Posledice ločitve pri otroku po enem letu

Pozdravljeni,
Približno eno leto po ločitvi so se pri hčerki začele pojavljati težave. Skrbništvo imam jaz-mama.Hčerka je pri očetu zelooo rada.Jaz ji stikov ne branim.Jih ima zelo veliko.Je skoraj kot odprto starševstvo.
Pri očetu je vse tako,da ji vse dovoli. Oče živi sam, vendar v patološki simbiozi z njegovo materjo, ki ji ravno vse dovoli.Lahko bi rekli,da ko je hčerka pri njima,onadva igrata njeno igro.
Sedaj je hčerka,ko je pri meni začela vse bolj pogrešat očeta.To izgleda takole. Ko pride večer, hčerka začne tulit -histerično TATI,TATI in se je ne da umirit.Ne zlepa,ne zgrda (sem mislila,da izsiljuje).Ponoči se zbudi in tudi tuli.
To traja kakšen mesec. Kaj naj naredim? Mi tudi reče:Bi bila pri tatu,ne pri tebi,…

Hvala za nasvet

Spoštovani Dejka123!

Na kratko ste opisali svojo stisko, stisko mame, ki ji sami ni enostavno. Stisko mame, ki ne najde načina kako pomiriti hčerko, katera vse bolj pogreša očeta. Niste napisali koliko je hčerka stara, domnevam pa, da je še majhna. Gotovo ni enostavno pomiriti hčerkinih močnih čustev pogrešanja (razočaranje, žalost, jeza, bolečina, prizadetost, strah….) in zdržati ob njej, ne da bi se morda preveč ujeli v svoja čustva in doživljanja ob tem. Še posebno, če je to zvečer, ponoči, ko je hčerka oz. sta morda obe že utrujeni, zaspani, manj tolerantni, bolj dovzetni za čustvene in telesne senzacije s katerimi je (vsaj otrokovo telo) popolnoma preplavljeno… In potrebuje mamo, ki lahko samo zdrži ob hčerkinem pogrešanju.

Bistveno je prepoznati svoja doživljanja in jih ločiti, razmejiti od otrokovih doživljanj (če pogreša očeta to še nič ne pomeni, da nima rada vas – da bi torej zmogli resnično slišati, razumeti kaj vam skuša z neutolažljivim jokom sporočiti – o sebi, ne o vas – in da od vas pričakuje, da jo boste samo zmogli pomiriti- biti ob njej, jo umirjeno objeti, božati, držati za roko, ji šepetati, da ji verjamete in ji to tudi daste vedeti, da razumete in sočustvujete z njo, da tako doživlja in da ji je res hudo ob tem…, da jo morda vprašate kaj pogreša, da lahko morda že kaj govori o tem in se že s tem sčasoma malo pomiri… ). Tudi, če govori, da bi bila rada pri očetu, je pomembno to slišati, ji dati vedeti, da jo razumemo, jo vprašati, da to lahko izrazi vedno bolj tudi z besedami (žalostna sem, boli me, ker ni tatija, pogrešam ga, rada ga imam….) Če jo skušate materinsko slišati in začutiti v njeni stiski, ji dovoliti, da čuti, kar čuti in ji pomagate to izraziti, to še nič ne pomeni, da bi se zato morala preseliti k njemu…. Je pa verjetno najtežje toliko razmejiti in narediti nekaj na sebi, da pri sebi lahko zdržite s tem,da z vami in vašim načinom ni nič narobe… In da še vedno lahko iščete kako lahko kaj naredite še boljše, še drugače…, tudi če ji morda kdaj dovolite kaj več ali manj in drugače kot oče…

Bistveno je dovoliti otrokovim čustvom, da so in jih ne negirati, pač pa zdržati z njimi, jih skušati začutiti, prepoznati, poimenovati, razmejiti, naučiti otroka na najprimernejši način izraziti svoja doživljanja, čustva in svoje želje in potrebe… in najti sebi primerne načine za pomiritev same sebe in otroka… Seveda pa tudi postaviti neke meje sebi in otroku in ga v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo vedno bolj učiti odgovornosti. Skratka, starševstvo pomeni »iti skozi sebe in svojo zgodovino do otroka in njegove sedanjosti in prihodnosti«.

Iz pisma je zaznati, da vas verjetno jezi očetov način življenja in njegov način vzgoje, ki morda res ni najbolj primeren, vendar vi nanj skoraj zagotovo ne boste mogli vplivati. Morda je njegov način zelo različen ali celo diametralno nasproten vašemu načinu. Morda vas ravno zato še toliko bolj moti. Vi boste lahko poskrbeli samo za svoj način in delali na njem. In začutili kako hudo je otroku, ko krmari med morda dvema skrajnostima in gledali kako otroku tako pomagati, da bo zmogel ohraniti sebe, hkrati pa ga pripraviti na življenje in odgovornosti, hkrati pa tudi začutiti in zdržati z otrokovimi stiskami in mu dajati sočutje, razumevanje, toplino…. Morda je še najtežje prevetriti svoja prepričanja in vidike, jih morda nekoliko korigirati,priti v stik s svojimi čustvi, si dovoliti razviti še sebe in svoja zatrta področja in takorasti in zrasti v točno tako mamo kot jo otrok potrebuje…

Vse dobro in čim bolj prijazne praznične dni vam želim.