zaznati pri bivši ženi.

Dobila sem občutek, kot da ste za vse sami, kot da delate, skrbite in plačujete še namesto bivše žene in kot da jo je potrebno zelo ščititi, poskrbeti zanjo na vse možne načine in ji omogočiti vse, česar sama zaenkrat še ni sposobna. Vendar ona je odrasla ženska in mama in je odgovorna. Zase in za otroke. Gotovo ji ni enostavno, vendar to ni opravičilo. Če se bo izkazalo, da ni sposobna poskrbeti za otroke na način kot ga potrebujejo za normalen razvoj, potem lahko s pomočjo institucij tudi spremenite skrbništvo in živijo pri vas, ona pa jih bo imela samo na dogovorjene dneve.

Ne razumem kaj pomeni, da bivše žene cele dneve ni doma – kaj počne, kje hodi, kakšne so njene zadolžitve in odgovornosti glede otrok in glede skupnega življenja? Če sta se ločila in če skupnega dogovora nista našla že pred tem, potem bo nujno delati v smeri tudi fizične razmejitve bivanja. Četudi bosta morda morala kaj prodati in oba iti vsak po svoje še v manjše stanovanje, sobo ali najem...

Vi lahko delate samo na sebi, v smeri, da se čustveno okrepite, rešitve iz občutkov krivde in nesposobnosti, začnete bolj verjeti in zaupati vase in začnete bolj razmejevati kaj je dobro in prav za vas in za otroke, kaj je res vaše in kaj ne, ter ob tem da bo bivša žena morala sama (ali s pomočjo koga od svojih) poskrbeti zase.

Verjamem, da bo ( s podporo terapevta) sprememba pogleda in ukrepanje v novih smereh pomagalo tudi vam najti izhod iz te situacije.

Vse dobro vam želim. in kar pogumno.

Ojoj, kar čutim stisko in mi je hudo ob branju tega prispevka.

Si razmišljal o tem, da bi ti v celoti prevzel skrbništvo za otroka? Tudi uradno oz. predvsem uradno? V tem primeru bi bila otroka upravičena do preživnine in če je bivša ne bi mogla plačevati, bi dobil vsaj nekaj iz preživninskega sklada.

Bi otroka v šoli lahko dobila dodatno učno pomoč? Si bil kdaj pri razredničarkah na resnem pogovoru, so seznanjeni s situacijo? Ponekod imajo urejeno pomoč prostovoljcev, torej nekakšnih inštruktorjev, tudi samo za nadzor nad domačimi nalogami in učenjem - mogoče bi to bila rešitev za tiste tedne, ko delaš popoldne.
Kako bi bilo, če bi stanovanje prodala? Za koliko časa bi potem imel za najemnino? Imaš starše, bi lahko vsaj začasno bivali pri njih? Bi ti bilo lažje, če bi poplačal vse dolgove in potem imel samo sprotne stroške? Kako je v vaši občini z občinskimi stanovanji?
Če ima bivša v lasti še eno nepremičnino, ima očitno lahko streho nad glavo in ni treba, da še dodatno zajeda tebe. Če že tako ali tako ničesar nimaš in še blokiran račun.
Mene sploh ne čudi, da sta otroka tako razpuščena, če imate pa tako zmedo.
Imaš kakega sorodnika, prijatelja, da se lahko pogovarjaš o tem? Poskusi najti neko rešitev, tudi zaradi sebe. Ti ne rabiš psihoterapije, ti rabiš predvsem notranji mir.

Hvala za zelo obsežen odgovor, nisem utegnil prej odpisati...

Nikoli ni bilo fizičnega nasilja, psihičnega in sicer verbalnega je bilo na momente in to obojestransko ampak ne spet tako hudega.

Ja takole bom rekel, sam sem začel hoditi k psihologu in že delamo na tem, da sprostim tesnobo in jezo zaradi cele situacije in zaradi občutka prevelike odgovornosti.
Odločil sem se tudi nehati umikati in ščititi bivšo ženo kar je njej to očitno vztrezalo...

Na OŠ imamo sestanek s svetovalno službo sej je sin poleg učnega popuščanja začel še z neprimernim vedenjem. Punca je pa pridna zaenkrat ampak tudi trpi.
Skratka, povedal bom, po resnici kako jaz vidim zakaj je prišlo do učnega ter vedenjskega popuščanja pri sinu. Pa tudi na CSD se bom obrnil sej res ni normalno, da 36letna oseba nima nobene odgovornosti do svojih otrok, sebe ali do drugih ljudi.

Bivša je brezposelna od leta 2011 in dela le kot prostovoljka samo za hrano in oblačila. Odsotna je od zgodnjih jutranjih do poznih popoldanski ali pa večernih ur kar v praksi pomeni, da večinoma gre ob 6h in pride ob 20h domov in potem lahko sklepate, da ko sem jaz v popoldanskem turnusu v službi, sta otroka sama celo popoldne.

Če bi po najinem finančnem in emotivnem koncu bila le toliko odgovorna, da si poišče službo oziroma, če sploh ne bi sama dala odpovedi, bi vsi najini skupni dolgovi bili poplačani in nepremičnina ne bi bila zarubljena in bi bilo manj stresa in bi v tem primeru sam pristal, da bi ona imela skrbništvo jaz pa stike. Tako pa res ni šans, da ji tega pustim ker imam rad otroka in tudi odgovoren sem do nju. Skoraj vsak dan jima skuham, pomagam pri učenju, igram se z njima in pogovarjamo se skoz brez predsodkov, peljem na sprehode, na trening, gledamo filme in risanke skupaj, peljem v kino ipd. vse kar sodi v en dober odnos.

Hvala res za odgovor, mi je kar dost pomagal čeprav sem že pred tem začel delat na tem, da nekaj spremenim v dobro otrok in moje tudi.
Če bo kakšna pomembna sprememba bom spet tukaj napisal sej je ziher še kdo v podobni situaciji in nam vaši odgovori lahko pomagajo in pomenijo.

Hvala vam in lep pozdrav

Žarna, hvala za komentar.

Ja na šoli sem pogostokrat zato ker so mamico otrok klicali in vabili na govorilne ure in sestanke večkrat vendar se ni odzivala. Zadnje čase hodi na govorilne ure vendar vedno otroka zagovarja in se krega z učiteljicami in tudi ko sva bila skupaj pri razredničarki je na vsako vprašanje, ki njej ni ustrezalo spreminjala temo. Torej razredničarka je seznanjena ampak bivša zanika vse težave doma, ki naj bi vplivale na otroka in njegovo vedenje. Prejšnji teden je otrok dobil ukor in smo vabljeni na en dodaten sestanek kjer bo tudi svetovalna služba pa bom jaz svoje končno brez strahu in sramu povedal. Jaz moram in želim samo otroka zaščitit. In imaš prav, jaz rabim samo duševni mir. Službo za nedoločen čas imam, imam dva lepa in zdrava otroka, pametna tudi, imam partnerico ki me razume saj je bila v podobni situaciji kot jaz, imam neko osnovo za naprej. Nimam pa sorodnikov v Sloveniji ali res dobrih prijateljev, da bi jim lahko zaupal takšne stvari. Hvala za razumevanje in pomoč