Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Kako se soočati z izgubo

Odgovori Nova tema
Default avatar Nina L. 27 Nov 2016 03:18

Dober dan,
Pred dobrim letom sem v 7mesecu nosečnosti izgubila otro, vse je bilo vredu nakar so ugotovili da mu je na dan pregleda prenehalo biti srce, do naslednjega dne sem morala imeti mrtvega otroka v sebi, nato sem ga morala rodit bila sem sama nisem ga upala niti pogledat ne poimenovati ali pokopato ker je zame to bila pregloboka bolečina.
Za mano je več kot leto od tega dogodka a rana je prevelika, ves svet gre naprej tudi jaz se se trudila a sedaj sem sama, nemorem govorit z nobenim, za zdrvniško pomoč nisem pripravljena še, družina in vsi okoli meni se obnašajo kot da se nič ni zgodilo obsojajo me,kritizirajo me.. prijateljice imajo otroke ko smo skupaj še v šoli sanjarile kako bomo skupaj imele otroke, in zdaj se je še pri naši hiši pojavil otročiček sestra je dobila fantka prav tako kot sem jaz pričakovala in poimenovala ga je tudi skoraj isto kot sem ga jaz.. zelo težko živim iz dneva v dan, vedno bol rada pogledam v kozarec ker mi to pomaga bit v drugi dimenziji ampak zavedam se da to ni rešitev..kako naj se soočim s tem brez obiska specializiranih zdravnikov, pomagajte mi prosim zaupam v vas!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Sabina_JuricSenk 19 Dec 2016 19:08

Spoštovana gospa Nina L.!

Prav težko je najti prave besede, ki bi opisale vašo bolečino. Tako velika je, tako grenka, tako vseobsegajoča. In čeprav je zasedla celotno vaše telo, vaše srce, ste še vedno le vi tisti, ki ste sami z njo. Tako sami in spregledani od vseh, ki živijo naprej svoje življenje in se veselijo prijetnih dogodkov. Vi pa ostajate pozabljeni, sami z vašo bolečino, ki postaja vedno pomembnejši del vašega življenja in vam ne pusti, da bi zaživeli in pustili ta grenak trenutek za seboj…

Niste napisali veliko o tem, kako ste se že spopadali s svojo veliko izgubo, kaj vse ste že poskusili, da bi premagali težka čutenja, ki vas navdajajo ob izgubi otroka. In niste napisali tudi, kje je v tej zgodbi vaš partner oz. mož, oče vašega nerojenega otroka. Iz zgornjih besed pa je sklepati, da ste ostali s svojo bolečino povsem sami, neslišani in prezrti, čeprav vaše telo kriči po razbremenitvi, po tem, da bi kdo slišal vaše solze, vašo nemoč in obup, ter tisto zatrto jezo, pravi bes, ki vam onemogoča, da bi se z izgubo lahko soočili.

Gospa Nina L. izguba otroka ne pomeni, da ste vi krivi za njegov predčasni odhod. Niti ne pomeni, da vi niste dobra mama ali da vaše telo ni primeren dom za otroka. Gre za nesrečo, splet okoliščin, ki se mu vi in vaš otrok nista mogla izogniti. Nihče ni kriv zato in tega niste mogli preprečiti! Se pa čutite odgovorni za malo bitjece, ki je bivalo v vas. In bili ste povezani z njim in čutili ste ga. Veselili ste se njegovega prihoda, sanjali ste o tem, kaj vse mu boste lahko dali in kako mu boste izkazovali svojo ljubezen. Ampak otročiček ni zmogel sprejeti vsega, kar ste mu nudili in kar ste mu bili pripravljeni še ponuditi. Enostavno ni zmogel. In bolj ko boste iskali krivdo pri sebi ali pri drugih, bolj ko se boste spraševali o razlogih zakaj se je to zgodilo, bolj bo spomin na izgubo boleč. Na ta način »umetno« ohranjate povezavo z nerojenim otrokom in sebi ne pustite, da bi naredili korak naprej.

Otrok je bil del vas in to bo tudi ostal. Kako velik del sebe mu boste namenili, pa je odvisno od vas samih. Če si ne boste pustili preboleti, če boste ohranjali bolečino živo in žgočo, bo del vas ostal za vedno zagrenjen. Bolj ko boste tudi druge situacije, ki ste jim izpostavljeni, povezovali s svojo izgubo, bolj velik del vas bo izguba zasedala in bolj boste tonili. Ne razumite me narobe, jasno je, da izgube otroka ne morete in ne želite vreči čez ramo in se pretvarjati, da se ni zgodila. Nikakor tega ne storite! Prav pa je, da se odločite to bolečino spoznati, se z njo soočiti, ter ji počasi pustiti, da se preoblikuje in postopno postane spomin. Še vedno del vas, del vaše zgodbe, ne pa vsebina, ki vam ne bo pustila več polno živeti!

Žalovanje je proces, ki prehaja skozi različna obdobja – od pravega šola, zavrnitve realnosti, do jeze ker se je izguba zgodila, pa do nevoščljivosti drugim, ki jim tega ni treba okusiti. Šele kasneje pride žalost, globoka in močna, takšna, ki vas lahko povsem umakne od zunanjega sveta in vam ne da možnosti, da mislite na kaj drugega kot na nerojenega otroka. V tem obdobju si naberete notranjih moči za postopno sprejetje in korak naprej. Ampak preden pridete do tja, je potrebna vaša odločitev. Odločitev, da boste oprostili sebi, da ne boste iskali krivca v sebi ali drugih, da se ne boste primerjali z drugimi. V tem procesu vam lahko pomaga tudi strokovnjak, zakonski in družinski terapevt, ki vam bo stal ob strani takrat, ko boste imeli občutek, da ste sami, neslišani in prezrti od vseh. Naučil vas bo spoštovanja do najnežnejših delov vas samih in vam pomagal premagati bolečino, ki se je tako globoko zažrla v vas.

Verjamem, da se sliši nemogoče, ampak ni. Vašega nerojenega otroka na nek način ves čas nosite s seboj in ga istočasno ohranjate pri »življenju«, po drugi strani pa bežite od njega s tem, da včasih pregloboko pogledate v kozarec, ste napisali. Ti dve vedenji sta nezdružljivi in obe zelo boleči. Odločitev, da se razbremenite, si oprostite in stopite korak naprej pomeni, da boste morali prenehati bežati od bolečine in si prisluhniti. Prisluhniti sami sebi in vašim notranjim potrebam. Če to pomeni slap solza, mu boste morali dati dovoljenje, da se izlije. Če to pomeni glasno kričanje in jeza na situacijo kot tako, boste morali tudi to izraziti. Če to pomeni pogovor z nerojenim otrokom, boste naredili to. Ne vem kakšne so vaše potrebe. Verjamem pa, da ne boste mogli prelisičiti sebe in zgolj pozabiti, pa če boste še tako iskali rešitve v pijači, ali drugih »blažilcih« bolečine. Ko pa boste prešli bolečino, ne boste imeli več potrebe, da ohranjate pri življenju otroka, ki se za življenje ni odločil. Pustili ga boste, da postane spomin, spoštovali boste njegovo odločitev.

Gospa Nina L. bodite nežni do sebe in se ne obsojajte. Odidite v naravo, nekam kjer se boste dobro počutili in spregovorite sami s seboj. Ste pripravljeni pogledati bolečini v obraz in se z njo soočiti? Ste pripravljeni prisluhniti svojim potrebam in jih vzeti resno? Ali boste zmogli sami, ali boste poiskali nekoga, ki je vreden vašega zaupanja? Na vsa ta vprašanja imate odgovor. Pogumno ga poiščite!

Vse dobro vam želim.

dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psihologinja
[email protected]
041 34 14 14
http://www.utrink.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Ilonina 20 Dec 2016 07:35

Pozdravljena, Nina,

strašna izkušnja je za tabo, izkušnja, ki je nihče ne preide zlahka in le malokdo brez pomoči, take ali drugačne.
Ali poznaš forume, združenja, skupine, kjer se dobivajo take mamice oz. ženske s tako izkušnjo? To lahko zelo pomaga, kajti nekaj najhujšega je, da se v svoji bolečini počutiš za povrh še SAMA. In nerazumljena! Ampak vedi: najbolj te bodo razumele ravno ženske, ki so to dale same skozi.
Poišči jih!

Druga stvar pa je: praviš, da nisi pripravljena na zdravniško pomoč, na zdravnika specialista. Verjamem, da je hudo, občutek pa imam, da misliš pri tem na psihologe, psihiatre. Si pomislila na psihoterapijo? Namreč: ta je samoplačniška, sama si izbereš, h komu bi šla, tam se v varnem prostoru lahko v miru pogovoriš, kakor se hočeš - nobenih "pravil" ni, češ, danes bomo pa govorili to in to, nobenih zasliševanj in nasilnih brskanj po tvoji duši ... Ti si tista, ki ima pri tem nadzor - hkrati pa pomoč. Zato bo to neprecenljiva izkušnja, taka, ki ti lahko veliko bolj pomaga kot razne tablete (kaj šele drugi "blažilci bolečine", kot je alkohol). Psihoterapevt te posluša kot človek, ne kot ("večvredni" in "pametnejši") zdravnik.

Naredi to zase, sicer te bo bolečina požrla.
Vse dobro,
I.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh