Starši se vtikajo v moje življenje

Star sem 32 let. V zgornjem nadstropju hiše, sem si zgradil svoje stanovanje. Starša živita v spodnjem delu hiše. Imamo ločene vhode. Imam službo. Imam svoje hobije. Ne pijem. Ne kadim. Ne drogiram se. Pač vse je ok. Starša mi težita:

1. Da si moram likati obleke. Razlaga: Ne uporabljam likalnika. Obleke operem in jih dam sušit in so že s tem dovolj "zlikane" za iti ven med ljudi na ulico, npr. v trgovino ali kaj podobnega. Če pa grem na kakšen pomemben sestanek, pa si itak vse zlikam in pazim, da nisem ravno zgužvan. Drugače, za vsakdanja opravila, pa ne likam.

2. Da imam neurejeno frizuro. Razlaga: Ne nosim nobene frizure. Tako kot lasi sami padejo, tako jih držim na sebi. Ne uporabljam glavnika. Rekel bi da imam mladostniški stil frizure. Tak malo razkuštran. Lase imam malo daljše, ravno čez ušesa. Drugače pa so lasi čisti.

3. Da imam umazano stanovanje. Razlaga: Stanovanje ni umazano. Na tleh se sicer vsaki toliko opazi kakšen moj las, kar posesam približno 1x na mesec.

4. Da vozim star in nevaren avto, in zato naj si kupim novega. Razlaga: Avto je 15 let star golf. Dobro ohranjen. Opravil tehnični brez problema. Novega ne želim, ker ga ne rabim.

5. Da mi mora mama kuhati kosilo, ker jaz ne znam zdravo jesti in se bojita da bom zbolel. Težita, da moram jesti vsak dan kosilo pri njiju, ki ga mama skuha. Razlaga: Meni večinoma paše jesti zelenjavo in sadje. Onadva imata s tem problem, češ da jem premalo in da ni zdravo jesti samo zelenjavo in sadje (pretiravata, saj ne jem "samo" zelenjavo in sadje in ne jem premalo ... visok 185, 81 kg, športnik) in zato mi težita, da moram jesti kar skuha mama. Sicer jaz poleg zelenjave in sadja pojem tudi kaj "konkretnega", npr. meso, pašto, riž in podobno, ampak to se zgodi recimo par krat na teden ... drugače pa mi večinoma paše sadje, zelenjava, oreščki in podobne lahke stvari.

Staršem govorim, da je vse glede mene v mejah normale, da bom zase SAM poskrbel, da bom živel tako kot se meni zdi da je prav živeti, da se moje osebno/zasebno življenje njiju ne tiče in da naj me prosim pustijo na miru in mi nehata vsiljevati njun "prav". Onadva ne razumeta in govorita, da se ju moje življenje tiče, ker ju je sram kaj si bodo sosedi mislili o meni, ko me bodo videli v nezlikanih oblekah in razkuštrano frizuro. Dajata mi občutke krivde, da jima s tem, ker si ne likam oblek in ker imam bolj razkuštrano frizuro in ker se vozim s starim avtomobilom, delam sramoto in govorita da zaradi tega trpita. Dajata mi občutke manjvrednosti, ker trdita, da so vsi "normalni" in da jaz nisem normalen ... trdita da imam psihične motnje/težave, ker ju ne poslušam glede teh stvari.

Vztrajata, da si ne znam kuhati zdravo hrano in zato težita, da mi bo mama kuhala. Jaz pa težim, da bom vse sam naredil in naj me prosim pustita na miru. Onadva pa na to odgovorita, da "ko bom znal zase sam skrbeti, me bosta pustila na miru" ... do takrat pa da me ne želita pustiti na miru, češ "da ne znam zdravo jesti in da bom zbolel" in "kaj si bodo drugi mislili ko me bodo videli ljudje zunaj na ulici". Pa halo! Imam 32 let. Kaj jima ni jasno??

Poudarjam, to nima nobenega smisla kar govorita, kajti zase znam sam poskrbeti. Dejansko sem že 5 let živel sam, jedel sam, si sam kuhal, vse sam delal, popolnoma ločen od njiju in prav nič slabega se mi ni zgodilo. Tudi glede prehrane, vse sem si delal sam in prav nič slabo se nisem počutil. Niti enkrat nisem bil pri zdravniku v vsemu temu času. Večinoma se oblačim v trenirke in športna oblačila in do zdaj niti enkrat nihče ni imel pripombe glede tega in osebno nisem imel težav glede tega. Ko to povem mojima staršema rečeta "da so drugi tiho, ker mi iz vljudnosti ne želijo povedati v obraz da sem neurejen", ipd. Moje dosedanje partnerice se nikoli niso pritoževale nad tem kar se pritožujejo moji starši. Ko poslušam njune očitke glede vseh teh stvari, imam občutek, da pretiravata, ustrahujeta in širita neresnico, kajti če bi res bilo tako kot trdita onadva, bi jaz danes bolehal, ker bi nezdravo jedel in nobena punca ne bi bila z mano, ker bi bil neurejen tako kot govorita moja starša. Ampak nimam težav niti z zdravljem, niti z iskanjem partneric, niti kaj tretjega povezanega s tem. Sem povsem zadovoljen s svojim življenjem in prav nič mi ne manjka. Potemtakem sklepam, da pretiravata in da je v njiju problem.

Npr. očitata mi, da nisem še samostojen, ker nimam pralnega stroja. Ampak pralnega stroja nimam, ker prenavljam stanovanje in nisem še kupil pohištva in bele tehnika, saj moram še končati z gradbenimi deli! Onadva pa to posplošujeta in izrabljata, tako: "Nisi samostojen. Ne moreš skrbeti sam zase. Saj niti pralnega stroja nimaš!". In tako vztrajata, da mi mora mama prati moje umazano perilo. Jaz pa jima trdim, da ne rabim pomoči od njiju in naj me prosim pustita na miru. Da bom že sam zase poskrbel. Četudi nimam pralnega stroja, bi si perilo pral 2x na mesec v pralnici in bi bilo rešeno. Ampak onadva tega ne razumeta in vztrajata, da ne znam zase skrbet, da nisem samostojen in da dokler ne začnem živeti s kakšno partnerico v svojem stanovanju, je prav da mama poskrbi za omenjene stvari glede mene. Trdita, da vsakdo rabi nekoga, da zanj skrbi in ker jaz še nimam partnerice, mora mama skrbeti za omenjene stvari glede mene - kuhati, prati, čistiti. Jaz pa želim, da me mama (in oče) pusti na miru, da sam poskrbim zase, onadva pa trdita, da nisem tega sposoben. Jaz pa vem, da sem povsem tega sposoben, saj sem že nekaj let živel povsem sam brez nobenega problema.

Pa naj omenim, da moja mama tudi mojemu očetu pere, čisti in kuha. Mogoče je tu nekje problem, ki ga potem onadva prenašata name.

V stanovanju, ki ga prenavljam/gradim, sem si uredil kuhinjo, mizo za jesti in hladilnik. Staršema sem omenil, da zdaj ne želim več da mi mama kuha kosilo vsak dan in da zdaj, ko imam urejeno svojo kuhinjo, mizo in hladilnik, si bom sam kuhal in da lahko pridem vsaki toliko k njima na kosilo (jaz si to želim le zato da ohranimo stike/odnos, ne zato ker rabim nekoga, da mi kuha). Spet sta začela težit o vsemu kot sem opisal. Sem rekel da si bom sam kuhal in naj me prosim pustita na miru. Da je to moje življenje in naj se ne vmešavata, ker se ju moje življenje ne tiče. Nakar začneta očitat še ostale stvari, ki sem jih prej naštel. Onadva poudarjata, da se ju tiče, ker ju je sram kaj si bodo sosedi/ljudje mislili o meni, ko me bodo videli neurejenega (frizura in "nezlikane" obleke) -> iz mojega stališča gledano pretiravajo, saj sem dovolj urejen za današnjo družbo da lahko grem npr. v Mercator in nihče me niti ne bo opazil ... pač trenirka, športno ... in nimam strganih oblek ali tenisk ali kaj podobnega ... in niti ne smrdim ... in res je da ne likam svojih oblek, ampak se sploh ne opazi, sploh zdaj pozimi, ko imam čez bundo ali kakšno debelo majico. In če smo že pri likanju, prav vseeno mi je kaj si bodo drugi mislili o meni, če me bodo videli npr. v Mercatorju v nezlikani majici ... saj nisem v službi ali na poslovnem sestanku.

Ko jim povem naj me pustita na miru, se užalijo. Predvsem mama. Začne govorit, da sem do nje nesramen, da nimam do nje spoštovanja in da je razočarana nad mano, ker nisem "normalen" kot vsi ostali. Mama mi začne očitat, da jo s tem, ker jo ne poslušam glede teh stvari kar sem opisal, prizadanem ... pravi da nimam empatije. Celo jokati začne. Razočaram jo. In zaradi takšnih izpadov začutim, da se želim izogibati stikov s starši, ker čutim, da mi dajata občutke krivde po nepotrebnem. In ne . Svoje frizure, oblek, urejenosti stanovanja, prehrane, avtomobila ... ne želim spreminjati, ker mi je čisto ok tako kot je. Tako se najboljše počutim. Zdi se mi odveč to kar mi starša težita.

Mama teži, da imam umazano stanovanje (po mojem mnenju pretirava ... ja tu pa tam je kakšen las na tleh ... postelja ni postlana ... vodni kamen v straniščni školjki ... to je to). Vprašam kaj se to njo tiče če imam neurejeno stanovanje? Na to odgovori, da "kaj si pa bo človek mislil, če pride v takšno neurejeno stanovanje ... kaj te ne bi bilo sram?". Rečem "nimam obiskov". Reče "lahko ti kdo pride iznenada". Rečem "ne, to se v zadnjih petih letih ni zgodilo. In tudi če nekdo pride iznenada, je to kakšen moj prijatelj, ki ga prav nič ne bi motilo moje "neurejeno" stanovanje. In stanovanje ni toliko neurejeno, da bi me moralo biti sram.". In ona odgovori "Mene bi bilo sram. Si bo tvoj prijatelj mislili 'kaj ga ni mama naučila držati urejeno stanovanje'?". Itak, da si moj prijatelj ne bi tega mislil. V glavnem, zmeraj na to "sramoto" se vračamo v teh debatah ... "Kaj si pa bodo drugi mislili?!" ipd. In oče pri temu podpira mamo. Pa ne bi rekel, da je stanovanje res neurejeno ... pa še takrat me ne bi bilo sram ... saj dokler drugim ne škodim, kaj me briga kaj si drugi mislijo o meni.

Ali je možno, da sem nor ali da je kaj z mano narobe, in da se zaradi tega ne zavedam tega kar mi govorijo starši? Mislim ... jaz nobenih negativnih odzivov/posledic nisem bil deležen v življenju zaradi tega kar mi starši težijo. Razen tega njihovega teženja, je moje življenje v najboljšem redu. Zdaj, ali težijo z razlogom? Se moram spremenit? Ali delam nekaj kar je družbeno nesprejemljivo/škodljivo? Ne vem. Imam občutek, da je z mano vse ok, samo ko starši začnejo težit, začnem dvomit v to.

Spoštovani Svojeglav,

iz vašega pisma se takoj lahko razbere, da je na preizkušnji vaše zaupanje vase, vaša gotovost vase. Torej, ali zaupate svojim občutkom in mislim ali ne. V splošnem smislu imate tukaj izziv. Sama začutim, da je v vašem življenju, dejavnostih in dejanjih vse v redu in ste lahko nase kvečjemu ponosni. Še posebej z vidika, da imate močno željo ohraniti samostojnost, svobodo odločanja in prevzemanje odgovornosti na vseh področjih življenja. Veliko lažje se je namreč predati ugodju matere oz. preskrbljenosti s strani staršev. A vi ravno tega nočete in ste brez dvoma na pravi poti.

Veliko razlogov za dejanja in razmišljanja vaših staršev ste že sami pravilno navedli. Prevladuje njun strah pred osramočenostjo, nesprejetostjo, zavrnitvami s strani okolice. Vaše življenje v njunih očeh predstavlja njuno življenje, s tem se identificirata, predvsem mati. Vodijo jo najrazličnejša popačena prepričanja, da mora poskrbeti za svojega otroka (to ji da občutek, da je skrbna, odgovorna mati), kar bi ji omogočilo številne potrditve. Živi tudi v prepričanju, da jo potrebujete, da brez nje ne morete, kar ji znova daje lažen občutek pomembnosti. Itd. Vaše življenje je v središču njunega. Lahko bi rekla, da preko tega vaša mati odraža svojo globljo rano (lahko tudi več ran), svoj čustveni manjko iz preteklosti (npr. občutek zanemarjenosti, nepomembnosti, odrinjenosti, razne strahove…). Vaš oče ostaja negotov, neodločen, a vendar enako odgovoren kot mati.

Vi na drugi strani njuna dejanja zavračate, saj čutite, da niso sprejemljiva, resnična, vaša gotovost vase je stalno na preizkušnji. Čutite, kot da bi se morali stalno zagovarjati in dokazovati svoje dosežke. Včasih ne veste več, ali je že morda kaj res, včasih bi že najraje dvomili, tako naveličani ste njunega vmešavanja v vaše življenje. Njuni odzivi so izjemno prikrito manipulativne narave, sicer v dobri veri, da bi poskrbela za vas, osnovani na njunih prepričanjih iz preteklosti, ki nimajo nikakršne zveze z vašim sedanjim življenjem, a hkrati neusklajeni z vašimi željami. Tukaj se le odražajo. Čutite, da vam ne zaupata, da dvomita v vaše sposobnosti in zmožnosti, da vam dajeta občutek manjvrednosti, vzbujata dvome, da nimata nikakršne vere v to, kar ste že dosegli, v čemer ste dobri in uspešni. Vaše želje, vaše življenje /(zanju) ne obstaja. Navzven še kako obstaja, a v globini ne. Ni dvoma, da vam starša želita dobro, prav tako ni dvoma, da preko svojih dejanj, misli in doživljanj skušata zaceliti svoje rane iz otroštva, svoja neuresničena hrepenenja in potrebe. Vaši občutki vam to sporočajo.

Kljub vztrajanju pri svojih trditvah, katere vaše starše nikakor ne prepričajo, ne glede na to, kaj pokažete, rečete, naredite, koga drugega bi pa takoj, boste verjetno morali razmišljati tudi o svoji prihodnosti, saj kolikor ste že sami ugotovili, spoznali, miru, sproščenosti v "svojem" življenju najverjetneje nikdar ne boste imeli. Vedno bo nekaj. Morate se zavedati, da sta vaša starša prepričana v pravilnost svojih dejanj in nepravilnost vaših in da se kar tako sama od sebe od tega ne bosta odmaknila. Tako se jima ni treba soočiti s tistim, s čimer bi se morala. Svoje nerazčiščene teme iz preteklosti lažje preigravata v tem, da vam (sinu) nenehno sporočata, kako nepopolni, nepomembni, nezreli ste (še). Torej nikdar dovolj dobri. Ker ste v njuni bližini vsak dan. A vsak lahko spremeni samo sebe. Kolikor boste želeli imeti mir, boste morali razmišljati o drugih poteh za naprej, a to bo vaša odločitev. Čeprav se zavedate, da ste v redu, da vam gre dobro, veliko energije izgubljate v odnosu s starši. Že misel na to, kaj bo spet danes, ko pridete domov, vam pobere nekaj energije, konkretni stiki, pregovarjanja pa veliko več. Staršema dokazovati karkoli nima smisla. Edino smiselno je, da okrepite svoje zaupanje vase, svojo odločnost, iskrenost do sebe in da potujete po svoji poti, tako, kot čutite.

Želim vam, da si še naprej zaupate, zaupate svojim občutkom, svojim smiselnim idejam za življenje, da sledite svojim smernicam naprej. Če boste prisluhnili temu, kar vam narekuje srce, boste šli naprej po pravi poti. Srečno vam želim.

Tudi jaz se moram odzvati na tvoje sporočilo, dragi avtor!

Tako kot terapevtka sem tudi jaz zelo prepričana, da je s tabo vse ok, da razmišljaš pravilno, znaš poskrbeti sam zase in nimaš prav nobenega razloga, da bi te bilo sram.

Starši imajo pač včasih kakšne zakoreninjene predstave o tem, kakšno bi življenje moralo biti - moje starše je bilo recimo vedno sram, ker nimam nobenih rož na balkonu, ker 'kaj bodo pa rekli sosedi, da imaš neurejen balkon'. Mami ni prav, ker si ne lakiram nohtov (sem po njenem zato neurejena ženska), očetu ni prav, da ne nosim visokih pet, itd. Nekje sredi dvajsetih me je to nehalo obremenjevati, ker sem ugotovila tri pomembne stvari: 1) da enostavno nisem tip človeka, ki bi bil narejen po njunih merilih 2) itak nikoli ne bosta zadovoljna, zato je ta bitka izgubljena 3) kljub temu nimam problema jaz, temveč onadva.

Moj predlog: še naprej naj te niti malo ne sekira, kaj si mislita starša. Dovolj si star in odrasel, da te mora zanimati samo, kaj se tebi zdi prav (in seveda da s svojimi dejanji ne škodiš drugim - 'užaliti nekoga' ne pomeni nekomu škoditi!). Kdor se bo družil s tabo in te imel rad, naj te ima rad takega, kot si in ne takega, kot tvoji starši mislijo, da bi moral biti.

Če bi jaz prišla k tebi na obisk, bi raje pojedla zelenjavo, ki si jo ti pripravil, kot kosilo, ki ga je skuhala mama. In srajca, ki bi ti jo zlikala mama, bi me prej odbila, kot privlačila.

Ostani še naprej zvest samemu sebi. Odrasti pomeni ravno to, da se otreseš pričakovanj in vzorcev staršev ter začneš stopati po svoji poti, poti, ki si jo izbereš sam in ustreza tvojim željam - in vodi k cilju, ki si si ga izbral sam in ne tvoji starši.

Starša igrata na karto izsiljevanja, češ. midva bova prizadeta, če se ti ne boš obnašal tako,
kot hočeva, midva bova užaljena, objokana, oh in sploh.
Vrni jima enako - TI si komot užaljen, prizadet in objokan, ker te pri 32 tretirata kot otroka,
ker ti ne zaupata, ker te ne spoštujeta, ker te ne cenita itd. Lahko jima razložiš, da te to večno
obtoževanje tako psihira, da ne boš več dolgo zdržal in boš moral oditi proč, zaradi zdravja.
Ker je to edini jezik, ki ga tvoja dva razumeta.