Najdi forum

Kako oditi, psihično nasilje

Spoštovani,
že nekaj mesecev se vrtim v krogu, ne znam iz njega, ne vem, kako, a vem, da MORAM. S partnerjem sva skupaj 5,5 leta. Imava hčerko, na poti je drugi otrok. Težave imava, odkar sem prvič zanosila, verjetno sva jih imela že prej, a nanje nisem bila pozorna oziroma sem njegovo ravnanje lažje ignorirala in se mi ni zdelo tako problematično.
Pred zanositvijo sem bila zelo lepa ženska, imela sem čas poskrbeti zase, veliko sem tekla … Tudi med nosečnostjo sem vzdrževala telesno pripravljenost, vsak dan prehodila (teči nisem smela zaradi prenizke posteljice) po 5 kilometrov … A vseeno, zredila sem se, ampak meni se je to zdelo normalno, rodila sem čudovito punčko. Med nosečnostjo se je začelo njegovo žaljenje. Začela ga je motiti moja teža. Ne samo, da skoraj nisva imela več spolnih odnosov, tudi poljubil me skoraj več ni, objel pa sploh ne.
Zdravniki so mi prepovedali dvigovanje težkih stvari. Ker sem želela mir v hiši, sem še vedno počela vse, vključno s fizičnimi deli (npr. sekanje drv). Če sem ga za karkoli prosila, me je začel zmerjati, da sem razvajena, da se smilim sama sebi … Vedno so se mi zasolzile oči, ko sem videla druge ljubeče bodoče očete. Njemu je bilo odveč iti na kakšen pregled z mano, ko sva šla v porodnišnico, me je ves dan napadal, da ni imel časa pojesti zajtrka in zakaj tako dolgo traja …
Po rojstvu hčerke je bilo vse še hujše. Zbolela sem za poporodno depresijo, iz katere pa sem se nekako začela sama reševati. K sreči je bil do hčerke vedno dober, nimam kaj reči. Odnos do mene pa se je negativno stopnjeval. Bila sem nesrečna, želela sem si le 2 uri na teden, da bi se lahko spravila nazaj v formo. Prosila sem ga, naj mi pomaga, a mi prav škodoželjno ni hotel, medtem ko sem je ob moje kilograme ves čas obregal. On je seveda lahko šel kadarkoli kamorkoli, jaz nikoli. Pa sem tudi to nekako rešila. Dvakrat na teden mi je prišla pomagat študentka, da sem počasi spet začela teči.
Vmes sem dobila veliko opazk na račun denarja. Porodniška ni bila velika, ker sem v 7. mesecu nosečnosti dobila odpoved, sem tudi po koncu porodniške težko splezala na kolikor toliko zeleno vejo. Ko sem dobila službo, mu spet ni bilo prav, češ kako lahko toliko zaslužim (pa ne zaslužim veliko, ker imam polovični delovni čas), če pa nič ne delam. Dobila sem dodatno delo, žrtvovala svoj spanec, da sem lahko delala, ker mi on ob vikendih ni mogel priskočiti za nekaj ur na pomoč.
Odločila sva se, da za zdaj ne bova več imela otrok. Prodala sem skoraj vso opremo. Ampak se je zgodilo. Ponovna nosečnost je bila za naju šok. Zahteval je, da grem naredit splav. rekel mi je, naj uredim, kot bi mi rekel, naj grem v trgovino po štruco kruha. Dva tedna sem naokrog hodila popolnoma zabuhla od joka, ni mogel razumeti, da mi je težko. Ko sem ga prosila, naj se s starši dogovori za varstvo hčerke tisti dan, ko bom imela splav, mi je rekel, češ, zakaj pa rabim varstvo, saj bom takoj končala. Ni razumel, da bom verjetno tisti dan popolnoma iz sebe, da bom potrebovala malo miru, da v miru sprejmem svoje dejanje.
No, splava nisem mogla narediti, k sreči so mi dali dokaj pozen datum, da sva se nekako uspela dogovoriti, da ga obdrživa. Vesela sem, srečna, komaj čakam tega otroka. A njegovi izpadi iz prve nosečnosti so zdaj samo še močnejši. Sem v osmem mesecu. Še vedno delam, doma poskrbim za vse. Vstajam ob štirih/petih, da grem na sprehod, ker moram zaradi žil. Podnevi mi seveda ne dovoli …. Spet sem razvajena, se smilim sama sebi. Zakaj? Rodit ne bo šel z mano, ker mu je škoda časa, tako ali tako ne more roditi namesto mene. Po pravici – niti se ne želim ,da bi šel. Tudi na očetovskem dopustu ne bo, ker se mu zdi neumno jemati dopust, če bom jaz na dopustu, doma in lahko poskrbim za vse. Teža mi toliko narasla kot med prvo nosečnostjo, ampak je moje telo spet predmet posmeha. Zaklepam se v kopalnico, da me ne bi videl brez oblek …
Pravzaprav sem se v zadnjih dneh zgrozila ob spoznanju, da počnem vse. Vozim otroka v vrtec, iz njega, vmes tečem v službo, doma kuham, delam vse, čas zase si vzamem samo, kadar otrok spi. Vse samo, da mu ne bi dala povoda za žalitve, a vedno nekaj najde. Vedno nekaj ni v redu, vedno so druge boljše, nič ne znam, nič ne delam …
Tega si ne zaslužim! Ne želim takega življenja! Ne želim, da imajo otroci tako mamo!!! A dejstvo je, da nimam kam. Živim v njegovem stanovanju, da bi najela svojega, nimam denarja. Če bi šla, ne bi šla brez otrok, a sama finančno skrbeti za dva …
Domov ne morem, starši živijo 100 km stran, ne vedo, kakšna je situacija, niti ne bi razumeli, saj tistih par dni na leto, ko se vidimo, partner pred njimi igra popolnoma drugačnega človeka, prijaznega zeta, nežnega partnerja, celo otroka npr. previje, česar doma nikoli ne počne … Vsi ga hvalijo in me trepljajo po rami, češ, kako srečna sem lahko.
Prosim, povejte, pokažite mi pot, vsaj začetek poti, ki je sama ne vidim. Vem, da bi zmogla, ampak ne znam začeti. Želim po mirni poti, ne želim mu vzeti otrok, želim da otroka imata očeta, le jaz z njim nočem več živeti, ker ne morem več. Ker se zalotim, da mislim le na to, da bom ugodila njemu, namesto da bi se posvečala hčerki in sinu, ki je na poti. Katere možnosti imam?

Spoštovana,

žal vas je moral »šokirati« že drugi otrok, da ste se zavedeli, da se v zlorabljajočem odnosu, v katerem ste prevzeli vlogo nemočne žrtve, niste več pripravljeni zatirati, prilagajati in spreminjati.

Začetek poti, po katerem povprašujete, je preprost: pogledati resnici v oči. V dobro vajinih otrok je, da to storite čim prej. Hčerka se ob vas že od rojstva uči, kako je biti žrtev, morda sinu tega ne bo treba; zdaj je pravi čas, da obrnete ploščo.

Ne vem, ali lahko resnici pogledate oči brez podpore. Večina od nas v takih situacijah tega ne zmore, zato vam svetujem podporno terapevtsko skupino za posameznike, še raje za pare, ali pa zakonsko terapijo.

Kar opisujete, namreč kaže, da sta oba z možem hudo ranjena pristala v tem odnosu in da se te rane samo še poglabljajo. V zakonu, kakršnega opisujete, se nikoli ne bi znašla, če vaju ne bi v to gnale nepredelane vsebine iz otroštva in še dlje nazaj. Kje ste se tako dobro naučili, da ste krivi in odgovorni prav za vse, kar vašemu bližnjemu ni všeč? Da je treba ohranjati fasado celo pred starši, ki bi morali biti varno zavetje v najhujših stiskah? Da si mora vaše telo – in še brez zaščite pred nosečnostjo – tako skrajno želeti objem nekoga, ki vas najbolj zlorablja? Toplo vam priporočam, da čim prej preberete knjigo dr. Christiana Gostečnika Je res vsega kriv partner?

V vašem pisanju je čutiti, kot da se vam strašno mudi, kot da je treba zdaj, takoj, že »včeraj« ukrepati in rešiti vse za nazaj in za naprej. Seveda, lahko greste prijavit svojo situacijo na CSD, policijo, se posvetujete s strokovnjaki na Društvu za nenasilno komunikacijo, skratka, začeti raziskovati, kje se začnejo vaše ustavne pravice v partnerski zvezi. Že čisto takoj, v trenutku, ko ste to prebrali, pa lahko prenehate tekati od ene naloge do druge, zadihate in sklenete: tega se ne grem več. Sedete na kavč, se zatopite v dobro knjigo in možu, ki se zapleta v lastni začarani krog napadalnosti, nehate skušati ustreči.

Ampak naj ponovim: poiščite si strokovno podporo, seveda če res želite kaj spremeniti.

Lepo vas pozdravljam,

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

takoj pokliči varno hišo in te bodo sprejeli. Potem boš v miru urejala vse ostalo. Drži se.

nova
Uredništvo priporoča

Meni nikoli ne bo jasno, kako so ženske sploh še lahko intimne s partnerjem, ki jih več kot očitno sovraži?

Hej…poznam iz osebnih videnj podoben primer isto 3-je otroci…moz zaljiv nato prevara z njegove strani…itd..Na nepremicninah ji uredijo stanovanje kr hitro…Ce bi bila brezposelna bi dobila subvencijo za stanovanje polna cena je 200eu ona placuje samo 35eu. pol je se tu prezivnina za otroke…ki jo moras dobivati..ona dobi300eu poleg socijalne podpore 300eu se dobis enkratno socijalno 500eu to je pa enkrat na leto.Sedaj ima ljubimca in se videvata veckrat na mesec.Seveda si zeli vec ampak on ne.Pa je nekako sprijaznjena s tem.Ima tudi mamo ki ji stoji ob strani.. Mama kuha kosila..itd kdaj pa kdaj kupi hrano.pomagajo si….Zenske zdruzimo se

ti si eno ubogo revše, kot sem bila sama.
Zavedaj se, da takšnemu človeku NIKOLI NE BO DOVOLJ. Karkoli boš naredila, NE BO DOVOLJ. Postavi se zase, mlada si, odmakni se mu, nisi vredna prenašati žaljivk in poniževanja. Take dedce bi najraje nekam….. obesla. Pa je bil moj bivši zelo priden za delat, preveč (deloholik), in tudi nas (otroke in mene) pretirano silil v delo. Ampak, zbrala sem pogum (pa sva zgradila čudovito hišo s prekrasno opremo in dragimi materiali opremljeno) in šla, z obema otrokoma, sicer imam službo ves čas. Nič ni vredno toliko, ne hiša, ne avto, kot to, da te nihče ne ponižuje in zasmehuje in pretepa, kot MIR, MIR, MIR. Pa imam drugega moža, z njim majhnega, nagajivega fantka, ki je moje sonce in vso moževo podporo. Zavedaj se, da se bo tvoj sinček, ki prihaja, če boš še živela z njim, obnašal do tebe ravno tako, kot se sedaj partner/mož. Mojadva sinova (18 let), se tako obnašata do mene in sploh nimata občutka, da delata kaj narobe. Ker sta s tem živela, da ata mamo ponižuje. To je nekaj čisto normalnega za njiju. Samo jaz sem skozi čudna pa prf……, pa nenormalna, pa ne vem kaj še vse. Ko pa rečem, da sta že dovolj stara, da lahko s svojo glavo razmišljata, kaj je prav in kaj ne, pa rečeta: sej si naju ti vzgajala. In to imaš, sam si skozi otroštvo z otroci, trudiš se, potem ti zabrusi še takšno.

Lp

RESNO RAZMISLI IN SE P R E S T A V I IZ TOČKE A NA TOČKO B

Želim ti srečo pa javi se kaj

New Report

Close