Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Partnerska in družinska posvetovalnica ločitev in nezaupanje v novem odnosu

ločitev in nezaupanje v novem odnosu

Pozdravljeni, na vas se obračam, ker nekoč sem tu že dobila dober odgovor.

Sem mati enega otroka, in z očetom otroka ne živiva več skupaj, ločena. Ponosna sem, da sem se odločila za ta korak in odšla od bivšega. Bivši je super oče, in tu ni nikakršnih problemov. Kot starša super sodelujeva, kot partnerja pač nisva znala, zmogla. Od fizične ločitve je ca. 8 mesecev, uradno sva ločena dva meseca, čustveno sem se ločila že več kot leto nazaj.

Spoznala sem novega partnerja in se zaljubila, nepričakovano. Nisem načrtovala, nameravala sem biti sama nekaj časa. Tudi on je bil v postopku ločitve. Najini začetki so bili kar pestri, jaz sem se zaljubila, občutek sem imela, da tudi on. Ker sem pač ranjena in nefunkcionalna v določenih trenutkih, sem takoj na začetku želela narediti konec, ampak, ker sem to enkrat v življenju že naredila, to, da ko sem bila zaljubljena, sem raje jaz naredila konec, kot da bom zavržena. Sem se tokrat odločila, da bom vztrajala in poizkusila nekaj narediti iz tega, da bo prišlo, mogoče oz. upajoč nekaj lepega ven. Ta strah pred zavrženostjo je pri meni kar velik in nič kolikorat se znajdem v kompulzivnem ponavljanju nefunkcionalne dinamke, ki jo ustvarjam sama in odbijam partnerja. Ker me je strah intime, očitno.

Tudi partner ni pričakoval, da bo spoznal novo dekle. Njegova ločitev je bila nekako bolj nejasna kot moja. Tudi po ločitvi sta se s partnerko dobivala in se intimno predajala. To je bilo vse pred mano. Njegova, sedaj bivša, žena je par dni preden sva se spoznala, odšla na delo na drugi konec sveta. On mi je sicer povedal, da se ločuje in da se občasno slišita. Ni lagal. Lagal je v tem, da imata še vedno tako nedefiniran odnos, kot sta ga imela. Še vedno sta se ljubkovalno klicala, pošiljala ljubezenska sporočila ali slike. Predvsem iz njene strani. Ne krivim nje, ker tudi do nje ni bil pošten. Kar mene navdaja s tesnobo in nesigurnostjo je to, da ni bil iskren do mene, ko sva že midva bila v nekem odnosu. Ne bi se zapleta v intimen odnos z njim, če bi vedela, da je med njima še toliko nejasnosti. Na začetku nisem bila toliko pozorna, nato čedalje bolj, oz. sem čutila, da še nima razčiščeno. Tu ne govorim v fizični obliki ampak čustveno. Nakar mi je ca. mesec nazaj res priznal, ker sem slučajno prišla, do nekaterih dejstev, da jo je res pogrešal, da je ni mogel kar tako pozabiti, kljub vsemu sta bila skupaj dobrih 10 let in da je ok punca itd.

In nekako sem takrat izgubila del zaupanja vanj, saj se počutim izkoriščeno, da je z mano samo zato, da pozabi na bivšo. Sicer pravi, da sem jaz edina, ampak jaz se občasno še vedno počutim kot druga violina. Tega si ne zaslužim. Nisem bila popolna žena, lahko rečem ravno obratno, grozna sem bila. Svoj del krivde za razpad zakona prevzemam, in delam na temu, da bom v naslednjih oz. v sedanjem odnosu bila boljša. Predvsem v prvi vrsti zaradi sebe.

Tako me je strah. Tudi tesnobna sem. Ne vedno, vsak dan…npr. ta vikend po dolgem času. Strah me je, ko je zamišljen, odtujen, da razmišlja o njej. Nikakor se nočem preleviti v tečno žensko, ki samo teži, zaradi strahu.

Vem, da nisem popolna in človek ob meni potrebuje kar nekaj živcev, a sem pripravljena delat, učim se sprejemanja sebe in drugih. Nisem pa sigurna, da je on pripravljen…občutek imam, da ga je strah pogovora. Verjetno tudi jaz ne znam pristopiti na prav način…očitno. Res se moram naučiti zdržati s čutenji in jih povedati, ko sva oba pripravljena.

Naj povem, da živi pri meni ca. slava dva meseca. Hčerko je lepo sprejel, drugače ne bi šlo, saj mi je najbolj pomembna v življenju. Hčerka ga je relativno lepo sprejela, a se veliko pogovarjava, ker tudi zanjo je to težko obdobje, obdobje ločitve namreč. Sicer je več kot prej(kot pred ločitvijo, sem mislila) “meče vn”, a sem zanjo tam, sem mama (no, čisto vedno tudi ne, ker sama ne zmorem, a se trudim kolikor se le da).

Ne vem kako naprej…Tudi partner mora sprejeti, da se počutim izdano in bo moral zdržati z mano in mojo občasno tesnobo in nejavoljo. in se truditi pridobiti zaupanje? ali zahtevam preveč? Si želim, da bi kar pozabila in bi bilo to to, samo ne gre…ne zmorem. Na začetku, ko sva se spoznavala, sem mu rekla, da vse kar si želim od njega oz. v prvi vrsti, da si želim iskrenost in samo resnico. Ker le ta osvobaja, pa čeprav je težka za sprejet. In on ni bil popolnoma iskren. Čutim, da si želi odnosa, a nisem prepričana, da je že pripravljen nanj? Tudi jaz imam in sem imela svoje faze žalovanja in poslavljanja od razpada sekundarne družine.. Vem, da je to nekakšen proces in se sprašujem, če sem prezahtevna in da ne morem zdržati ob tem, da se tudi partner poslavlja in občasno misli in pogreša bivšo? Verjetno se še sama nisem s tem sprejela in ne zmorem sprejeti njega. ali gre tu za to, ne imeti se rad in nekaj narediti na sebi, in dobiti partnerja, ki bo ljubil samo mene? Ne vem, kaj naj si mislim. Nisem prepričana. Vem, da me čaka še ogromno dela na sebi, samo si želim partnerja, da bova lahko delala skupaj. Drugače sem raje sama. To je bil tudi eden izmed glavnih vzrokov, zakaj sva šla z bivšim narazen, nisem se znala z njim pogovarjat, in je prišlo do prevelike čustvene razpoke pri meni do njega.

Hvala na branju. Lep zaključek leta želim vsem!

Spoštovana atena tisa,

preden sploh preidem k jedru vašega pisma, prosim, ostaniva za trenutek pri vaši trditvi »Človek ob meni potrebuje kar nekaj živcev«. Samozavedanje je čudovita in nadvse koristna stvar, imam pa občutek, da ta vaš stavek prehaja v samokritiko, in me zanima, od kod prihaja. Od kod vam ideja, da »človek« (sklepam, da partner/ji na splošno, torej kdorkoli) potrebuje kar nekaj živcev, da zdrži z vami? Iz katerega otroškega spomina lahko izluščite to misel? Bi živeli laže in bolj konstruktivno, če bi jo zamenjala drugačna, na primer »Človeku se ob meni res dobro godi«, »Človek ob meni ima srečo, da ima tako senzitivno in razmišljujočo partnerko«? Nekatera prepričanja, ki nas zvesto spremljajo, so naravnost škodljiva. Smiselno si jih je od blizu ogledati in jih po potrebi prijazno odsloviti ter zamenjati s takimi, ki nam bodo bolje služila, čeprav (oziroma ker) bodo zrcalila čisto resnico. Tole v premislek in izziv, o preprostem »prevajanju« nekoristnih prepričanj v koristna pa lahko rečeva kakšno po telefonu, če želite.

Hvala, da ste tako jasno podali svojo situacijo, kar daje vedeti, da imate že od prej za sabo kar nekaj dela na sebi. To zbuja v meni, bralki, veselje in zaupanje. Res ste lahko ponosni, kako vodite svoje življenje in skupno starševstvo z bivšim možem. To ni niti malo samoumevno in je zelo dragoceno, sploh v teh časih, ko toliko razvezanih staršev potrebuje dobre zglede, spoznanje, da je mogoče. No, obenem pa vam je življenje prineslo dokaj »zmedeno« zaljubljenost, ki je prišla, kakor da vas želi opozoriti na tiste slepe pege, kjer svojega doživljanja in ravnanja še ne vidite jasno. Morda vas je opozorila tudi na to, da po bližini hrepenite bolj, kakor ste si mislili.

In tako zdaj v novem odnosu predelujete zadeve, ki so ostale nepredelane iz bivšega zakona in iz še bolj daljne preteklosti; prav tako se s svojo prtljago ukvarja vaš partner; in morda je res, kar pravite, da »ne morem zdržati ob tem, da se tudi partner poslavlja in občasno misli in pogreša bivšo? Verjetno se še sama nisem s tem sprejela in ne zmorem sprejeti njega«. Naj vas pa opozorim, da je ne glede na to ostala nepotešena vaša temeljna potreba po čustveni varnosti, saj partnerju ne morete zaupati. Iskrenost, resnica in skupno delo na odnosu, pa tudi biti s partnerjem, ki boste zanj zares (ne le v besedah!) edini, vse to so za vas zelo pomembne vrednote, ki jih v tem odnosu trenutno ne morete živeti.

Ob tem pa ste ga sprejeli na stanovanje, ga predstavili hčerki in zadevo »zacementirali« s še enim sumljivim prepričanjem: da ne želite oditi iz odnosa, ker ste to nekoč že storili, pa bi radi ta vzorec (če je res vzorec, in ne samo dejanje, ki ga obžalujete) presegli. To ni pravi razlog za to, da ostajate.

Pravi razlog bi bil ta, da se notranje toliko umirite, da si dovolite začutiti vso tesnobo in stisko; da neprijetnih vsebin več ne projicirate in odrivate, ampak si jih stvarno ogledate; da vse te podatke uporabite. Kako bi radi živeli? V iskrenosti in skupni rasti? Potem partnerja povabite na to pot. Pojdita delat na sebi: na terapijo, na skupino za partnerje. Ne vlecite ga: pričakovati od drugega (vsekakor v tej fazi odnosa), da bo izpolnjeval naše želje, če mu ni do tega, je ne le jalovo, ampak tudi nespoštljivo (do njega in do – sebe). Povabite ga – in občutite njegov odgovor ne le z ušesi, ampak z vsem telesom. Če bo povabilo sprejel, super. Če ga ne bo, povabite sebe. Toliko ste že odkrili, spoznali, se naučili, uporabili. Ali ne bi bilo škoda, da vsi ti zakladi ležijo skriti v kaki kleti? Kako močno potrebujete zatrdilo (ki mu boste verjeli), da ste dovolj dobra mama, da ste sposobni, bistrovidni, da ste ženska, ki je dar za svojega partnerja? Kaj če bi si to dovolili slišati?

Sami čutite, da še vedno predelujete razvezo. Dajte si vsaj še eno leto za raziskovanje in čustveno opremljanje sebe, ob tem pa si izberite človeka, ki vas bo empatično in strokovno zrcalil in usmerjal. Ni nujno, da odidete iz tega odnosa. Pomembno je, da pogosteje odidete vase.

Prepričana sem, da vam bo uspelo.

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

New Report

Close