težave s tašćo
ozdravljeni!
S svojo ženo imava dokaj velik problem in veliko se kregava glede druženja s starimi starši.
Naj na kratko pojasnim situacijo: Moja žena prihaja iz druge kulture (starši prihajajo iz BIH in so tudi druge veroizpovedi). Kar se tiče drugačnosti vse to sprejmem in nimam nikakeršnih predsodkov in tudi z ženo nimava težav glede tega. Velik problem vidim v njeni mami.
Njena mama je zelo verna muslimanka in je bila zelo razočarana, ko je zvedela, da si najin sin ob rojstvu ne bo obrezal kožice kot je to v navadi pri njih. To je bilo tako hudo, da je posiljevala mojo ženo in ji jokala in dajala pridige. V velikih stvareh napada ženo: zakaj nimata otroka muslimanskih imen, zakaj jih ne vzgajamo v duhu vere. Velikokrat tekmuje z drugimi starimi starši (mojimi), češ zakaj smo bili pri njih zakaj ne pri njej. . Vsako jutro prvo pokliče ženo (na dan lahko tudi 10x). Podobnih situacij je bilo res veliko in še bi lahko našteval.
Vse skupaj je prišlo tako daleč, da se zelo slabo počutim kadar smo v njeni družbi. Pri meni je priznam vse skupaj v 9 letih pustilo prevelike posledice in me že vsaka njena majhna napaka vrže iz tira in imava z ženo resen problem sploh zdaj ko imava 2 otroka, ker ona nekako lažje požre te stvari kot jaz, ker je z njo živela celo življenje in je takega obnašanja navajena.
Velikokrat se je partnerka pregovarjala s svojo mamo vendar velikega učinka ni dosegla, ker ona nekako ne razume stvari oziroma se stvari ne spremenijo. Na svojo mamo je zelo navezana in ji vse te stvari oprosti, jaz pa enostavno ne morem preko stvari ki jih je naredila. In imava res hude težave, ker ima žena občutek, da mora izbirati med mano in svojo družino. Jaz pa se tudi slabo počutim v njeni družbi sploh sedaj ko imava otroka.
Upam, da sem vam na kratko predstavil problem.
Zanima me ali obstaja rešitev in kakšna je glede nastale situacije?
Ali moram jaz vse sprejeti in popustiti, da ona taka pač je? Ali obstaja kakšen drugi način?
Spoštovani,
Hvala ker ste se obrnili na naš forum. Opisujete nakopičene težave pri sprejemanju drugačnosti iz strani tašče, ki očitno izvaja psihično nasilje nad hčerko na eni in vajino družino na drugi strani. Dajte to preprečiti. Tudi sam prihajam iz Bosne, tam sem rojen, vzgojen in šolan v Sloveniji, a vam ne nameravam pisati o Islamu in tradiciji obrezovanja, o medkulturnem moralno-etičnem konfliktu različnih kodov in tradicij … itn., vi to najbrž že dobro poznate, in to je v vašem primeru še najmanj pomembno. Z vašo mehkobo ni nič narobe, delate z ljubeznijo in strpnostjo, a bo treba poseči po samospoštovanju in odločitvah, ki iz tega izhajajo. Imate pravico do miru, spoštovanja in svobodnega odločanja kako bo družina živela. To je tudi vajina odgovornost.
Vaša stiska je boleča, ker je načet tako družinski kot partnerski mir in vzajemnost, povzroča pa ga dvoje, kot sledi iz opisa: nepripravljenost partnerke, da postavi meje materi in s strani tašče nesprejemanje pogojev in stila življenja, ki ga živite v kulturno mešani družini. Spoznati je potrebno dejanski vir težav, ki je v nefunkcionalnem vedenju tašče, saj gre za obrambno držo pred tem, da bi si v življenju dovolila več prožnosti in mehkobe do drugačne izbire in življenjskih odločitev hčere. Slednja pa se mora odločiti ali se namerava v prihodnje posvetiti lastnim potrebam in potrebam vajine družine in zbrati pogum za soočenje z obrambami matere. To je proces, ki rezultatov ne da čez noč, od vas pa zahteva podporo v skladu z vajinim dogovorom in občutenjem drug drugega v partnerskih in družinskih vlogah.
Rešitev zahteva iskanje drugačnega spoprijemanja kot ste ga vajeni, saj obstoječe ravnanje ne prinaša ureditve težav, ki postajajo za počutje družine nevzdržne. Torej obstajajo druge, bolj varne poti, poiščita jih in pri tem se posvetite sebi, družini, temu kar vas povezuje in dela povezane, pripadne. Nikakor pa ne pristajajte na vlogo nemočne žrtve, temveč razvijajte nove veščine. Preden ugotovite, da nekaj novega in drugačnega deluje, morate to najprej preizkusiti. Navadno nas pri tem spremljata negotovost ni strah pred neuspehom ali zavrnitvijo, toda občutek padca ne pomeni neuspeh. Vstanemo in vztrajamo dalje. Vsak mali uspeh bo naredil večjega, tega ne pozabite. Otrok vas pri tem spremlja na svoj način, kar srka sta vzor in dejanja, ne besede.
Predlagam vama, da se pogovorita o tem kaj vaju utrjuje v vajini partnerski ljubezni in prijateljstvu ter katere so meje, za katere se bosta odločila, da bosta sledila potrebam družine, vaju dveh, predvsem pa potrebam otrok. Varnost in dostojanstvo morata biti ključni vodili, saj nam omogočata, da se sprejemamo taki kot smo, svobodni in enkratni, pa čeprav s svojimi omejitvami. Preverita katere so vrednote, ki sta jim pripravljena slediti za vsako ceno in zarišita ukrepe, štejejo le dejanja. O odraslih temah ne razpravljajte pred otroki, oni morajo živeti otroštvo, zato to velja še posebej v fazi napetega vzdušja v odnosu do tašče oz. širše družine.
Družinski sistem, ki sta ga zgradila in ga razvijata s partnerko kot starša je nekaj svetega, vidva odločata o sreči in zadovoljstvu v družini. In to vsekakor zmoreta. Partnerstvo je kontinuirana gradnja mostu na katerem stojimo, ni receptov in lahkih bližnjic, so pa izkušnje dragocene in rezultati dolgoročni.
Skrbita zase, drug za drugega in otroka, slednja vama bosta hvaležna za vso dediščino, kar doživljata ju bo zaznamovalo za celo življenje. Moč bosta našla v sprejemanju najprej sebe takšne kot ste, v odločnosti in nato v vztrajanju, ker se vam bo obrestovalo. Tašča se bo že prilagodila, verjemite. Tudi njej boste s tem dali priložnost, da spozna svojo zmoto, svojo lastno bolečino, ki jo bo morala razreševati v drugem odnosu, zato bo primorana iskati bolj spoštljive pristope. Najprej do sebe…
Če boste na novi poti imeli potrebo po strokovni spremljavi, se obrnite na bližnji partnerski oz. družinski center, z veseljem vam bodo pomagali.
Želim vam miren in uspešen pričetek novega leta!