Pozdrav,
Upam, da bom na tem forumu dobil kak odgovor, kaj narediti, ker sam ne vidim rešitve.
Z bivšo ženo živim v isti hiši, ker je bila to po ločitvi skupna ideja za dobro najine hčerke. Pred letom in pol sem spoznal sedanjo prijateljico. Moja bivša ni imela večjih težav s tem do pred pol leta, ko je hčerka slišala prepir med mano in prijateljico. To je bil povod v vrsto prepirov z bivšo ženo. Ta sedaj prepoveduje hčeri vsakemu stik med sedanjo partnerko. Ne more na koncert, na kosilo ven… Otroku je dejala, da če gre z menoj na koncert, se naj kar preseli v njegovo stanovanje. Sedanji partnerki prepoveduje vstop v hišo in ima izpade, da je potrebna intervencija policije. Imamo skoraj vsaki vikend novo intervencijo. Strokovnjaki so potrdili, ker hiša ni razdeljena , da lahko izganja cirkus bilo kje v hiši in bilo ob kateri uri. Za kršitev posestniške pravice pa naj grem na sodišče.
Obrnil sem se na csd, da bi s pomočjo strokovnjaka dosegla dogovor, pa se razgovora ni udeležila. Tudi hčeri ni dovolila oditi na razgovor. Hči je stara 12 let.
Prosim za nasvet, kako razplesti to situacijo.
Vedno je govorila, da ji je samo pomembno da gre za hčerino dobro, vendar obisk javnih prireditev oziroma nedeljskih kosil pri katerih je prisotna tudi nova prijateljica hčerina odsotnost zaradi bivše nikakor ni v hčerino dobro, na katero se tako rada naslanja, oziroma izgovarja.
Sedaj je novi problem pred vrati, kako preživeti praznike in počitnice.
Hvala za pomoč, oziroma nasvet.

Spoštovani donkihotov!

Opisali ste kako doživljate bivšo ženo in vaše odnose v hiši, potem ko imate novo partnerko. Če mora posredovati policija, je gotovo zelo napeto in težko vzdušje. Iz opisanega je težko razumeti kdo kaj dela in česa ne, čigavo je kaj in kdo je za kaj odgovoren. Problem vi vidite v bivši ženi, ona pa v vas, zato je zelo težko karkoli reči, saj lahko nekaj rešimo le vsak pri sebi. Pogosto se šele v poglobljenem terapevtskem procesu izkaže, da so stvari še drugačne kot jih lahko vidimo v tem trenutku. V nadaljevanju bom podala le nekaj stvari v razmišljanje, razočarati pa vas moram glede nasvetov, ki jih pričakujete in ki jih nimam.

Res se nahajate v zelo zapleteni situaciji, saj se zdi, da ste v »misiji nemogoče«, saj nikakor ne morete izbrati tako, da bi bili vsi zadovoljni. Morda ste ob ločitvi mislili, da se bo dalo stvari urejati sproti in tako, da boste sklepali neke kompromise. Takrat ste imeli v mislih dobro hčerke, verjetno pa ste pozabili na morebitna nova partnerstva, ki vsekakor prinesejo številne zaplete, in koliko sta se z bivšo ženo uspela dogovarjati že tekom zakona. Vsaka izbira nujno terja neko odločitev in prinese neko posledico. Ne da se izogniti temu, da ne bi tudi izgubili oz. da ne bi vsaj nekdo doživljal nezadovoljstva.

Že samo dejstvo, da sta oba z ženo ostala v isti hiši je nekaj, kar skoraj nujno sproža konflikte, saj se ne da izogniti srečanjem, jezi, zameram. Če je morda vse nerazmejeno (od lastništva do ločenih gospodinjstev, vhodov, delitve stroškov, skrbi za vzdrževanje itd.) je še toliko huje. Veliko vprašanje je, če je takšna odločitev res najboljša. Izpostavili ste dobro hčerke, ki pa ob vsem tem doživlja največji pekel. Čutiti je namreč, da se med vama z bivšo ženo bije bitka nerazrešenega partnerstva, ki verjetno obema izpodjeda materinstvo in očetovstvo. Hčerki mora biti ob tem najtežje, saj na vsakem koraku doživlja nasprotovanja in prepire, ob tem pa je prikrajšana za občutje varnosti in občutek, da je KOMU RES MAR ZANJO.

Nadalje je čutiti nerazmejenost starševstva in partnerstva. Biti oče otroku in gledati na hčerkino dobro se na določeni točki lahko izključuje z istočasnim uživanjem (novega)partnerstva. Včasih se ne da izogniti temu, da ne moremo biti hkrati sami s hčerko npr. na kosilu ali koncertu in se posvečati njej, istočasno pa biti na tem istem kosilu/koncertu s partnerko (ki ni hčerkina mama) in se posvečati njej. Ena bo tu zagotovo trpela, saj se ne morete razpoloviti. Včasih ljudje to še najlažje rešijo tako, da so npr. na kosilu posebej z otrokom in posebej s partnerko. Kaj pa ob tem doživlja bivša žena in koliko nezadovoljstva, jeze in grenkobe lahko med vama prihaja ven, je še nekaj drugega. Dejstvo je, da vsak od odraslih lahko vpliva le nase in sprejme odgovornost za svoje vedenje. To pa je včasih zapleteno, dokler vsak pri sebi ne razreši situacije in če se ne da pogovoriti in dogovoriti.

Težko bi bilo razsojati kdo je žrtev in kdo manipulira, niti to ni namen, saj se stvari včasih izredno hitro obrnejo in smo hkrati v obeh vlogah. Žal pa pogosto stvari vidimo samo pri partnerju, pri sebi pa ne. Resnična žrtev je tu otrok, ki si ne more pomagati. Toliko bolj pomembno je, da bi bila oba starša res odrasla in bi zmogla dati potrebe otroka na prvo mesto. Vi lahko naredite nekaj le pri sebi, bivše žene pa na noben način ne boste mogli prepričati, da sodeluje, če se sama ne bo tako odločila.

Žal vam konkretnih odgovorov ne morem dati, saj jih boste morali poiskati sami. Morda bi vam bila lahko v pomoč podpora terapevta. Verjetno boste za dolgoročno rešitev problemov morali razmišljati v smeri razmejitev, verjetno tudi v smeri ločenega bivanja. Vprašanje pa je tudi, če ste se pripravljeni odreči trenutkom s partnerko na račun preživljanja časa s hčerko. Morda je bivša žena začutila, da bi bili pripravljeni »žrtvovati« hčerko in je zato toliko bolj jezna, lahko pa se ji je prebudila jeza ali zamera glede vajinega bivšega partnerstva, morda pa je prepoznala, da se vam z novo partnerko ponavlja zelo podoben vzorec kot se je dogajal že vama… Ne zagovarjam bivše žene, niti načina kako to izraziti oz. povedati, skušam le nakazati kaj vse je lahko v ozadju in s čimer bi se bilo dobro soočiti…

Čutiti je veliko nakopičene jeze, ki se potem »skanalizira« skozi konflikte. Ne vem kako te stvari zgledajo konkretno, kdo je jezen in kako to izraža, kdo jezo »tlači« in kdo »izbruha«, kako je s tem pri pri vas in kako pri bivši ženi, pa kako med vama s partnerko, kam ta jeza spada, kdo je psihično nasilen in kdo se boji nasilja… Zagotovo bi bilo dobro narediti nekaj tudi na tem kako sprejeti odgovornost za svojo jezo, kako jo izraziti na nov, bolj odrasel način in kako v konfliktih prepoznati svoj del odnosa. Včasih je rešitev v okrepitvi svoje odločnosti in v postavljanju zase, včasih v sprejetju svojega ne najboljšega načina spopadanja s konflikti in priznavanja »napak«… Vsekakor pa se je dobro zavedati psihičnega nasilja in delovati brez oz. mimo njega.

Vse dobro vam želim in veliko poguma za izstop iz začaranega kroga, ki zagotovo ima izhod.