Locitev, smrt partnerja, stiska otroka
Pozdravljeni.
Znasla sem se v veliki dilemi in naprosam za nasvet. Naj opisem svojo zgodbo:
Februarja lani sva se z partnerjem razsla. V zvezi sva bila 9 let in imava 7 letnega sina. Po razhodu sva se S sinom zacasno preselila k mojim starsem. Partner ni prebolel razhoda in je po dveh mesecih naredil samomor… Šok. A še najmanj za sina, ki ni niti potočil solze, niti nič.. Smo mislili da zaradi šoka, in da bo verjetno prišlo še za njim. Pa ni. Še uciteljica v soli ni mogla verjet, da se nam je to zgodilo saj je otrok v šoli normalno sodeloval in bil razigran. Sedaj sva si ustvarila novo zivljenje ter se preselila skupaj z novim partnerjem rer njegovima 2 otrokoma. Prvih 14 dni je bilo vse super. Sedaj pa je zadnje 4 dni zelo kriticno. Sin se cel popoldan joka ker noce zvecer sam spat. Naj povem da se veliko pogovarjam z njim in nikoli ne omeni da pogresa oceta. Dve noci sem sla spat z njim pa se takrat je rabil uro dve da je zaspal. V soli je vredu. Doma pa ko da je v neki stiski in mu ne znam pomagat. Z partnerjem in njegovimi otroci se super razume. Pravi, da mu je tudi v novi hiši lepo. Res je dozivel veliko veliko sprememb v 1 letu, ampak sele zadnjih par dni je res zalosten, niti ne je prav, non stop je za mojimi petami…ne more spat.. Kako mu naj pomagam?
Spoštovani Dilema1980,
Kratko ste opisali vašo stisko in stisko vašega otroka. V manj kot enem letu ste se ločili, doživeli šok ob samomoru partnerja ter začeli živeti z novim partnerjem in njegovimi otroki. Niste napisali zaradi česa sta se razšla s pokojnim partnerjem, niti kdaj ste spoznali vašega novega partnerja – če je bil morda on razlog vajinega razhoda. Vaš sin je na drugi strani doživel izgubo doma in družine, preselitev, obenem pa še tragično izgubo očeta in je oz. bo moral sprejeti, da si je mama našla novega partnerja (ki pa ne bo mogel stopiti na mesto očeta oz. ga otrok na tem mestu, torej na mestu očeta ne bo sprejel), obenem pa je primoran sprejeti, da ni več sam in je kar nenadoma dobil še »rivale«, torej pol-brate oz. pol-sestre (in tudi »rivala« v novem partnerju – v smislu deljene vaše ljubezni in pozornosti).
Tako za vas kot predvsem za otroka so to res izjemno velike in bistvene življenjske spremembe, katerih pa se ne da sprejeti zgolj razumsko, na hitro, pač pa jih je potrebno predelati in sprejeti tudi čustveno, fizično. Vse to je zato nek proces,kar pomeni, da verjetno počasi »prihaja za vama« in kar bo verjetno trajalo neko daljše obdobje. Ne vem koliko in kako ste vi že uspeli čustveno predelati vse te spremembe pri sebi, kje pa je s svojimi čustvi in doživljanji ostal vaš otrok. Želela bi poudariti razmejitve starševskega doživljanja od doživljanja otroka, ki doživlja nekaj čisto drugega. Kakor se to sicer morda enostavno sliši, se zdi, da je glede tega še marsikaj pomešano. Vi ste se poslovili od partnerja, otrok je izgubil očeta, česar ni uspel še niti odžalovati. Vi ste si našli že novega partnerja, otrok je ostal še sam z vami… Zanj so se te spremembe verjetno prehitre, čeprav se morda trudi prilagoditi in vsaj navzven dajati vtis, da zmore. Morda doživlja, da mora biti močan na zunaj, zagotovo pa je za otroka to zelo stresna in huda situacija. Čutite, da je v stiski. Verjetno mu je zelo težko, ker na nek način čuti, da izgublja tudi vas. V smislu, da niste več tam samo zanj in z njim (in z očetom), pač pa ste in boste razpeti med njim, novim partnerjem in njegovimi otroki, s katerimi vas bo moral deliti. Ne vem, če je na to že pripravljen oz. pričakuje od mame, da ga bo razumela, začutila, mu pomagala in predvsem bila v določeni meri tam samo zanj in z njim. Zelo dobro bi bilo najti in pogosto prakticirati takšne aktivnosti in pogovore, ko bi bila vidva z otrokom lahko sama.
Pomembno bi bilo rahločutno ugibati in odkriti kaj v resnici doživlja v sebi, kaj čuti, četudi o tem ne govori. Kaj skuša povedati/izraziti s svojim vedenjem? Kakšna njegova čustva so pod tem? Zagotovo jih pri 7 letih otrok sam ne zna in ne zmore prepoznati, ubesediti in zato močno potrebuje na tem mestu rahločutno mamo, ki mu bo pomagala razvozlati kaj doživlja in čuti in ki ga bo razumela v njegovih otroških doživljanjih (ki pa se lahko križajo z maminimi partnerskimi interesi). To ne pomeni, da mama ne bi smela živeti svojega partnerstva, rabi pa mama to zelo jasno razmejiti pri sebi in tudi spregovoriti s sinom, da bo ne glede na vse tam mama, ki bo vedno (čustveno in na začetku tudi predvsem fizično) na razpolago samo zanj in z njim, ko jo bo potreboval. To bo otrok nezavedno tudi preizkušal, in če ne bo dobil dovolj zagotovitev, da je on na prvem mestu, si bo nehote našel način, ko bo to dosegel.
Problematika je kompleksna. Manjka še cel kup relacij in odnosov, ki bi jih bilo potrebno raziskati. Žal tudi ni preprostega recepta kaj storiti, da bi pomagali svojemu sinu. Morda bi bilo potrebno najprej pomagati sebi kot mami, ki ji v tej situaciji ni enostavno. Če vam bo sami pretežko, vam je pri tem lahko v pomoč opora terapevta.
Vse dobro vam želim
Menim, da morata s partnerjem narediti korak nazaj. V ljubezni časovna komponenta mogoče res ni pomembna in če je stvar prava, ni treba čakati. Ampak vidva nista sama, imata otroke in zanje časovna komponenta vseeno nekaj šteje.
Sin mogoče niti ni toliko v stiski zaradi očetove smrti, čeprav je to neobičajno, ampak zaradi novega partnerja. Saj ni še niti leto dni od tega, kar je vaša družina razpadla, vmes sta živela pri tvojih starših, zdaj pa že tretja sprememba samo glede bivanja in družinskih članov! To je prehudo. Če pa upoštevaš še to, da je fant izgubil očeta – hud pretres vsake tri mesece. Se ti ne zdi to malo preveč?
Vidva s partnerjem sta odrasla človeka in morata znati malo potrpet. Sinu bi morala dati priložnost, da ga počasi spoznava in da gredo stvari lepo postopno in počasi, ne vse na horuk in na ful.