Imam hčerko iz prejšnjega zakona, ki je bila še do nedavnega prijavljena na mojem naslovu. Je polnoletna in v tem šolskem letu zaključuje srednjo šolo. Po ločitvi je bil dodeljena meni in je od očeta prejemala preživnino, tako, kot smo se dogovorili na sodišču. V tem letu pa je samovoljno zapustila dom in se odšla drugam. Sedaj me je obvestila, da je prijavila naslov pri očetu in da od mene zahteva kar precejšnjo vsoto preživnine. Moram tudi povedati, da nimava več nobenih osebnih stikov, saj jih je prekinila po tistem, ko se je odselila za par tednov k fantu in sem temu nasprotovala. Tudi v šoli je preklicala vse moje pravice o informacijah glede njenega šolanja, vse. Zakaj, še sama ne vem. Ali ima kdo kakšno idejo ali pa znanje o takšni situaciji, kako to rešiti. Jaz ji preživnine nisem pripravljena kar tako dati, navsezadnje sem vedno lepo skrbela za njo in bi tudi še v nadalje, če bi ostala doma. Naj se obrnem na CSD ali počakam na kakšno sodišče, ali kaj?? Čisto sem obupana zaradi njenega odnosa do mene. Naj povem še to, je ena od treh hčera in samo z njo imam takšne neurejen odnos. Hvala.

Spoštovana mama polnoletnega otroka!

Iz vašega pisma je zaznati stisko razočaranja, jeze in skrite bolečine, ki se vam prebuja ob hčerkinem vedno večjem uporništvu, njenem postavljanju zase, iskanju svoje identitete in samostojnosti. V teh prazničnih, božičnih in novoletnih dneh, ki so še posebej obarvani s hrepenenji po toplini in domačem ognjišču ter iskanjem zavetja v družini mora biti izredno hudo obema. Vsak si želi biti samo sprejet, ljubljen, objet in če si tega starš in otrok ne moreta dati, res boli. Prekinjen stik, zamere, jeza, odtujenost so stvari na katerih se lahko mama in komaj dobro odrasla hčerka hitro zavrtita v začaranem krogu. Na površju je verjetno veliko jeze, globoko spodaj pa so pogrešanje, neslišanost, bolečina, žalost… Do slednjega je verjetno težko priti, ker je še preveč boleče, zato se lahko na zunanji ravni preigravajo pogosti konflikti z upornostjo, kjer se stik na jezi in z njo povezani užaljenosti že prej prekine.

Začaranega kroga ni lahko presekati. Kdo bi moral slišati koga? Narediti prvi korak? Od staršev pričakujemo, da so kot starejši in modrejši vedno nekaj korakov naprej, da razmejijo svoja doživljanja od doživljanj otroka in da zmorejo stvari videti tudi globlje. To pomeni, da starš zmore v otrokovih pogosto ne najbolj primernih odzivih videti otrokovo stisko, otrokovo izgubljenost in iskanje (in ne »nagajanje« staršu). Da starš prepozna v dani situaciji kaj želi otrok s tem res sporočiti: npr. jezna sem, prav besna, ker se niti najmanj ne počutim razumljene, upoštevane, začutene…, boli me, ker mi ne dovoliš… ,ker ne sprejmeš, da se lahko odločam po svoje (četudi se morda motim)… itd. Ko gre za odraslega otroka je super, če ta zmore že tudi sam odraslejšo pot, torej pot govorjenja o čustvih, ne le otroškega odigravanja čustev z vedenjem. Vendar tudi komaj odrasel otrok zmore predelati čustva zgolj na takšen način na kakršnega se je celo življenje učil in opazoval kako to delata starša. Modele smo dobili, četudi pogosto niso najboljši in imamo kasneje še veliko dela s tem, če jih želimo korigirati in spreminjati. Govorim o tem, da na terapijah in tudi sicer v življenju opažam, da imamo največ težav prav z izražanjem čustev, predvsem s tistimi afekti, ki so ostali (podzavestno) zapisani globoko v telesu in potem takšni, grobi, nepredelani prihajajo ven v najbolj bolečih situacijah. Težko je, če nismo imeli ob sebi staršev, ki bi nam pomagali resnično čustveno predelati in ustrezno izraziti čustva in smo kot otrok največkrat ostali sami, »ujeti« v jezi, prizadetosti, zamerah, strahu ipd. To nam dela potem celo življenje »probleme«, dokler se ne odločimo za drugačno pot.

Gotovo boli in prebuja jezo in prizadetost, ko pomislite, da vas je vendar hčerka tako grdo »izdala« in užaljena kar odšla. Ne poznava vseh razlogov zaradi katerih je »šla iskat večjo razumljenost drugam«, vendar je to storila zaradi sebe, iz svoje stiske in ne zaradi vas. Ko sem govorila o razmejitvah sem mislila na to, da je užaljenost in prizadetost starša nekaj drugega od užaljenosti in prizadetosti otroka oz. da to starš zmore še drugače razumeti. Torej, da se zaveda, da je kot starš naredil največ, kar je zmogel in da s tem ni nič narobe. Da starš lahko ostane dostojanstven, odrasel, starševski. Da neko hčerkino vedenje govori o njej, da je njej zelo težko, boleče, da je ona močno razbolena, do konca prizadeta, da ona še ne zna in ne zmore drugače… Tudi če to »pokaže« preko preživnine za celo leto nazaj… In da si želi mame, ki bi zmogla ne ostati še ona tako globoko jezna in prizadeta, da bi se odnos prekinil, pač pa, da bi ta mama zmogla narediti korak višje in videti stvari iz nove perspektive… Vem, da to ni lahko in da ni niti najmanj enostavno »menjati pogledov«, vendar se da s procesom osebnostne rasti (najlažje s podporo relacijskega terapevta) zrasti v odnosu do sebe in materinstva… Hčerka vam s svojo stisko in z (zaenkrat morda začasno) prekinjenim odnosom daje novo priložnost.

Na CSD in ostalih inštitucijah se lahko pozanimate kakšne možnosti imate, vendar takšne »tehnične rešitve« vajinega odnosa ne bodo popravile. Če se prav razumeva, bo potrebno iti en nivo globlje, če boste želeli v resnici razrešiti situacijo. To pa pomeni delati na sebi in na vajinem povsem novem odnosu s hčerko…

V drugem primeru pa vam ostajajo možnosti nenehnega preigravanja jeze in podajanja užaljenosti, zamer ter ostajanja v bolečini odtujenosti in prekinitvi stikov… Če bi že vi zmogli »vreči čez ramo« in ostati na tem, pa bo hčerka celo življenje čutila žalost in bolečino neslišanosti… Seveda je hčerka polnoletna in bo počasi morala sprejeti odgovornost za svoje življenje in tudi za svoja čustva in vedenje. Vendar je lahko v tem še zelo zmedena in izgubljena. In bi jih z novimi pristopi starša/ev morda lažje in bolj uspešno uvajala v svoje življenje.

Verjetno ste pričakovali drugačen odgovor. Morda vam je težko razumeti. Si poskušam predstavljati tudi vašo bolečino in stisko in sem prepričana, da se počutite grozno. Gotovo zelo trpite. Verjamem, da ste dobra mama, ki je naredila največ, kar ste zmogli in znali doslej. Želela sem vam nakazati, da obstaja nov pogled, ki pa je pogosto ravno obrnjen kot smo ga bili navajeni videti… Še veliko je stvari, ki so povezane s tem in vam jih tu ne morem opisovati. Verjamem, da je pred vami zahtevna pot, ki pa ima odprte še precej drugačne možnosti, če si jih boste dovolili uvideti… Zaradi vas samih in zaradi hčerke/k pa verjamem, da je vredno…

Božič nam je prinesel novo upanje. Ob koncu leta imamo priložnost za premislek in sklepe za naprej. Vse dobro vam želim. In kar pogumno.

Glede na to, da je polnoletna, je odrasla oseba in tako se bo potrebno tudi obnašati.
Najbolj smiselno bi bilo, da brez velikega pompa na sodni poravnavi določite preživnino, do katere je upravičena (ne mislim s tem zneska, ki si ga je hči zamislila). Pri polnoletnih se pričakuje, da se delno tudi sami preživljajo. Za ocene in svoje življenje je odgovorna sama. Pusti jo odrasti.

Hvala, ker ste si vzeli čas za odgovor. Sem stopila do socialne, kjer so mi ponudili pomoč, da se z hčerko tam srečava ob njihovi mediaciji, ker z njo se trenutno ne da nič pogovoriti in zdaj še čakam na ta dan, ko se bosta dogovorili s socialno delavko. Sem klicala hčerko, pa sem imela občutek, da imam samogovor. Brez haska. Ona vidi samo denar in kako bo lahko fino okrog hodila, glede šole mi sploh ni jasno, kako jo bo na ta način naredila, če nima miru ne v sebi ne v svoji okolici. Zdaj se je odločila iti v dijaški dom, kjer bodo nastali precejšnji stroški. Torej noče biti ne pri meni, ne pri sestri, kjer je tudi par mesecev stanovala, pa sta se skregali, ne pri očetu. Zakaj se enostavno ne bi mogla vrniti v topel dom v svojo prečudovito sobo, kjer je imela svoj mir in tu dokončati šolanje… Nekaj v meni pravi, da pa bi vseeno morala dobiti nazaj nekaj vzgojnih feedbackov, ker to ni nikakršno ravnanje, torej mislim, da bi morala za svoje odločitve tudi odgovarjati, navsezadnje je polnoletna in zna zelo dobro manipulirati, da je njej v korist, se precej dobro znajde. Zakaj bi ji zdaj jaz morala plačevati preživnino, če pa je samovoljno odšla. Naj pride nazaj domov, pa ji bo dalje vse omogočeno. Tudi očetovo preživnino je takoj dobila zase, nisem zahtevala niti evra, pa jo je bilo treba prati, hraniti, itd.Tudi sama si zasluži precej denarja ob vikendih. Zdaj pa me že močno skrbi, kje bo za vikende, ko bo dijaški dom zaprt. Tako rada bi se z njo pogovorila, pa ne gre in ne gre. Upam, da ne bo prepozno. Zaradi tega vsi trpimo doma, moj mož in hčerka, ki jo imava, sta jo imela neizmerno rada, vendar so nastali prepadi in grozne zamere, ker vidita, kako trpim. Saj jaz vem, da tu gori ne bom nič rešila, malo pa sem se le lahko spovedala, kako me vse to boli in onemogoča biti zadovoljna v svojem vsakdanu, ker je stalno nekaj nad mano. Tudi službo bom čez tri mesece izgubila in potem bom res v veliki stiski, saj ji ne bom mogla finančno pomagati, če bo to tega res prišlo.

Ker je polnoletna, se lahko sama odloči in odločila se je tako, da gre k očetu. Ker se redno šola, ji moraš nakazovati preživnino. Ta se določi ali na sodišču sporazumno, ali s tožbo ali pa sporazumno z notarskim izvršljivim zapisom (mislim, da je najcenejši sporazumni postopek pred sodiščem).

Tebi je v interesu, da se to uradno uredi, ker ti sicer lahko naprti tožbo, terjatve za nazaj z obrestmi in podobno, kajti ti si hočeš nočeš dolžna nakazovati preživnino. Seveda je pa tvoja pravica, da oporekaš znesku in se določi realni znesek.
Hči bo ležala, kot si bo postlala. Očitno je mladostnica, ki se je odločila riniti z glavo skozi zid za vsako ceno in ima pri tem tudi podporo očeta. Največ, kar lahko storiš, je, da ji mirno razložiš, poveš … da je polnoletna in s tem odgovorna za svoje odločitve. Da selitev levo desno ti ne boš trpela in če se je odločila biti pri očetu, je to povezano z določenimi uradnimi postopki, ki vzamejo nekaj časa in denarja. Naj resno premisli, ali je to to. In potem se dogovorita za preživnino. Če ima svoj bančni račun, ji nakaži akontacijo preživnine nanj (recimo enak znesek, kot ga je oče nakazoval zanjo), da boš imela dokaze, če bo morda kdaj tožila za stroške za nazaj.
Hkrati ji povej, da njena selitev kot posledica pretehtane odločitve ni ovira, da vidve ne bi imeli normalnega odnosa. Da to, če se ne strinjaš z njeno selitvijo k fantu, ne pomeni, da se ne moreta več pogovarjati. Naj se nauči sprejemati tudi drugačno mnenje od svojega in reševati spore. Še veliko jih bo v njenem življenju in vedno ne bo mogla odvihrati na drug naslov. Verjetno se tudi ona kdaj ne bo strinjala s tvojimi odločitvami … to je del odnosov.
Močno pa ti odsvetujem kljubovalno držo, h kateri se po mojem nagibaš. Je kontraproduktivna (če odmislimo pravni vidik, da je tudi neosnovana). Hčeri povej, da sprejmeš njeno odločitev, da se pa ne strinjaš z njo.