Pozdravljeni, pisem vam ker me zanima kaj narediti v primeru namrec spoznal sem partnerko , ki ima dve hceri 7 in 10 let in zivijo ze dve leti loceno od bivsega moza. Ze dve leti ima resne tezave z njim , ker je zelo nesramen in ne more sprejeti njene odlocitve da se je locila, tako da jo stalno prijavlja na socialno ter policijo da ne spostuje pravil, ceprav v resnici je cisto druga zgodba , enostavno manipulira z njo tudi ne placuje prezivnine itd. Sedaj pa sva se midva spoznala je pa zadeva se hujsa in tudi z otroci manipulira in jih v bistvu sunta proti meni tako da sta tudi otroka prestrasena in se seveda upirata nasemu druzenju. Tudi sam imam dva otroka in locitev za sabo in se mi zdi to totalen absurd. Poizkusila je ze vse mogoce pa z odvetniki pa razlozila je situacijo in na socialni in policiji ampak jo ne upostevajo ker ima on zal tako moc. Rad bi ji pomagal ker vem kako ji je in bi si zelel da si utvari novo zivljenje s katerim razpolaga sama in ne da ji ga krojijo drugi. Hvala za nasvet
razumem vašo željo in pripravljenost pomagati vaši novi partnerki pri soočanju s težavami po razvezi. Sami imate zaenkrat drugačne izkušnje in veste, da je hvala Bogu lahko tudi drugače. Verjamem, da vas takšna situacija pri njej moti, jezi in ovira vajino partnersko zvezo. Ne vem pa koliko ji pri tem sploh lahko pomagate vi, saj bo partnerka sama mogla najti še nove načine kako prepoznati nasilje, se mu upreti morda še na drugačne načine in se vedno bolj postavljati zase in za otroke ter predvsem začeti razmejevati kaj je njena odgovornost in kaj ne ter predvsem kako je z njeno (morda potlačeno) jezo ( v smislu odločnosti) in stikom s sabo. Ne vem, če si je že poiskala terapevtsko podporo in če jo je sploh pripravljena iskati, toda v takšni zapleteni in prav nič prijetni situaciji bi ji zagotovo lahko samo koristila.
Vi ji lahko ob tem stojite samo ob strani, jo moralno in čustveno »podpirate« ter razumete in čutite njeno stisko ( v smislu da vam jo bo lahko zaupala in dobila vaše razumevanje) , pri čemer boste skušali razmejiti svoja doživljanja in čustva (npr. svojo jezo in bes, strah, prizadetost, užaljenost itd.) od njenih in otrokovih (tako od njenih otrok kot tudi od vaših otrok). Torej, skušam vam povedati, da boste verjetno tudi vi imeli dovolj dela z ukvarjanjem s sabo in s svojimi razmejitvami glede te nove zveze in s svojo preteklostjo in s svojimi otroki, da se še z njenimi težavami ne boste mogli ukvarjati oz. bi bilo prav, da ne bi delali namesto nje (ker v resnici ne morete in ji s tem tudi nič ne pomagate). Tako se običajno zelo hitro zgodi, dokler ne prepoznamo in ne ozavestimo s čim to počnemo, da se lahko npr. povsem nehote začnemo jeziti na njenega partnerja (namesto,da bi to jezo(= odločnost) čutila, prepoznavala in ozaveščeno ter odraslo izražala ona do njega) ali intenzivno iščemo načine kako se »spopadati« z njim, torej na nek način njo oropamo odločnosti/jeze, sami pa izgubimo sebe. Če se torej preveč ukvarjamo z drugimi in ne s sabo in s tem kako je nam ob tem, torej, če preveč razumemo druge in premalo sebe, za nikogar ni dobro. Pa tu ne mislim na egoizem, pač pa na to, da je bistveno da je vsak odrasel čim bolj v stiku s sabo in da se je pripravljen vedno znova spoznavati. Če se oba partnerja ukvarjata s sabo (in kot starša dovolj intenzivno tudi s svojimi otroki – ne le v smeri »tehničnega« ukvarjanja z njimi, pač pa jim tudi pomagata pri doživljanju, prepoznavanju in izražanju težkih občutij v zanje zahtevnih situacijah), potem bo tudi nova partnerska zveza lahko funkcionirala. Sicer pa domnevam, da se bo ta nerazmejenost verjetno prenesla na vse nivoje in bodo zelo verjetno težave nastopile tudi v novi partnerski zvezi.
Torej, partnerka bo morala prevzeti odgovornost za svoj del odnosa, tako med vama kot glede bivšega moža in starševstva, vi pa za svoj del enako. Pri tem ne bosta mogla drug namesto drugega storiti ničesar. Dobro bi bilo, da se usmerite nase in se sprašujete kako je vam (in vašim otrokom) ob takšnih situacijah,ki se tičejo nove partnerke in njenih nerazrešenih odnosov z bivšim. Za to mora poskrbeti ona. Če ne bo (tudi, če ne bo znala ali zmogla, si lahko pa poišče pomoč), bo avtomatično »vskočil« kdo, ki mu je to domače in bo reševal stvari namesto drugih. Verjetno bi bilo zanimivo it raziskovat od kod mi to, ali res to rabim in kako začeti bolj razmejevati.
Vse dobro vam želim.
Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka
