Pozdravljeni!
Vem,da je bilo verjetno na to temo napisanega že veliko,a vseeno ne najdem odgovora na moj problem…
Z možem imava 2 otroka in imamo se res radi.Težava pa nastopi,ko se družimo z mojima staršema in mojo sestro ter njeno družino.
Sestrin mož je res naporen,moja dva starša se okoli njega neumno trudita…vse le v želji,da se ne bi nič kregali in da bilo vse popolno. Moj mož pa pravi,da smo hinavski in se noče več družiti z njimi.Ne razume,da se s svakom trudim tudi jaz le zaradi mame,očeta in sestre.On meni,da je treba z vsemi prekiniti stike…res sem žalostna…

Spoštovana,

tole ste zapisali ravno na božično jutro, sredi božično-novoletnih praznikov, ko bi morali uživati zasluženo praznično vzdušje v krogu najdražjih, žal pa v družinah privrejo na dan (ali pa se kuhajo na še močnejšem ognju) vsa nerešena nesoglasja, konflikti in zamere. Ne samo da ste žalostni, ampak ste tudi že pošteno jezni na napornega svaka, na starša, ki »se okoli njega neumno trudita«, na moža, ki vas ne razume in zagovarja radikalno rešitev problema s prekinitvijo vseh stikov – in morda še na koga. To je pravzaprav dobro, kajti jeza je tista mogočna energija, ki nas potiska po poti sprememb.

Dokler boste videli le dve možni rešitvi – a) popolnost brez kreganja kljub temu, da med osebami, ki ste jih našteli, marsikdo vidi koga drugega kot napornega (če se milo izrazim), b) prekinitev stikov z vsemi člani vaše prvotne družine – boste frustrirani, žalostni in jezni. Ko pa boste lahko posvojili dejstvo, da je sprememba edina stalnica in da so za rešitev vašega problema mogoče različne poti, se boste osvobodili in ukrenili vse potrebno, da boste našli ravnotežje v sebi in s tem tudi v svojih odnosih. Ni treba, da »izgubite« moža zaradi svoje primarne družine, niti da zaradi njega »izgubite« svojo primarno družino. Z mamo, očetom, sestro se, upam, lahko srečujete tudi brez navzočnosti moža in svaka. Isto velja za vajina in sestrine otroke. Če je namreč vaš cilj srečevanje in druženje ljudi, ki se imate radi, se spoštujete ali ste si vsaj simpatični. Če pa se morajo vsi srečati »v polnem številu«, ker bo sicer fasada idealne popolnosti razpokala, potem si boste morali vzeti čas in pretehtati, kaj je za vas (in samo za vas osebno) najpomembnejše. Saj veste, omlete ne moremo speči, ne da bi razbili jajce. Naj nam bo še tako všeč, ko je varno spravljeno v lupini – ostali bomo lačni.

Takrat se boste lahko ozrli na prehojeno pot in si z olajšanjem rekli: »Glej no, ves ta strah je bil brez potrebe.«

Lep prehod v novo leto vam želim,