Med.Over.Net

Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: dr. Anica Koprivec Prepeluh, zakonska in družinska terapevtka • dr. Barbara Kutnar Novak, zakonska in družinska terapevtka • Edin Durakovic, kulturolog in doktorant ZDT • Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • Melita Kramar, specialistka zakonske in družinske terapije • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC)

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

dr. Anica Koprivec Prepeluh , zakonska in družinska terapevtka

Anica_K._Prepeluh

dr. Barbara Kutnar Novak , zakonska in družinska terapevtka

Barbara Novak

Edin Durakovic , kulturolog in doktorant ZDT

Edin Durakovic

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka

JanaLavtizar

Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

JernejaDimecBratina

Melita Kramar , specialistka zakonske in družinske terapije

Melita Kramar

dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.

Sabina_JuricSenk

mag. Uroš Drčić , specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC)

Uroš Drčić

Je specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC). Je direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

moževo zavračanje

Default avatar

amoksiklavka

Pozdravljeni!

Upam da mi boste znali pomagati, saj se sama ne znajdem v situaciji. Z možem sva poročena eno leto, skupaj pa sva že 9 let. Lansko leto sva se strinjala, da bova delala na otroku, saj si ga oba želiva. Ugotovila sem, da si ga jaz želim bolj kot on, saj me očitno zavrača v spolnih odnosih, sploh ko sem v času ovulacije. Pravi, da hočem seks samo zaradi otroka in da ga to odbija in zato "ne more". Da naj neham že enkrat težit in da bo ko bo. Sedaj je že eno leto, kar ne zanosim. Naj poudarim, da ne delava vsak mesec v času ovulacije na otroku, saj njemu včasih "to ni", saj mu težim in bla bla bla...kot sem že prej opisala. Vsak mesec bolj sem zafrustrirana, saj me je strah, da se bo to vleklo v nedogled in da ne bom nikoli zanosila, saj me zavrača. Povedala sem mu tudi, da bom imela ovulacijo npr. drug teden, saj mu nisem želela tisti teden pred O "zatežiti", ker bi me spet zavrnil. Pač sem mu lepo namignila, da bo vedel in se že vesila drugega tedna in srčno upala, da bom zanosila Sedaj pa ne vem kaj naj naredim....Stara sem 28 let, nisem več tako mlada. Kaj naj naredim? Naj povem, da sva se zadnjič grdo sprla, jokala sem kot otrok, saj mu nisem mogla dopovedati, da seveda bi rada imela z njim spolne, odnose, saj je vendar moj mož, on pa pravi, da mu samo težim, ker mi je vedno pomemben nek cilj in bla bla bla...Naj še povem, da je mož zelo hitro užaljen, kuha mulo po več dni, me zavrača v postelji, v pogovoru....itd. Res sem že na koncu z živci. Najraje bi ga nekam poslala in na novo zaživela. V načrtu imava gradnjo hiše, ravno v teh dneh ko sva se sprla, bi mogla do arhitekta, da dorečeva kakšno hišo želiva, da bi projekt stekel naprej. Ampak seveda nisva šla, saj ne želi o tem govoriti, in nikamor z mano iti...ubistvu ne govoriva skoraj že en teden. Strah me je, da bo v življenju tako potekalo, da ko bo on nekaj rekel, da tako pač bo moralo biti, da če bom jaz kaj rekla narobe, se spet z mano ne bo pogovarjal...itd. Prosim, pomagajte mi razjasniti mojo situacijo. Je njegovo obnašanje sprejemljivo in sem samo jaz malo čudna? Kako naj ravnam z njim, ko se bo spet strmal? Naj povem, da mene njegovo zavračanje močno boli, takrat sem zelo prizadeta, čutim fizično bolečino v prsih in bi najraje kričala na glas, da naj se neha tako neumno obnašati in naj se pogovoriva o zadevi. Prosim za razlago.
Default avatar

Barbara Novak

Spoštovani,

iz pisma je možno zaznati, da bolj kot vajina/vaša želja glede otroka zahteva pozornost vajin medsebojni odnos, tudi vaše doživljanje, vaš pogled nase, vaše mesto v življenju. Čuti se ogromno strahu, na življenje pogosto gledate skozi oči strahu. Tako potem tudi delujete v odnosih. Otroka si želite… in vas je strah…, skupno pot si želite… in vas je strah… Spremljajo vas tudi negotovost, dvomi, pritisk (morda okolice, morda vaših prepričanj), občutki nesposobnosti, nesproščenosti, napetosti, obremenjenosti, ujetosti. Pristna želja po otroku je prešla že v »breme«, saj čutite, da je to nekaj, kar morate doseči za vsako ceno, morate. Tako vas najverjetneje doživlja tudi vaš mož, ki se temu pritisku umika (ne želji, temveč občutkom, ki jih ob tem čuti). Oba sta pod pritiskom. Namesto vedno večjega povezovanja in uživanja v blaženih trenutkih, vaju ta tema oddaljuje. In ker se vam želja kljub vsemu ne uresniči, se v svojih občutkih še bolj poglabljate, se še bolj stopnjujejo. Življenjski zakoni delujejo tako, da tisti stvari, v katero vlagate veliko energije, veliko pozornosti (čeprav po senčni plati), tista bo rasla. Ker sta vaša pozornost in trud v veliki meri usmerjena v željo po otroku – konkretno pa izhajate iz strahu, da otroka še ne bo, v resnici negujete to osnovo, kar zdaj občutite že kot frustracijo, vedno večji strah, ta stvar raste. Dodatno se še obsojate, krivite, morda se zaradi tega počutite še bolj manjvredno, da ne zadostite zapovedanim načelom družbe, da niste sposobni, da vas mož še bolj zavrača idr.

Zdaj ne gre več toliko za pristno željo, seveda, ja, na razumski ravni, kot pa vaše strahove, ko se potihem v mislih sprašujete, »kaj pa če…« in to vas strašno bremeni, utruja, vam jemlje energijo. Kadar človeka spremlja notranja negotovost, dvomi, razne skrbi, se nečesa ali nekoga oklene, da mu je navidezno bolj varno. Vi ste se zdaj oklenili te želje in si zgradili kletko, v katero ste ujeti. Ujeti ste v razna prepričanja, zaradi katerih občutite nenehno skrb in breme (tiščanje v prsih). Ne najdete notranjega miru, ne morete svobodno zadihati. Svetujem, da si zapišete, v kakšnih prepričanjih ste odraščali v primarni družini in katera prepričanja še vedno živite. Npr. če drugemu ne bom ustregla, ne bom sprejeta itn. Brez dvoma se vam ponavljajo nekateri vzorci iz otroštva (npr. ohranjanje nadzora nad stvarmi, nad drugimi, občutek manjvrednosti, neizprosnost idr.).

Življenje ne prinese vedno tistega, kar želimo, zagotovo pa tisto, kar potrebujemo. In vajino življenjsko situacijo lahko razumemo, kot da vidva zdaj rabita čas za vaju, čas zase, čas za razrešitev nedokončanih tem iz preteklosti, da ugotovita, kje sta, kje je vajin odnos, kaj potrebuje, kako sta drug z drugim, želita nadaljevati skupaj ali ne ipd. (če ne bi zmogla, še vedno lahko najdeta kakšno strokovno pomoč v obliki psihoterapije). Nekaj drugega bo potrebno razrešiti, preden bo prišel otrok, kateremu morata pripraviti tako čustveni kot fizični prostor. In si iskreno razjasniti, kaj v resnici želite, kakšne so vaše želje, sledite svojim željam ali ugajate drugim, uresničujete svoje korake ali pričakujete to od drugih/sledite drugim, si upate ali ne… Začnite se bolj sprejemati, sprejemati svoje kvalitete, da ste takšni kot ste, že v redu. Celostno in zavestno.

Glede na to, da sta z možem skupaj že 9 let, verjetno poznate njegovo razmišljanje, delovanje, odzive. Kolikor v odnosu občutite strah in negotovost, vezano nanj, se o tem odkrito pogovorite. Druge poti ni: lahko izveste, lahko pa ostajate v negotovosti. Vsekakor je možno pričakovati, da bo nadaljnji »pritisk« nanj, moža še oddaljil in lahko pričakujete še večje razočaranje. Ker že sami počasi ugotavljate, da skozi ta vrata ne boste mogli iti, se bo potrebno ustaviti in najti druga, kar pomeni, si dati več prostora in časa za poglabljanje vase, umirjanje, sproščanje, da se življenju bolj prepustite. Morda je ravno to vaš izziv, ki vas preizkuša; da nimate vsega pod nadzorom, ampak da bolj zaupate, da bo vse v redu, se bolj prepustite radostim v življenju. Kdaj ste bili nazadnje iskreno sproščeni, razigrani in veseli?

Pojasniti želim še naslednje: želim, da se zavedate, da imate vsak trenutek možnost izbire. Da nekaj naredite ali da ne naredite. Da se lahko odločite, kaj in kako boste naredili v zvezi s katero koli odločitvijo. Če vas je strah, da bo v prihodnje vse po moževo in če se o tem ne pogovorite z njim ali nasploh nič ne naredite, kar bi vas umirilo, je to vaša izbira. Nihče drug ni odgovoren za to. Nihče ni žrtev nikogar. Užaljenost je njegova obrambna reakcija, tako se je nekoč naučil in nima zveze z vami. Prav tako vam ni treba početi stvari, ki jih ne želite, nočete, tudi to je vaša izbira. Vse to vam pravim, ker z malimi pogumnimi koraki, s tveganji, lahko okrepite vašo samozavest, vašo notranjo vrednost, vašo notranjo gotovost. Treba bo iti skozi strahove, treba se bo soočiti s tistim, česar nočete, le tako boste dobili več izkušenj, izgubili strah, odpravili bremena. Treba bo razrešiti stvari in vzorce, ki vas spremljajo iz preteklosti, ovrednotiti in spoznati vse občutke, ki jih nosite v sebi, da boste veliko bolj lahko razumeli svoje življenje in odnose. Lahko si najdete kakšne knjige na tovrstne teme. Srečno na vaši poti vam želim.
dr. Barbara K. Novak, zakonska in družinska terapevtka

www.bodisprememba.si/
Default avatar

jože321

Zdravo
Pogrešam opredelitev, da je obnašanje vašega moža, zares primitivno oziroma že kar psihično nasilje. Tišina in ignoriranje je hudo boleča kazen za vaše dokaj običajne želje, ki tudi niso strela z jasnega ali nekaj čisto nespremeljivega.

Vsaka ženska in moški, ki se veseli načrtovanja otroka ima pravico se veseliti ovulacije, načrtovanja in priprav na novega družinskega člana, testa nosečnosti ... O tem se pogovarja s partnerjem, si zaupa kako skrb ali stisko itd. Jaz ne dojemam vašega opisa, kot da bi mu vi težila in on revček čuti pritisk in 'ne more'.

On je rekel, da si želi otroka, potem pa je pobegnil. Kako neiskren je do vas tudi na drugih področjih. Ker prav tako me preseneti, da sta skupaj toliko časa, pa še kot da niste opazili, da se takole skuja in vas kaznuje z molkom. Se bo tako obnašal tudi do otroka? Boste končali z dvema, samo da starejšni nima pleničk, potolaži pa se namesto z dojenjem s kako flaško piva?

Tega kujanja in umikanja drugače ni počel? In kako da vas je sedaj to tako zmotilo.
Morda pa je nekaj na tem kar vam piše prejšni odgovor, da samo nekaj hitite in ste pod pritiskom, da je pri 28 letih res čas za otroka.

Pogovoriti se z možem tudi ne da- kako nameravate usklajevati močno povečana gospodinjska opravila, skrb za otrka, postavljanje mej, usklajevanje prostega časa...

Je čas ko gradimo hišo res primeren ravno takrat, ko tudi planiramo otroka? Ali bomo očeta zopet izgubili, saj bo dopoldan v službi, popoldan pa bo gradil hišo naslednjih nekaj let, potem nekaj let še urejal vrt in ograjo, morda še zasfaltira dovoz in kar na enkrat se jezno repenči na izgubljenega najstnika, ki očeta nikoli ni imel?

Veliko vprašanj imate za premleti preden bi na vašem mestu sploh razmišljal o otroku...
Ne samo o možu, ki je le druga stran vajinega kovanca. Predvsem morate in lahko razmislite o sebi. Se sploh zavedam stanja najienga odnosa, se da v odnosu kaj spremeniti ali bo vse samo še slabše, kaj so najine prednosti in slabosti?

lep pozdrav
Default avatar

PostaviMejo

Pozdravljena!

Najprej bi se strinjala z zgoraj opisanim.
Otrok, ja načrtovan, sprosti se, saj bo. Bolj se boš živcirala okoli te zanositve, kasneje boš zanosila.
Pol leta, rednega seksa, brez računanja ovulacije, merjenje telesne temperature ipd. sem jaz zanosila. Neverjetno sva uživala. Pogovarjala sva se tudi o otroku, načrtih...in ko je spet prišla mesečna teta, malce razočarana...po nekaj mesecih sem se res vprašala, če je vse okej z mano.
Presrečna, da raste bitje v meni...neprecenljivi občutki, pa, če bi bilo kakšen mesec kasneje ne bi bilo prav nič zato.

Ženske okoli 35-40 let stare rojevajo, pa ni konec sveta pri teh letih, ne?
Zato ni nikakršne panike, tvoja biološka ura še nič ne tiktaka, ne boj se.

Tisto "ne more" mi ni čist jasno. Ali se res vse vrti okoli zanositve? A seksata samo tisti teden? Pri nama z možem, po 20 letih, še vedno...včasih vsak dan, na dva dni, lahko se zgodi da enkrat na teden..odvisno od najinega razpoloženja.
Ne razumem, da dva mlada, zdrava, brez obveznosti okoli skrbi za otroka...ne bi normalno seksala, ko vama paše. Očitno si ti napovedala vajin seks za naslednji teden, ko boš imela ovulacijo. Zato ti to pišem.

Ne glede na vse...trmanje je primerno za otroka tam okoli tretjega leta starosti...tudi kasneje, pa starši veselo režemo perutke.
Pogovor rešuje, kar koli je pač narobe ali neprijetno. Nič ni narobe, če se obrne in se spuha sam nekaj časa pač- ne cel teden- da ne reče, kaj kar bi obžaloval in tebe prizadel.

Za vse to obstaja zdravilo. Potrpljenje, pogovor-tudi o vsakdanjih stvareh, ne samo o otroku.
Da se, z veliko ljubezni, če si seveda prepričana, da te ima zares rad. Ko sva z mojim možem bila še par, pred otrokom, na začetku, je tudi poskušal s trmanjem..tudi po nekaj dni. Sedaj je od tega minilo več kot 15 let in se nikoli ne strma do te mere...sedaj je on tisti, ki vedno želi pogovor.
Pa ne misli, da se nikoli ne skregava...o, ja...pa še kako. Ampak si pa res ne predstavljam življenja brez njega, včasih popustim jaz, včasih on.

Smešno se mi je zdelo, ko je nekaj mesecev nazaj, ugotavljal, da sem naredila ravno tako, kot "sva se zmenila", da ne bom. Pa sem mu rekla: "Ne lubči, TI si tako mislil in rekel. Jaz pa se s tvojim predlogom nisem strinjala".

S tem sem ti želela povedati, da morda včasih želi tvoj na vsak način dokazat vsem, tudi tebi, da je "ta prav" moški. Delalo se bo tako, kot bo on rekel, sicer ogenj v strehi...ali tiha maša, po vajino.
Pa daj mu občutek, da ima na nek način prav, vendar je tebi pomembno tudi to in ono. Če vidiš, da si naletela na gluha ušesa...imaš še vedno možnost narediti po svoje.
Pohvali ga, njegova prizadevanja okoli načrtovanja hiše,...

Okoli načrtovanja otroka ga nekaj strašno moti, malo zatišja mu pripravi...pusti ga s temi pogovori...čeprav je tvoj mož mu prav vsako svojo misel pa res ne rabiš povedat.

Poskusi biti dekle, ženska v katero se je zaljubil. Ti najbolj veš, kaj je to. Po moje se bo potem vse spontano uredilo, ker že sedaj bežat od odnosa res ni preveč dobro. V življenju pride, hočemo ali nočemo, veliko težkih in resnih problemov. Vse je treba reševat, čeprav ni lahko.

Javi se, kako ti gre.
Default avatar

darwin

Z človekom ki ne želi imeti otroka nimaš kaj iskati. Pika !
Default avatar

Frika

Jaz sem tudi razumela, da seksata le takrat, ko si ti preračunala, da je največja možnost zanositve ... drugače ne seksata? Si ne želita drug drugega?

Občutek imam, da je vzrok te težave, da mož 'ne more' seksati, takrat ko 'bi moral', povsem nekje drugje. Kako je bilo videti, ko sta se skupaj odločala za otroka? Koliko je on dodal k pogovoru?

Predhodniki so sicer dodali že veliko vprašanj, ki bi ti jih tudi jaz zastavila, draga avtorica ... vso srečo ti želim pri reševanju te težave!
Default avatar

dobro razmisli

Pozdravljena,
možu kar kmalu postavi ultimat -ali se zjasni kar bi rad od tebe ,od življenja in ali si sploh želi otroka! Mlada si še, otrok še nimata, še vedno si lahko urediš novo življenje, In niti slučajno ne "rini" v gradnjo hiše!
Pri tvojih letih sem recimo jaz šele spoznala sedanjega partnerja, danes pri 36-ih imam dva otroka. drugi bo kmalu 2 leti star. In jaz se ne počutim prav nič staro :) Hočem poudariti, da si še mlada, in da imaš še čas. Če ne bo šlo z njim,pa z drugim. Res,verjemi!
In nihče ti nima pravice kratiti želje po otroku! Nihče! Sploh pa tale tvoj ni pošten do tebe, saj sta se o tem vendar temeljito pogovorila.
Si pa ob vsem tem ne predstavljam, da bi imela z njim otroka. Vsaj jaz ne. Občutek imam, da hoče imeti stvari pod nadzorom. In vse mora biti po njegovem. Kaj bo šele ko bo otrok,ko bosta gradila hišo. Dobro razmisli.
Odrekanje seksa mi pa sploh "smrdi". Je to počel že prej?? Običajno so to moški, ki želijo imeti nad žensko kontrolo. Si to res želiš, do konca življenja?

Otroci prinesejo toliko bremen,da si o tem, dokler si sam, niti predstavljati ne moreš. Da imaš potem pa še enega odraslega otroka,ki se mula, ko ni po njegovem...znorela boš.

Dobro razmisli o vsem skupaj

Sporoči kako je.
lp
Default avatar

sem ženska

Sem ženska, a me je kar streslo, ko sem brala, kako težiš možu vsak mesec s to ovulacijo. Če bi bila jaz na njegovem mestu, sploh ne bi nikoli več želela sexat s tabo, ker to mora biti ja enormni pritisk za moškega takšno najedanje, kako je treba sexat točno takrat in takrat, po predpisih!? Ubogi mož se ja počuti kot zgolj neka mašina, darovalec sperme in iz opisa vajinega odnosa je kar čutiti, da bo zelo verjeten scenarij ta, da bo potem, ko pride otrok na svet, mož postal nepomemben privesek, kot se to zgodi s premnogimi možmi.
Tako da sama v vsej zgodbi sočustvujem z njim in ne s tabo, ker res zveniš zelo težeče.
Default avatar

amoksiklavka

Pozdravljeni!
Zahvaljujem se vsem, ki ste odgovorili. Moram priznati, da sem se ob branju vaših odgovorov zelo jokala, saj sem prebrala odgovore, ki sem jih že dolgo v sebi čutila. Vem, da najin odnos ne gre v pravo smer, vem, da imava težave. Vendar me je tako zelo strah spremembe...da bi šla narazen, da bi ostala sam...itd. Najprej naj povem, da je mož že ves čas takega obnašanja. Velikokrat se strma, ne govori z mano, potem se kar na lepem (čez kak teden ali 2) začne pogovarjati z mano, kot da nič ni bilo...Prej se noče pogovoriti z mano o kregu, oziroma o vzroku prepira, ker mu "pač ni in da je on "itak uredu, da je vse ok" in bla bla bla...Z leti sem pač nekako to pregurala, bila notranje bitke s sabo, da tudi jaz nisem verjetno popolna, da pač moram biti potrpežljiva, sprejemati drugačne itd...Naj povem, da sem odraščala v "idealni" družini, starša poročena že cca. 30 let, velikokrat sta se sprla, ampak pri njima nisem nikoli čutila, da bosta zaradi spora kar šla narazen, da bi razmišljala o ločitvi in tako naprej. Ni bilo prisotnega tega straha v zraku, da bo pa pač konec sedaj, ko je šlo kaj narobe. In ta vzorec tovorim jaz s sabo. Želim si tak zakon, tako zvezo, da bo nenazadnje vse uredu, četudi se spreva. Sprašujete me, če nisem tega njegovega obnašanja že prej videla oziroma ali me prej to ni motilo. Seveda me je motilo, vendar opažam, da me vse to zdaj, po 10 letih veliko bolj jezi in nimam več tolerance do takšnega vedenja!! Včasih bi ga najraje nagnala in nikoli več videla, saj mi najino pregovarjanje vzame ogromno energije, postajam utrujena, jezna, žalostna, razočarana...
Kar se pa tiče spolnega življenja. Včasih sva imela krasnega, celo odličnega. Želela sva si drug drugega, vsak dan. Potem pa sva imela vse te občasne "fajte" in sva se oba umaknila in oddaljila. Nimava rednega seksa, sploh ne, včasih po več tednov ne. In mene to razžira, saj vem da to ne pelje nikamor. On da zelo redko pobudo, ko jo dam pa jaz, pa me večinoma odkloni. Oziroma je za takrat, ko njjemu paše. Zato sem tudi napisala, da sem mu lepo omenila, da drug teden pa bo čas za delat otročka, da bi imel vsaj malo v mislih, da bi bila drug teden bolj aktivna. Vendar je pri njem vse pogojeno z njegovim razpoloženjem. In zato ne zaupam več v njega, saj lahko da drug teden spet nič ne bo, ker njemu pač "danes ni", četudi ve, da traja že 1 leto, kar ne zanosim in me to spravlja v tesnobo. Da naj se sprostim, da naj se skuliram, da že bo enkrat itd. Kdo mi pa garantira da ta "enkrat" BO enkrat prišel? Koliko časa naj bom potrpežljiva? Saj sva vendar rekla, da bova imela otroka, in to takoj po poroki! Poskusite se postavit v mojo kožo tiste, ki ste napisale, da mu težim in da če bi bile na njegovem mestu, ne bi nikoli več z mano spale. Vse to se vleče že 1 leto in imam že tega čakanja" na njegove dobre dni polno kapo! Hočeš nočeš, naj se sliši še tako popredalčkano in strukturirano, zanosiš lahko le med ovulacijo, ki je enkrat na mesec in pika. In če takrat nimaš odnosov, se lahko do menopavze obrišeš pod nosom.
Globoko v sebi vem, da moram narediti korak naprej in ga soočiti s svojimi pomisleki o nama, vendar me je strah, zelo strah. Duševne bolečine, osamljenosti, nemoči...
Default avatar

sem ženska

Sama na tvojem mestu res ne bi bila tako 100%, da si on otroka tudi res želi. Po zadnjem sporočilu, ki si ga zapisala, imam še bolj občutek, da je s tvoje strani le siljenje vanj, on pa si ne želi (ali ne želi s tabo).
Ne vem, zakaj je včasih ljudem tako težko pogledati resnici v oči? Kje piše, da je ravno on primeren kandidat, da imaš z njim otroka? To si si ti sama namislila in videti je, kot da je potrebno to sedaj tudi dobiti/izsiliti.
Ženska, pišeš, da veš, kako vajin odnos ni dober in ti po vsej sili želiš v tak odnos spočeti še nič krivega otroka??? Oprosti, ampak to je zame zelo neodgovorno dejanje! Ubogo bitje, že sedaj obsojeno, da bo imelo travme, ker se oče in mati ne razumeta.
Default avatar

Ilonina

Kaj bi naredila, če bi te nekdo peljal na barje, kjer se zemlja (oz. šota) že ob najrahlejšem koraku ugreza in imaš v desetih sekundah že gležnje v vodi, in ti rekel: Izvoli, to je tvoje zemljišče, začni kopati temelje za hišo?

In če bi tudi izkopala desetmetrske temelje, bi se prej ali slej vsaka hiša začela podirati.

V odnos, ki ga opisuješ, vključiti še otroka je najhujše, kar lahko storiš. Nisem prva, ki ti je to napisala.

Vidva imata hude težave v svojem odnosu, ki sploh ni partnerski odnos v dejanskem pomenu besede partnerstvo in besede odnos. Ker pa odnosi predvsem pokažejo (ne pa sprožijo) težave, je očitno, da sta neke zgrešene vzorce, prepričanja, načela in načine mišljenja, čutenja, čustvovanja in odzivanja prinesla iz primarnih družin, in to se manifestira zdaj. Tukaj, med vama. Vajin odnos je "oder", na katerem se odigravajo stare igre vlog, stare zablode, se podoživljajo stare bolečine, napetosti, preigravanje moči itd. Kje sta tu v resnici ti kot ti, mož kot mož in nato še vajin odnos kot poseben "organizem"? Ni vas! Vse je le "igra", seveda ne zabavna, temveč igra ujetosti v vedenje, ki je ne moreš prekiniti drugače, kot da izstopiš iz nje. Malo poglej po tem forumu, o tem smo že veliko pisali.

"Izstop" iz igre ne pomeni nujno, da izstopiš iz zakona, torej da se ločiš. Pomeni pa, da začneš delati pomembne, temeljite spremembe. Te pa lahko začneš izvajati, ko se soočiš z lastnimi težavami in težavami v vajinem odnosu, ko ozavestiš napačne vzorce, prepričanja, "recepte za življenje", ko jih nadomestiš s pravimi in jih - kar je morda še najtežji del tega procesa - začneš tudi zares živeti. Z razumom, čustvi in duhom.

Preden sploh pomislita na to, da bi v to bolno okolje (oprosti, ampak drugače ne morem reči) včlanila še tretjega člana, otroka, ki je že sam po sebi "zahteven projekt", otroka, ki bo vsrkaval vse, kar bo pri vama videl in slišal in čutil, bi morala nujno pogledati globoko vase in razrešiti svoje težave ter razumeti, kako vplivajo na vajin odnos in kaj je v moči katerega od vaju, da spremeni. Recimo: v tvoji moči ni, da prepričaš moža, naj seksa s tabo, ko imaš ovulacijo (ali sploh kdaj koli), če odmislimo prisilno prepričevanje, ultimate ipd. škodljive mehanizme. V tvoji moči ni, da spremeniš moža, da bo nehal s svojim nezrelim vedenjem, ki je v resnici močan obrambni mehanizem, kakršnega se je naučil v primarni družini. V tvoji moči ni, da "rešiš zakon". JE pa v tvoji moči, da rešiš sebe. JE v tvoji moči, da opraviš svojo "polovico" dela, da raziščeš svoje resnične želje in bolečine, strahove in občutke, da se soočiš s svojim notranjim otrokom, da se spopadeš s svojo samopodobo in nato odideš stran od barja ter začneš svojo "hišo", sebe, graditi na novo, na zdravih, trdnih temeljih, ki bodo držali vse življenje in tudi nekoč otroku nudili varno in zdravo okolje.

Če začneš npr. z resno psihoterapijo, boš prej ali slej sama dobila vse odgovore, ki jih iščeš tu na forumu, in če se ti bo pridružil še mož, se da vse rešiti. Če pa bo vztrajal v svojih vzorcih, boš prej ali slej zares in na vseh ravneh dojela, da vama skupna pot "ni namenjena", in si oddahnila, da v to nesrečo nisi privlekla še otročička.

Malo jih je, ki poslušajo take nasvete, kot sem ga zapisala (in že mnogi pred mano). In kaj se zgodi? Čez leta pride novo pismo. Tokrat še hujše. Toda zdaj ženska "ne more" oditi "zaradi otrok/-a". In čez leta pride spet pismo. Tokrat ga pošlje tisti otrok. Zakaj neki, hm?

K streznitvi utegne vsaj malo pripomoči, če si iskreno odgovoriš na vprašanje: Če bi imela odraslo hčerko, ali bi ji želela takega partnerja, kot ga imam sama, take strahove, kot jih imam sama, tako neljubeč, nesolidaren in prisiljen pristop k "delanju otroka"?

Srečno!
Default avatar

Frmona78

Tudi meni se zdi, da je tvoja "potreba" po otroku podzavestno pogojena samo s tem, da bi rada rešila zakon. Vsaj prebrati je tako. Zakaj pa prej, pred poroko ni bilo te želje? Ali je to samo tisti tipičen stereotip? Poroka-otroci?
Če en od partnerjev ni za potomstvo, obstaja za to dober razlog. Zdaj ali je pri tebi krivo mozevo zavračanje zaradi prisile ne vem, lahko pa poskusiš z drugačnim pristopom. Pozabi na to za nekaj mesecev in če se stanje v spalnici ne spremeni, veš na čem si.
Pa dobro zrihtaj!
Default avatar

eOwene

Nisem brala vseh odgovorov ... Ob prebranem prvem postu pa je kar zabolelo. Zakaj?

Tudi sama sem pred nekaj letu doživljala nekaj podobnega. Z možem sva bila poročena že dve leti, on pa še kar ni vedel, ali si želi ali ne imeti otroka. Govoril je, da si ga želi nekoč v prihodnosti, trenutno pa še ne. Naslednji dan je lahko rekel, da zdaj pa se je odločil za otroka, a se je že dan zatem premislil in vso stvar preložil na nedoločen čas.
Grozno me je bolelo. Vse, od zavračanja spolnosti, do odmikanja, izmikanja, tišine.

Naj povem še to. Ko sem spoznala svojega bodočega moža, je bil nekako "hard to get". Ni se želel vezati, hitro si je premislil, vedno so obstajale zanj bolj poželjive ženske.
Zakaj sem vztrajala z njim?
Zdaj vem, da ne ravno iz ljubezni (čeprav sem bila takrat prepričana, da je to pravi razlog). K njemu me je gnala sla po zapolnitvi manjka, ki sem ga od nekdaj čutila. Dobiti potrditev, da sem okej. V glavo sem si zapičila, da če me bo on vzljubil, potem sem v redu, videla sem ga kot nekakšnega rešitelja za vse moje težave. Pa še tako lep in oh in sploh mi je bil.
Kako se je nadaljevalo?
V enem redkih spolnih odnosov sem zanosila. In kmalu po prvem porodu še enkrat. Mož ima otroka neizmerno rad in ona njega. Včasih celo namigne, da bi imela v prihodnosti še enega. Na nek način se je vse uredilo. Na videz nam nič ne manjka, smo srečna družina in vse se je postavilo na svoje mesto.
In kaj me boli?
Še vedno me včasih boli, ko se spomnim na vso tisto zavračanje in nase, ki sem dobesedno moledovala za otroka. Vedela sem, da se ponižujem, pa si nisem mogla pomagati. Moža imam rada, vendar ga zdaj vidim v drugačni luči kot včasih. Še vedno pa čutim zamero.
Default avatar

cistaljubezen

Oba želita otroka. Tvoj mož pa ne želi seksati, ko si najbolj plodna. Logično bi bilo, da bi si želel takrat seksati, saj je rekel, da si želi tudi on imeti otroka. Torej, če si tudi on želi imeti otroka, je logično, da bi si moral želeti s tabo seksati, ko si najbolj plodna. On pa si takrat ne želi. Nima smisla, kajne?

Si se kdaj vprašala zakaj si on ne želi? Sigurno si se. In očitno nisi še našla pravega odgovora, kajti če bi ga, ne bi tukaj spraševala na tem forumu.

Poskusi se zadeve lotiti tako:

Zakaj TI (prav TI ... v globini tvoje duše) želiš s tvojim možem seksati? Odgovori.

Če je tvoj odgovor "zato ker želim zanositi", to nikakor ni dovolj velik razlog, da imaš z nekom otroka. Morda tvoj mož ravno to čuti v tebi in zato okleva in posledično se izogiba spolnim odnosom. Če je temu res tako, raje pusti otroka za kasneje in razreši travme iz tvoje preteklosti preden se odločiš z možem imeti otroka. Če temu ni tako, beri dalje ...

Da bi tvoj mož s tabo seksal, tvoj mož očitno od tebe potrebuje "nekaj več" kot "le seks zato da se zanosi".

Vprašaj ga kaj je ta "nekaj več kot le seks". Naj ti lepo razloži. Nakar mu začni dajati ta "nekaj več" ...

... in začel bo s tabo seksati, ko boš najbolj plodna.

Če po vsemu temu še zmeraj ne bo s tabo seksal ko boš najbolj plodna, bodi srečna da vsaj s tabo seksa.

Enostavno nehaj pritiskati nanj in seksaj z njim ko se bo tudi njemu dalo seksati. Pusti ga na miru. Naj se sam odloči kdaj bo seksal. Nehaj ga siliti/pritiskati nanj. Ne omenjaj mu več ničesar o "plodnih dneh". Ne namiguj. Zatorej, pusti ga na miru in seksajta, ko si bosta to OBA želela, in ne samo TI. In bodi srečna, da vsaj seksata. In prej ali slej bo otrok prišel in ti boš srečna ... oz. upamo, da boš ... kajti sreča ni nekaj kar dobiš z rojstvom otroka ... ali v partnerstvu z nekom ... ali v upanju da te partner nikoli ne bo zapustil ... Srečna si lahko tako ali tako, ne glede na to kaj imaš/dobiš. Le spoznati moraš samo sebe, se osvoboditi vseh bolečin iz preteklosti in takrat boš srečna. Če pa misliš, da je družina/otrok/odnos z možem rešitev za tvojo bolečino/težave, se močno motiš.

[email protected]
Default avatar

Isaa

Sicer je ze malo stara tema ampak vseeno upam, da se katera oglasi :) Namrec s partnerjem sva pol leta, s prejsnjim sva bila osem let skupaj in nisem mogla zanositi, z mano je bilo vse v redu, njegov spermiogram pa slab. Mogoce je vse skupaj tudi vplivalo, da sva sla narazen. Z novim partnerjem se imam res lepo, lahko ze trdim, da ga ljubim, ker mi stoji ob strani ob vsaki "malenkosti". "Problem" pa nastane, ker je on od zacetka govoril kako si zeli otroka, kaksna imena so mu vsec, sedaj pa imam obcutek, kot bi ga bilo strah. Ko sva se o temu pogovorila, je dejal da z bivso ni mogel zanositi, da ima obcutek, da mu nikoli niti ne bo uspelo in da ne zeli razocaran. Menite, da potrebuje se cas, ker sva sele prakticno na zacetku? Kako mu pomagati, da se znebi tega obcutka, da v zivljenju ne bi ostal sam, da ima svojega otroka. Definitivno ne zelim nanj pritiskati glede tega, ga razumem. Ampak vseeno je star 35 let. Jaz bom z njim v vsakemu primeru ostala kljub veliki zelji po dojencku, ampak bi resnicno rada imela otroka z njim, kar on ve, bi pa rada ne samo zaradi sebe ampak tudi zaradi njega, da dozivi to sreco, vendar kako? Hvala vsaki, ki bi mi dala kakrsenkoli nasvet. Lepo bodite :)
Default avatar

kaj pa to

Prebrala sem, da včasih več tednov ne seksata in ti bi rada zanosila?? Potem ga pa prosiš za seks?? Tu ni nobene ljubezni, žal.