Med.Over.Net

Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka

JanaLavtizar

Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

JernejaDimecBratina

dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.

Sabina_JuricSenk

mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt

Uroš Drčić

Je transakcijski analitik - psihoterapevt in direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

Ne zelim si otrok - izkusnje starsev

Default avatar

Res ne zelim

Spostovani,

zanima me, ali obstaja kak forum, kjer ljudje ki ne zelijo imeti otrok, delijo svoje izkusnje, razloge zato? Ter ce obstaja kak forum, kjer so ljudje, ki si niso zeleli otrok pa so vseeno postali starsi in jim je sedaj zal. Ker je to zelo obcutljiva tema, bi bilo fino da je forum moderiran, da se potem stvari ne sprevrzejo v obtozevanje in kritiziranje. Sama sem namrec v situaciji, ko si ne zelim otrok (partner tudi ne), po drugi strani pa se bojim da nama bo kdaj zal. Vendar vem da otrok ni kar nekaj, da bi kar "sprobal" v smislu dajmo imet otroka in bomo videli ce nam bo kul. Tako da bi bila zelo vesela, ce me napotite na kaksen forum, kjer ljudje v meni podobni situaviji delijo svoja mnenja. Ce pa bi mi znali karkoli svetovati vi, vam z veseljem predstavim svojo situacijo, mislenje, poglede.

Zelim vam vse dobro, E.
Default avatar

Barbara Novak

Spoštovani,

sama ne poznam foruma na vašo temo, če malo pobrskate po internetu, boste našli podobna vprašanja vašemu. Ste v moderiranem forumu, tako da brez skrbi.

Ne vidim težave v vaši želji. Ste se že tako odločili iz osebnih razlogov, morda so vaši odločitvi botrovale tudi kakšne okoliščine, situacije. Nekateri ljudje imajo željo po otroku, drugi ne, nekateri imajo željo po poroki, drugi ne, nekateri želijo biti v partnerskem odnosu, drugi ne... In oboje je življenjsko. Resda obstajajo "družbene smernice", katerim večina ljudi sledi in verjetno zaradi le-teh tudi vi čutite nek pritisk (strah pred obsojanjem, sprejetostjo, obžalovanjem), krivdo, a ni predpisanih pravil, kako in kaj je prav. Prav je tako, kot čutite. Prav bo tako, kot boste zase izbrali. Nihče drug ne ve, kaj je za vas najbolje. Nekateri začutijo svoje poslanstvo v starševski vlogi, drugi bolj v karieri, tretji v potovanjih, raziskovanju itd. Je pa res, da karkoli se boste odločili, boste morali za to sprejeti tudi posledice. Če želite vseeno preveriti, kako se počutite v igri ali druženju z otroki, se lahko kaki prijateljici, sorodnici ponudite za varstvo ali se pridružite kakemu otroškemu praznovanju. In se opazujte, kako se počutite.

Morda se v nadaljevanju vključi kdo od ljudi, ki se je soočal s podobno situacijo in vam bo lahko svetoval ali vas kam usmeril. Srečno.
dr. Barbara K. Novak, zakonska in družinska terapevtka

www.bodisprememba.si/
Default avatar

Ilonina

Pozdravljena,

predvsem je pomembno, ali se zavedaš - jasno, iskreno - zakaj si ne želiš otrok(a). Če je to plod zrelega razmišljanja, presojanja, zrelega, suverenega pogleda na svet, potem je le malo možnosti, da ti bo kdaj žal.
Problem pa je, če je vzrok drugje. Lahko se namreč zgodi, da se boš nekoč v življenju s tem vzrokom prisiljena spopasti (ne glede na to, ali imaš otroka ali ne), in ko se boš, se ti lahko zgodi, da odkriješ, da si otroka v resnici želiš in da so bili prejšnji občutki posledica raznih obrambnih mehanizmov, ne pa tvojih najglobljih želja. In če je takrat, ko to ugotoviš, morda za otroka že prepozno, je potem lahko res hudo.
"Sumljivi" vzroki so tisti, ki se nagibajo k racionalizaciji (na svetu je že preveč ljudi), zanikanju (ne maram otrok, sem pač tak/-a), primerjanju (saj jih ta in ona in oni in onadva tudi /še/ nimata), tisti, ki izvirajo iz strahov (kaj, če bo kaj narobe; kaj, če bo otrok neubogljiv/bolan/prizadet; kaj, če bo reven ...) in iz nizke samopodobe (ne bi znal/-a biti dober starš, nisem sposobna, nimam živcev, ne znam z otroki ...). Pa še kaj bi se našlo.

Na povezavi lahko prisluhneš zanimivemu "nasvetu" J. P. Searsa prav na to temo. Kot vidiš, zelo izpostavi globlje vzgibe, ki botrujejo naši želji imeti (ali ne imeti) otroke. Eden od njih je tudi naš notranji otrok.
https://www.youtube.com/watch?v=kqpkcV9MuYs

Ob vsem tem je treba reči, da so seveda tudi številni vzroki, zaradi katerih SE ljudje odločijo za otroke, hudo zgrešeni. To zagotovo vsi poznamo, ker lahko to vidimo pri drugih (če že pri sebi ne moremo - bodisi res ne moremo ali pa nismo zmožni uvideti). Vidimo starše, ki svoje sanje skušajo uresničiti skozi svoje otroke, zato jih silijo v dejavnosti, ki so všeč staršem, ne otrokom, ali pa kar vsevprek na vse "živo", samo da bo otrok čim "boljši" (vključno s šolskim uspehom). Starše, ki dovolijo in kupijo svojim otrokom vse, samo da bodo srečni (pri čemer ni srečen v resnici nihče), ker pač npr. sami niso bili deležni materialnega razkošja in/ali so odraščali v zelo avtoritativnem okolju. Pa še marsikaj.

Skratka, taka ali drugačna odločitev bi morala temeljiti na zrelem, razsodnem, globokem in iskrenem premišljanju. Tako je najmanj možnosti, da bi nam kdaj bilo žal.
Default avatar

mojazgodba

Zelo zanimiva tema!
Sicer mislim, da boš morala kar po kakšnih ameriških oziroma svetovnih forumih pobrskati, ker po moje v sloveniji takšen forum ne obstaja. Če pa že kdaj kdo odpre takšno temo, ga ljudje psujejo in obkladajo z neprimernimi žaljivkami.

Drugače pa bi na tem mestu izpostavila tudi svojo zgodbo.
Tudi sama si nisem otrok še nikoli želela, nikoli ob pogledu ne čutim tistega, da bi kar buci-buci, kot to počno moje prijateljice in drugi ljudje.
Odraščala sem v zelo ljubeči družini, kjer je med staršema res tista prava ljubezen prisotna kar vidiš zelo redko. Tako da kar dvomim, da bi bila ta neželja po otrocih izvirala iz odnosov, ki smo jih imeli doma.
Je možno, da je podedovana (?). Ne vem, na tem mestu bi prosila, če bi mi kakšen terapevt lahko kaj več povedal. Namreč, tudi moja mama si nikoli ni želela otrok. Šli so ji na živce, tudi nikoli ni buci-buci v tuje otroke in želela si jih ni. V bistvu je imela predstavo, da bo tako popolnoma drugače živela svoje življenje, posvečeno povsem karieri in otrok v tej zgodbi ne bo.
Ampak, ker te življenje preseneti ravno takrat, ko imaš plane za druge stvari, se je to zgodilo tudi njej. Spoznala je mojega očeta in šele ob njem je začutila željo po otroku in tako vse prejšnje plane skenslala, imela otroke, se nam posvetila ter tisto "kariero" obesila na klin. Celo niti ni želela polne zaposlitve, da je le lahko bila več časa doma pri otrocih. Nikoli ji tudi ni žal za to, da je življenje ubralo popolnoma drugačno pot in sedaj pravi, da če bi lahko, bi imela še več otrok. Vsaj 5 ali še več :)

Tako se sedaj sama sprašujem o tem. Ali je to moja pristna želja, ki bo vedno takšna ali pa nemara ne čutim želje po otrocih zgolj zato, ker nimam partnerja?
Moji mami se je tudi vsa ta zgodba odvila, ko je imela 25 let, sama pa jih štejem že čez 30 in zadnje čase me res obhajajo dileme, kaj bo? Za sabo imam samo en večleten partnerski odnos, ki se je tudi že končal pred leti in v njem nikoli nisem imela občutka varnosti. Tako mi je nekako logično, da si z bivšim nisem predstavljala, da bi imela otroke. Enako je povedala tudi moja mama, ki je pred očetom tudi že imela nekaj let fanta, a nikakor se ni videla imeti otroke z njim.

A moja glavna dilema ostaja. Kaj, če si otroke v svojem bistvu želim, a ker nimam partnerja, ta želja sploh ne pride do izraza? Kako naj to vem?
Kaj, če spoznam ustreznega partnerja šele, ko bom stara že 40+ in bom takrat začutila željo, ampak bo že prepozno za to?

Naj na tem mestu omenim, da je narava res nefer. Moški lahko imajo v večini še do poznih let otroke, a ženske smo s tem tako omejene in moramo tja do max 40. leta že točno vedeti, kaj želimo in obenem imeti seveda tudi partnerja za to.
Default avatar

cistaljubezen

Ali se v življenju česarkoli bojiš?

Če je tvoj odgovor NE, garantirano ne boš nikoli obžalovala da nisi imela otrok.

Če je odgovor DA, obstaja verjetnost, da boš mogoče kdaj obžalovala da nisi imela otrok.

Osvobodi se vseh strahov in spoznala boš sebe.

Šele takrat, ko boš spoznala sebe, boš vedela kaj si zares želiš.

Zatorej, če se česa bojiš, premagaj strahove in nehaj se bati.

In našla boš odgovor na vsako tvoje vprašanje.

To je pot.

[email protected]
Default avatar

Sara33

Zelo zanimiva tema. Velik tabu. In kot bi brala sebe, s tem, da jaz nisem imela ljubeče družine. Sicer prepirov ni bilo, ampak hladni odnosi med očetom in mamo. Vendar tako kot ti, temu ne pripisujem vzroka za mojo neželjo do otrok, kajti imam dve starejši sestri, ki sta jih imeli kar hitro po 20. letu, okoli 23. ga... in mi pridelali 5 čudovitih nečakov :) Za razliko od njih sem bila jaz nek odpadnik. Še pokojna stara mama mi je rekla, ti pa verjetno nikoli ne boš imela otrok. Da me je še bolj zabilo. Enostavno si jih nisem želela, kljub temu, da sem bila v partnerskih odnosih s katerimi smo pač nameravali ostati skupaj, med 16 in 30 letom sem bila v 3 razmerjih, katera se niso izšla kot bi se morala. Deloma zaradi mladosti in drugih reči, ki tukaj niso pomembne. Skratka moje želje po otrocih ni bilo od nikoder. To me je zelo mučilo, leta so se nabirala. Že od nekdaj so mi šli otroci na živce, nič buci buci občutkov, prijateljice so rojevale, meni je bilo vseeno, ne v smislu da me ne briga za njih, ampak nisem bila raznežena ob pogledu na njih. Nisem se niti znala obnašati do otrok, kar pa je bilo najmočnejše, je bil občutek, da bo po otroku mojega življenja konec. Konec lagodnega, kao brezskrbnega življenja. Spraševala sem se zakaj sem taka, skrivala to v sebi 30 let, bila sem kar pod hudim pritiskom. Govorila sem si, ah drugo leto pa zares zanosim. S fantom sem bila že 7 let in tudi on mi je vedno večkrat omenil otroka, jaz pa sem se spretno izogibala, v notranjosti doživljala odpore. Tudi malo si nisem predstavljala otrok z njim. Skratka moj hud življenski notranji boj, ki je trajal zelo dolgo.
In zgodilo se je tako, da je ta veza razpadla zaradi vse sorte stvari, med drugim tudi varanja, v tej zgodbi to ni pomembno, pač odločitev je bila prava in mi ni žal. Čez čas sem spoznala drugega fanta, se zaljubila zelo, končno fant za katerega sem začutila, da je zame pravi in da hočem z njim ostati celo življenje. Kako sem to vedela je spet dolga zgodba, ki si zasluži novo temo. Povezano je bilo s kemijo in sicer, da ga ni sprejel samo moj zdrav razum kako je primeren zame, ampak ga je sprejelo moje telo. Ta fant me zelo privlači, medtem ko sem s prejšnjim imela hude težave v spolnosti. Postala mi je bolj nujno zlo kot želja. Moje telo jih je avtomatsko zavračalo. Tukaj moram povedati to, da nima vsak istih želja kot jaz, enim so pomembne druge zadeve v odnosu, lahko brez problema celo življenje hlinijo in so zadovoljni s hladnostjo v postelji, jaz pa nisem mogla. Mogoče zaradi staršev. Sedaj pa mi ni problema. Fanta obožujem, čeprav je vse prej kot popoln, ampak mi je všeč vsaj centimeter njegovega telesa,špehca, vsaka njegova napaka. Zame je najlepši. Sem ga 100% sprejela. Kriterij zame je bil ta, da ga moje telo sprejme, da nikoli ne začutim odpora do njega. Upam, da razumeš o čem govorim. Seveda so mi bile tudi druge stvari pomembne, to da imava skupne cilje, se znava pogovoriti si zaupava in te tekoče zadeve. Ampak jaz sama sem v osnovi našla partnerja, ki mi popolnoma odgovarja na področju kateri je meni pomemben, brez vsakega dvoma.
In prišla je tudi želja po otroku, mogoče se sliši kot slabo zrežirana limonada, ampak res je bilo tako. Ne bom zanikala, tudi pritisk je bil zaradi let, bila sem namreč stara čez 30. In to mojo željo, ki spet ni bila ne vem kako velika, bila pa je, sem kar hitro ponucala. Ne povezujem jo s zaljubljenostjo, kajti tudi v druge sem bila na začetku zacopana, pa želje še vedno ni bilo. Enostavno sem začutila, da s tem fantom se pa upam skočiti v ta šmorn. In sem strah premagala. Zanosila, 9 mesecev se borila s tem, kako bo, čutila nič, raznežena nič, kvečjem prestrašena, polna občutkov in dvobojev kaj če ga ne bom imela rada, kaj če se mi ne bo ljubilo skrbeti zanj, miljon skrbi 9 mesecev. Skratka popolnoma nič materinskega. Vesela sem bila ker so mi napovedali sinčka, to sem si pa res želela, da je fant. In evo, zdaj je star 2 leti, rek, da se z rojstvom otroka rodi tudi mamica še kako drži. Ne prvi dan ko ga držiš v rokah, ampak postopoma. To je zapisano v nas. Moj mali je zame največja legenda, faca, naporen drekolin, ki mi skače cel dan po glavi, ki bi ga vsak dan od hudega kar k sosedovim nesla tako je živ, ampak meni ni tudi miljoninko sekudne žal da sva ga ustvarila, ne zamenjam ga za nič, zame je popoln otroček, ljubezen tolikšna, ki se je ne da opisati. To ljubezen doživiš šele ko postaneš mamica, to je brezpogojna ljubezen. Toliko dela je z njim, da ne vem kaj sem počela prej cel dan. Ampak to delo, za katerega sem se do 30. leta bala, da je konec sveta je najlepše delo na svetu. Zdaj je na poti že drugi, ker sva s partnerjem istega mnenja, da si želiva 2 otroka.
In ja draga moja fino premisli, če si v življenju tega res ne želiš. Mogoče nimaš pravega partnerja. Skratka, ne samo biti zapičena v to, da otrok ne želiš. Ampak res fino razmisli, kakšno bo tvoje življenje brez potomca na stara leta. Pa vsekakor nisi edina s temi strahovi. Takšna je moja izkušnja. Srečno.