hladen odnos, flegmatik
Pozdravljeni,
odločila sem se, da tudi jaz napišem kaj me tare. Sicer sem dolgo razmišljala ali ja ali ne, ampak situacija je takšna, da skoraj nimam izbire, izgubiti pa tudi ne morem nič. Obračam se na vas, saj potrebujem kak nasvet, tudi graja je dobrodošla, a trenutno bolj kričim po podpori, tolažbi, zatorej ne bodite preveč strogi.
No, pa dajmo..da boste lažje razumeli celotno zgodbo, je najbolje začeti na začetku. Spoznala sva se preko spleta, navezala stik, se dobila in tako začela najino pot kot par. Že na začetku sem sicer videla, da je bolj flegmatičen tip človeka, a da je tako zelo, sem spoznala šele kasneje.
Na začetku sem rabila kar nekaj časa, da sem se zaljubila vanj, saj se je moja prejšnja veza končala s smrtjo. V njem sem videla rešilno bilko, da končno lahko spet zadiham in na novo zaživim. In tako sem si rekla, pa dajmo probat. Kaj kmalu sem vse večkrat prespala pri njem, dokler se čez čas nisem dokončno priselila k njemu. Sicer živi v hiši s starši in dvema bratoma, a imela sva svojo sobo. Sedaj pa že dve leti živiva v mansardi, ki sva si jo sama poštimala. Skupaj sva skoraj 4leta.
V tem času se kot fant, ni prav preveč izkazal. Morda mi je v tem času le 1x kupil rože, da tega nisem pričakovala. Naj povem, da ni škrt in da mu ni težko zapraviti denarja zame..ali za kogarkoli drugega, ampak v izkazovanju ljubezni, pa ni preveč vešč. Meni denar in materialne stvari ne nudijo ljubezni, nudijo mi le zadovoljstvo, kot vsakemu izmed nas. Najin odnos že od začetka ni bil tak, kot bi si želela in tudi ne tak, kot menim da bi moral biti. Če primerjam prejšnjo vezo, sta kot dan in noč.
Na začetku je vedno poudarjal, da je pri njem pomembna iskrenost in ko sem 1x nekaj zamolčala, je že bil na tem, da me pusti, zaradi malenkosti. Kasneje ko sem pa jaz od njega pričakovala iskrenost, pa tega ni bilo nikjer. Skratka, on je takšen, da ko ga nekaj vprašaš, ti pove tisto, kar ve da hočeš slišati..glede določenih stvari. So pa stvari, ki ti jih pove zelo na direkt in to take, da človeka prizadenejo. Nima nekega pravega filtra. Naj povem, da sem v njegovo iskreno ljubezen do mene vedno malo dvomila, saj mi tega ni kazal, povedal. Nikoli me ni objemal, božal, lubčkal, bil z mano nežen, pozoren, mi lepo govoril, nikoli. Jaz sem pa bolj čustvena oseba in take stvari rabim. Velikokrat sem mu povedala kaj me moti, česa si želim, vedel je ko sem žalostna, zakaj sem..Nikoli ni tega popravil, niti se potrudil ali pokazal zanimanje. Povedala sem mu, da tako ne morem, ker nisem zadovoljna in srečna in da ga ljubim, ampak da bom šla, ker tako ne morem živet. Nikoli ga ni nič premaknilo niti za milimeter. Zdi se mi, da se skozi ponavljam, govorim eno in isto in vedno naletim na gluha ušesa in čutim da vlagam energijo nekam, kjer ne bo rezultata. Naj povem, da ga ljubim in si želim, da veza uspe, ampak trenutno nič ne kaže na to. Vedno sem bila jaz tista, ki sem mu namenila več pozornosti, kot on meni, potem sem to zmanjšala, ker sem vedno ostala lačna ljubezni, katere nisem dobila, potem pa se je izgovarjal, da češ sem jaz kriva, da je tako, ker se zgledujem po njem. Naj povem, da me je velikokrat prizadel..recimo..pozabil je na drugo obletnico, za rojstni dan mi ni podaril nič, ko sem ga spraševala o poroki, je odvrnil, da ne ve s kom bi se poročil in še in še. Zjutraj ko vstane, mi ne da ljubčka, me ne poboža, ampak gre samo iz sobe ven. Ko ga na to opozorim, pa naredi, ampak se čuti, da je prisiljeno in ne storjeno iz njegove želje, iz ljubezni. In to me najbolj odvrača od njega. Ko ga kaj vprašam, je vedno zelo tih, najbolj se kregava, ker med nama ni komunikacije. Jaz se zelo trudim in vedno naju spodbujam k temu, ampak on noče ali ne zna. Zanimivo se mi pa zdi, da je poveljnik gas.društva, kjer pa te veščine moraš imeti. Ko se kregava, se noče pogovoriti, ampak zbeži..ali gre prej v službo, ali gre spat, ali gre v drug prostor. Nikoli ne želi razčistiti stvari, ampak vedno zbeži stran. Ko se voziva v avtu, ko sva kje zunaj, nimava si kaj povedati..jaz že, on je pa vedno tiho in potem postanem živčna, ker ga moram prosit da kaj pove. Moram povedati, da čutim da sem se tudi jaz zelo spremenila in da včasih tudi meni zmanjka besed, to se mi prej ni nikoli dogajalo. Moti me, ko greva kupovat pohištvo, ga vprašam za mnenje in ga nikoli nima, vedno samo reče, meni je v redu. Tudi če je kje kaj poškodovano, razbito, uničeno, ga nič ne moti,..vedno reče da brez veze kompliciram. Ko sem ga spoznavala, me je velikokrat dobesedno šokiral s kakšnimi dejanji. Ko je prišel k meni na obalo, je prišel neumitih zob, smrdel je, bil je ves raztrgan in zmečkan. Tudi obleke ki jih je vzel s sabo, jih je zmečkane samo vrgel v potovalko. Ko sem mu kaj rekla, je reku da to ni nič takega, da je to vse v redu, da kompliciram čist za brez veze. Ko sem prišla k njemu, sem komaj čakala, da ga vidim, on me pa nikoli ni bil preveč vesel. V avtu ko sva sedela, je na pol spal, po eni uri pa je rekel, da gre spat, ker ne more več, čeprav sem se do njega vozila eno uro. Kot bi mu bilo vseeno. Čez poletje sem delala na obali in sem ga en dan želela presenetit..prišla sem nenapovedano…on je spal..in ko sem vstopila vsa vesela, nasmejana, vzhičena, v pričakovanju, da bo vesel..me je samo pogledal, kot bi me pričakoval in rekel “čao”, se obrnil ter spal naprej. Bila sem tako močno prizadeta, da sem hotela iti takoj nazaj domov, potem pa se je opravičeval, ampak vesel pa še vedno ni bil. Ne razumem njegovega početja. Govori mi, da me ljubi, da sem zanj na prvem mestu pred vsemi, da je srečen z mano,..tega pa ni nikjer videti. Na koncu je pa še užaljen, ko mu povem, da mu ne verjamem da me ljubi, kot govori, seveda mu rečeno tudi argumentiram. Vedno mi reče, da si vse skupaj samo domišljam in da to vidim samo jaz. Ko želim kam iti, mu nikoli ni do tega, če pa že kam gre, mu je vse odveč. Nikoli ničesar ni vesel, vedno je zelo resen, vedno utrujen, vedno brez energije. Opažam, da tudi sama se ne znam več veseliti stvari, kot sem se jih prej. Veliko bolj sem resna, žalostna, ni spontanega iskrenega nasmeha in ob tem se počutim zelo prazno, žalostno. Vedno stvari izvem od koga drugega ali pa zadnji trenutek od njega, ko ga pa kaj vprašam, mi vedno odgovori, da mi nima kaj povedati. Da dam kak primer…ravno včeraj sem mu rekla, da greva ob 17h na snemanje oddaje ( to je vedel že pred 1tednom ), pa me pogleda..ajoj, jst sm pa zmenjen, da gremo danes z gas društvom delit koledarje. Kdaj si pa to že vedel? Pa pravi od sestanka, od torka. Halooo? 6 dni je vedel, pa mi ni povedal, da je zmenjen, tudi vprašal me ni, če imava kakšne plane,.. Skratka, potem sem jaz tista, ki dela iz muhe slona, čeprav so to stvari, za katere ga prosim že od samega začetka, da mi jih pove, da se pogovarjava. Verjela sem da nama bo uspelo, se trudila, sedaj pa ne verjamem več tako zelo. Mislila sem, da se bodo stvari izboljšale. Zdi se mi, da se obnaša, kot bi bil samski. Naprimer, zdaj je šel spat..pa ga vprašam, če kar gre..(brez lupčka..), pa flegmatično odvrne da ja. In to je bil povod, da zdaj pišem na ta forum. Ne vem več kaj narediti, zelo sem zmedena, žalostna. Počutim se tako osamljeno, kot da nimam nobenega na kogar se lahko obrnem..v stiski se pogovarjam z njim, nikoli mi ne da občutka, da me razume, me ne tolaži, mi ne nameni kakšne lepe besede. Naj povem, da skupaj načrtujeva otroka, hodiva na neplodnostno, otroka si že zelo dolgo želim, matrala sem se, pa do zdaj ni uspelo. Sedaj greva v postopek, in sem v razpotju, si ustvariti z njim družino ali ne. Jaz si zelo želim in sem tukaj zelo zmedena, sploh ker se trudim že 10 let, s prejšnjim partnerjem mi ni uspelo, veliko sem dala skozi, pretrpela,..in boli me, ko bi spet mogla vse na novo začeti, če bi šla narazen. Pa ne samo zveze, tudi čustveno bi se spet mogla pobrati..meni to vzame precej časa. Težko pozabim, težko grem naprej, spet na novo ustvarjam iz nule..po smrti prejšnjega partnerja sem padla v hudo depresijo z paničnimi napadi in na kocu sem zbolela še za socialno fobijo. Kar dve leti sem bila skozi doma. Sem zelo čustvena oseba, težko se poberem, težko stvari pustim za sabo, težko prebolim. Težko mi je, ker imam občutek, da nisem niti toliko vredna, da bi se kdo potrudil zame. Še veliko imam za povedati in napisati, ampak trenutno sem tako iz sebe, da niti ne morem več pisati. Želela sem malo opisati situacije, da bi bolje razumeli najin odnos. Seveda me lahko karkoli vprašate in vam bom odgovorila. Prosim pa tudi za kakšen nasvet, mnenje.
Se opravičujem, če je vse skupaj napisano malo zmedeno, ampak upam, da se da kaj razbrati. Upam, da se kdo oglasi.
Želim vam lep preostanek večera, lp
Spoštovana,
v vašem pisanju je čutiti globoko žalost zaradi prezrtosti, ki jo doživljate, nekomunikacije s partnerjem in nerazumevanja vaših temeljnih čustvenih potreb. Doživeli ste smrt prejšnjega partnerja, kar je boleča zgodba zase, in želite si otroka, ki ga ni in ni. Kot da že to ne bi bilo dovolj, ob sedanjem partnerju ne dobite prav tistih znamenj pozornosti, ljubezni in naklonjenosti, po katerih vas najbolj žeja. Ne morete se otresti začaranega kroga premišljevanj o tistih partnerjevih lastnostih, ki vam grenijo življenje, zato ne morete pogledati iz te ječe brez oken in vrat.
Zunaj pa se razprostira svet, ki je barvit in neskončno zanimiv in v katerem si zase lahko poiščete prijazen in prijeten prostor. In v resnici ste povsem svobodni, da stopite ven in ga zagledate. Ječa namreč res nima oken, vrata pa ima, odklenjena so, samo na kljuko morate pritisniti in jih odpreti. Kako? Tako, da se obdate s pozitivnimi ljudmi in stvarmi, zavihate rokave in tvegate delo na sebi. Nikakor vas ne želim zavajati, da je odpiranje teh vrat lahko in instantno; je pa absolutno mogoče in prineslo vam bo več, kot si ta hip sploh zmorete predstavljati.
S sedanjim partnerjem namreč ostajate iz napačnih razlogov: ker je bil nekoč za vas rešilna bilka; ker ste se že toliko namučili s poskusi zanositve; ker vas je strah ponovne izgube in novih začetkov z negotovimi izidi. Ko pravite, da ga ljubite: ali je to res ljubezen ali pa samo strah, kaj bi počeli brez njega? Kot zelo čustveno občutljivi osebi vam je še toliko bolj potrebno delo na sebi, da se okrepite, pa če boste ostali s tem partnerjem ali ne, imeli otroka ali ne. Z ostajanjem v takem odnosu, ne da bi kaj spremenili pri sebi, je podaljševanje nepotrebnega trpljenja. V to trpljenje pa potegniti še otroka … prav čutite, da ste na razpotju, in vaši pomisleki so upravičeni. Anthony de Mello pravi: »Reči ljudem ne je del prebujanja. Del prebujanja je, da živite svoje življenje, kot vam ustreza. In razumite: to ni sebično. Sebično je zahtevati, da nekdo drug živi svoje življenje tako, kot se vam zdi prav.« Del vašega prebujanja, kot kaže tudi vaše pisanje, je, da ste zdaj pripravljeni zagledati stvari take, kot so, in ne takih, kot bi si želeli. Toda take, kot so, ne pomeni samo »slabše, kot bi si želeli«, ampak tudi »boljše, kot si trenutno predstavljate«!
Korenine vašega občutka nevrednosti in zapuščenosti pa segajo globlje od sedanjega in tudi prejšnjega partnerstva. Ne samo v vaše otroštvo, ampak v nepredelane čustvene zadeve do treh generacij vaših prednikov. Če se boste odločili za terapevtski pogovor, jih boste v varnem prostoru odkrili in jih odluščili s svojega življenja.
V novem letu vam želim premišljenih, nepristranskih odločitev in sproščenega raziskovanja novih poti.
Pozdravljeni,
najlepše se vam zahvaljujem za vaš odgovor in mnenje. Naj morda še delno odgovorim na vse skupaj. V bistvu je bil zame rešilna bilka na začetku, ko sem bila doma neprestano zaprta med štiri stene, zaradi depresije, paničnih napadov in kasneje zaradi socialne fobije.
Nekako se mi je stanje kasneje izboljšalo, seveda tudi s pomočjo tablet, vendar sem vsaj stopila v svet iz temne sobe in vsaj delno začela spet živet. Naj povem, da ga ljubim, težko si predstavljam življenje brez njega, je pa tudi z njim zelo težko, velikokrat nevzdržno. Moram pa priznati, da tako kot sem ljubila, zdaj pokojnega fanta, tako mislim da ne bom mogla ljubiti več nobenega. Enostavno ne gre. Z njim sem si želela biti vse življenje, si ustvariti družino, bila sem srečna. Tako kot ne bom nikdar več, vsaj za zdaj ne kaže tako. Njegove smrti še zdaj ne morem sprejeti, to je zelo težko. Nekako sem šla naprej, vendar bolj ker morem, delno tudi hočem, si želim, vendar so moja čustva zelo ranljiva. Mene v osnovi zanima vaše mnenje glede najine zveze, kaj se vam zdi glede opisanega…kaj nama manjka? Želim strokovno mnenje, kaj je za uspešno zvezo pomembno da uspe, kaj bi midva morala spremeniti,..bolj v tej smeri. Pa saj nekako vsi vemo kaj je treba, a nam včasih zelo pomaga, če nam to pove nekdo drug.
Rada bi tudi mnenje glede enega dogodka, ki je bil pred kratkim…želim še mnenje nekoga, da vem ali imam jaz težavo, ali je težava nasploh. In sicer..iz službe je prišel domov, jaz sem pripravila kosilo in pred tem pospravila in počistila stanovanje..sva pojedla, nato sem ga vprašala, če greva v mesto s kužki na eno tortico ali sladoled, potem s kužki na sprehod..odgovoril je, da je ravno prišel iz službe iz mesta in da se mu res ne da iti še enkrat tja, da naj greva na sprehod po vasi. Pol ure za tem ga kliče sodelavec..nekaj bo treba popraviti. Kljub temu, da je sobota in da je oddelal svoj urnik in da ta vikend ni dežuren on, pravi da mora iti v službo to porihtat. Pravim mu, da mu ni treba, ker ni dežuren, naj gre tist ki je dežuren..pa mi odgovori, da hoče it on porihtat. Potem mi pravi, pridi greva v mesto, me boš počakala, da porihtam v službi, potem greva lahko na sprehod. Torej, za službo, ki mu ni bila obvezna, je želel iti v mesto, zame, ki sem ga prosila, pa ne?? Kaj menite konkretno glede tega primera? Skozi mi govori, da sem zanj na prvem mestu in najpomembnejša pred vsemi, vendar dejanja kažejo drugače. Za moje mnenje se največkrat ne zmeni, ampak se za vse odloči sam. Ko mu povem, da sem žalostna ali razočarana ali da se mi ne zdi prav, potem takoj obrne, da se samo hočem kregat. In tukaj je začaran krog. Počutim se zapostavljeno. Če si z nekom ustvarjam družino, si želim, da sem mu pomembna, da mi to pokaže na različne načine in da me upošteva, ne da počne stvari, kot bi bil samski. Ker skupaj naj bi bili družina, otrok je pol mene in pol njega, meni to veliko pomeni. Želim si, da otrok odrašča v ljubezni in v prijetnem okolju…skratka, rada bi veliko napisala, iskreno, pa se nekje med pisanjem izgubim..pa volje mi zmanjka..prosim za mnenje, morda se še kaj oglasim.
Obupana sem…
Lep vikend vam želim
Pozdravljena,
terapevtka ti je zelo dobro odgovorila, verjamem pa, da trenutno še nisi “tam”, ko bi lahko te besede zares razumela – s tem ni nič narobe, nihče se ne rodi pameten, in tega, s čimer še nimamo izkušenj, pač ne moremo z levo roko razumeti, kaj šele začutiti.
V bistvu imaš dve možnosti. Ena je, da vztrajaš na tej poti, na kateri si zdaj. Na ta forum se stekajo večinoma podobne zgodbe, in zdi se, da večina tudi ostane na poti, na kateri tako trpijo, da iščejo pomoč na tem forumu. Zveni paradoksalno? Hja, taki smo … kar pa ne pomeni, da moramo taki tudi ostati. In tu je druga možnost: zelo pomembno je ugotoviti, kaj je tisto, kar moramo sprejeti, ker ne moremo spremeniti, kaj pa je tisto, kar lahko (in bi morali!) spremenimo. To ni enostavno – zelo pogosto ljudje delamo ravno obratno: na vse pretege skušamo spremeniti tisto (tistega), česar (kogar) ne moremo, medtem ko sprejemamo ravno tisto, kar bi lahko spremenili. Najbolj pogost primer (vsaj na tem forumu) je: ženske bi naredile vse, da bi spremenile svojega partnerja (pa čeprav je to NEMOGOČE!), in skoraj nič, da bi spremenile sebe (kar pa JE mogoče). Izgovori za to so racionaliziranje (saj še ni tako slab, saj me ima rad, saj ne pije …), zanikanje (ne verjamem, da je tak in tak, verjamem le to, kar hočem verjeti), primerjanje z drugimi (kaj pa prijateljičin mož, ki pije, vara, jo pretepa …, moj je stokrat boljši), iluzije (ljubim ga, ljubi me) … To so naši obrambni mehanizmi, ki so nam nekoč, v otroštvu, reševali kožo in zdravo pamet, v odraslosti pa so nam postali velika ovira in nam škodujejo.
Na razumski ravni tega ni tako težko dojeti. Priporočam ti knjige Sanje Rozman Umirjenost, Zaljubljeni v sanje, Peklenska gugalnica. V njih najdeš tako strokovno razlago kot konkretne primere.
Tako se je zgodilo pravkar. Terapevtka te je usmerila v področje, kjer ti lahko narediš spremembe, namreč vate, v tvojo pot, v raziskovanje same sebe. Ti pa še vedno iščeš rešitev v zunanjem svetu, torej kako spremeniti njega, kako rešiti vajin odnos … Ti odgovori, tisti pravi, ki delujejo, pridejo sami od sebe, ampak šele po tem, ko rešiš, kar je naprej treba in mogoče rešiti: sebe.
Redno berem ta forum in lahko rečem, da je odlična (seveda žalostna) slika tega, kar trdi teorija: da ne vemo, kaj je ljubezen, oz. da ljubezen prepoznavamo tam, kjer je ni. V seznamu je veliko tem, ki so močno podobne tvoji (mogoče se tebi to zdaj še ne zdi tako), in vse imajo skupno točko: ona ga ljubi in je prepričana, da ima tudi on njo rad. Vendar pa je dejstvo, da tisto, kar nas sili, da ostajamo v takih odnosih, tako zgrešenih, neizpolnjujočih, težavnih, hladnih, včasih celo nasilnih, NI ljubezen, ampak nekaj patološkega, kar smo se naučili že v otroštvu. Tedaj smo se naučili, da je nekaj pač ljubezen. Recimo: mama otroka ves čas kritizira; otrok si razloži, da je očitno on res tako slab, saj je mama odrasla, pametna in že ve; otrok želi in mora verjeti, da ga ima mama rada. Zato si prevede: nenehna kritika (tudi strupena) = ljubezen. In glej ga vraga: v odraslosti si bo ta otrok našel partnerja, ki ga bo prav tako kritiziral. Zakaj in kako ven, o tem res odlično govorijo omenjene knjige, večkrat sem o tem pisala tudi na tem forumu, zato zdaj ne bi.
Me je pa tvoj prispevek “poklical” iz še enega razloga. Tudi jaz sem o svojem partnerju dolga leta – še preden sem začela resno brati knjige o psihologiji in psihoterapevtske knjige ter se podvrgla psihoterapiji – mislila, da je flegmatik. Še zavidala sem mu, da je tako “kul”. Jaz pa vedno preobčutljiva. On pa – pri enem ušesu noter, pri drugem ven. O stvareh, ob katerih bi jaz hlipala in škropila solze kot vrtna škropilnica, je pripovedoval, kot bi govoril o vremenu. Vau!
Vau pa tak, ja. Vsa ta “flegmatičnost” je bila maska, ne le maska, ampak obrambni mehanizem, ki se ga je prav tako naučil že v otroštvu. Ta ležernost, nezainteresiranost – v marsičem, kar ti opisuješ, prepoznam nekdanje vedenje svojega partnerja. Naj ti povem, kaj se je razkrilo skozi psihoterapijo. Ujetost v igre vlog (predvsem žrtve); kopica skorajda neprebojnih obrambnih mehanizmov, s katerimi se je uspešno izogibal resničnosti (racionalizacija, olepševanje, zanikanje); disociativna motnja osebnosti (po domače: multipla osebnost). In to še ni vse, ampak naj bo dovolj. Veliko veliko dela je moral vložiti, da se je tega dokaj uspešno otresel – vsak dan sproti je še vedno potreben trud, a zdaj že prav “majčken”. Predvsem pa se je moral – prvi pogoj – zavedeti, da je z njim nekaj narobe, da je nekaj “čudno”, da očitno nečesa ne dela “prav”.
Kaj pa jaz? Kako je lahko vse to počel? Preprosto: jaz sem bila drugi pol (od tod tudi naslov Sanjine knjige Peklenska gugalnica). Jaz sem to dopuščala z lastnimi obrambnimi mehanizmi (predvsem zanikanje in iluzije – Zaljubljeni v sanje je skoraj kot napisana zame). Bili so trenutki in situacije, ko sem opazila luknje v njegovih zgodbah, v njegovem imidžu, maski, a sem racionalizirala, primerjala, olepševala. Seveda: ljubila sem ga in on mene! Za to bi bila pripravljena iti skozi ogenj, ne le po žerjavici. A žal sem se motila. To ni bila ljubezen, vsaj ne prava in neobremenjena, zdrava, brezpogojna ljubezen. Drug drugemu sva odigravala to, kar sva mislila, da rabiva, kar sva mislila, da je ljubezen, ne da bi se tega sploh zavedala. In to je to, kar počne večina parov, katerih eden se oglasi tu s svojim pismom. Bili so trenutki, ko sem si rekla, danes je tak, kot da je drug človek, dvojnik, danes je tisti, ki me nima rad. In seveda sem si takoj nato rekla, ne dramatiziraj, saj to ni film, saj to se v resnici ne dogaja, vsaj tebi ne … Pa se je! Ignorirala sem vidne, slušne zaznave, predvsem pa svojo intuicijo – vse sem povozila z razumarstvom par excellence! Sebi v škodo, jasno. Kaj vse se je skrivalo pod tem? Od porazne samopodobe do patološkega strahu pred zapuščanjem, manjvrednostnega kompleksa itd. itd. Pa sem imela “čisto v redu” otroštvo, nobenega alkoholizma ali spolnih zlorab. Ja, stvari pač niso tako preproste!
No, sem že predolga. Da zaključim. Želela si tudi mnenje o konkretnem dogodku. Morda me je prav ta tvoj oris spodbudil, da sem ti odgovorila. Ker me je med branjem stiskalo pri srcu, tako močan dežavu sem imela. Skoraj dobesedno to sem ob partnerju doživljala zelo pogosto, s tem da sta v igri tudi dva otroka, ne psa! Zgodbe v ozadju, globini in preteklosti imajo različne nianse, podstave pa so praviloma enake. Moj partner se je čutil vrednega in koristnega le v službenem smislu, tako so ga naučili, zraven so bili še nekateri drugi dejavniki. Ko sem ga poskušala bolj “integrirati” v najin odnos in v našo družino, si je o meni izmislil celo projekcijo, kakšna da sem in kako mu hočem škodovati, samo da se mu ni bilo treba soočiti z dejstvi, kot so, da je družina pomembnejša od službe, da ljubezni v službi ne bo našel, da ga otroka potrebujeta itd. Bolj ko sem ga skušala spremeniti, v večjega namišljenega sovražnika sem se spreminjala v njegovih očeh. Pot, ki ti jo resnično odsvetujem, razen če se želiš temeljito seznaniti s peklom. In še otroke zraven.
Taka situacija ti torej sporoča, da so njegove vrednote in prioritete drugje kot tvoje. Lahko se ustaviš pri tem dejstvu, se vdaš v usodo in potegneš vanjo še potomce. Lahko pa raziščeš, ne le, zakaj je on “tak”, temveč, kar je še pomembnejše, zakaj si ti “taka”, da v takem ravnanju prepoznavaš ljubezen in se ti zdi vredno in ključno, da ohraniš to zvezo. Če bosta šla v to raziskovanje oba, je veliko upanja, da se bo vajina zveza prenovila, pravzaprav na novo rodila in postala to, kar mora biti, da bo res ljubezenska. Take so moje izkušnje.
Srečno!
Prej boš spregledala, da te ta tip sploh ne ljubi, bolje zate. Eno je nekomu govoriti besede in zatrjevati, kako ga imaš rad, a drugo so potem dejanja. Njegova dejanja točno kažejo na brezbrižnost, v bistvu mu je vseeno zate in za vajin odnos.
Najslabše kar lahko sedaj narediš, je to, da imaš z njim otroka. Upam, da si vsaj toliko odgovorna in ne boš šla na umetno oploditev ter ne rodiš otroka v takšen zanič odnos. Ali bi nemara rada, da ubogo nedolžno bitjece trpi v takšni družini?
Ne morem prebrat vseh odgovorov niti vašega pisma do konca, ker so absolutno predolgi.
Kolikor sem prebral vaše pismo bi pomislil, da ima vaš partner izogibavajoč stil navezanosti, vi pa morda anksioznega. Oseba z zdravim stilom navezanosti se z vašim partnerjem najverjetneje ne bi zapletla.
Vaš link
Lahko tudi poguglate “avoidant attachment disorder symptoms” npr.
Skratka, če je tako, vaš partner nima psihičnih ali čustvenih kapacitet, da bi vam nudil željeno čustveno odzivnost.
Vaša zaljubljenost v njega pa je morda odraz kak vzorec ljubezni ste prejemali doma. Kogar so doma čustveno odrivali naprimer, se ne bo mogel zaljubiti v osebnostno zdravega človeka, saj mu bo dolgočasen.
Jaz bi vam svetoval, da poiščete ampak res kvalitetnega psihoterapevta, takega, ki mu boste zaupali tudi s svojimi notranjimi občutki in se pogovorite kaj je možno.