Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Pastork

Odgovori Nova tema
Default avatar Osamljena86 17 Okt 2016 12:41

Pozdravljeni
Imam sledeci problem. Zivim s partnerjem,ki ima od prej tri otroke...bivsa partnerka mu je pustila mlajso hcerko in sina,tavecjo je vzel poleg. Midva imava skupaj sina,star je tri leta. Sedaj z nami zivi samo se njegov sin,ki je star 13let. Vse je lepo in prav,dokler od tujih ljudi ne izvem,da me obrekuje,govori,da ne kuham,da mora ati vse naredit,da sem nesramna itd. Naj omenim,da mi nic ni tezko...pomagam mu pri nalogah,pospravim sobo...no da ni. Ampak se vedno sem najslabsa. Ko partnerju omenim,ga sicer gre vprasat,ce je res, fant rece,da ni,in stvar je zakljucena. Velikokrat srm ga tudi sama slisala govorit grde stvari o meni,a je potem zanikal. Partner mu verjame,jaz pa izpadem nesramna. Kako naprej? Razmisljala sem,fda se s sinom odselim nazaj k starsrm,ampak s partnerjrm se nikoli ne kregama zaradi naju l.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 3 Nov 2016 14:42

Pozdravljeni, Osamljena86,

Izpostavili ste kratko vprašanje, rešitev tega problema pa zahteva precej večje angažiranje. Tu mislim predvsem na potrebo po poglabljanju vase ter v čustva in odnose, ki so se vam ob pastorku začeli prebujati. Gotovo se vam ni enostavno znajti v takšnih razmerah in verjamem, da se počutite prizadeti in jezni. Vsa jeza se je zdaj sicer skoncentrirala na tem fantu, imajo pa vaša čustva gotovo močno podlago od drugod in vam jezo in prizadetost pastork samo prebuja. On nima takšne moči nad vami kakor jo vi doživljate ob njem oz. mu jo pripisujete. V terapiji pravimo, da gre za projekcijo. To so nekoliko bolj zahtevne stvari, za katere je potrebna odločitev in terapevtski proces in vam jih zdaj ne bi razlagala. Če vas bo zanimalo in ste se v resnici pripravljeni poglobiti v svoje težave in nekaj korenito spremeniti, vas spodbujam k iskanju terapevtske opore, priporočam relacijski družinski model.

Odnosi v sestavljenih družinah so namreč praviloma zelo zahtevni in zahtevajo še več sposobnosti prepoznavanja in razmejevanja kot zgolj v novi družini, kjer partnerja nimata otrok iz drugih odnosov. To pa je spet povezano z delom na sebi. Ko namreč razumemo kaj se nam dogaja in kaj nam nekdo prebuja ter svojo stisko in odgovornost ob tem, se namreč šele lahko odločimo za spreminjanje. Potem vidimo, da je težava v nas in našem popačenem dojemanju stvari in ne v tistem, ki nam to prebuja.

Ob tem fantu, najstniku, ki se pritožuje in navidezno morda govori čez vas (v resnici pa govori o sebi in o svoji stiski, o svoji jezi, razočaranju in neslišanosti drugod, ob svojih starših), ste se vi začeli počutiti kot da ste najslabši, kot da morate vse jemati nase in se doživljati kot da ste nesramni, prezahtevni in ne vem kakšni še. To vam je poznano iz drugih odnosov, vendar se v navalu bolečih čustev vse pomeša. To se nam sicer vsem dogaja nezavedno, zato je dobro začeti ozaveščati in prepoznavati, razmejevati kam kaj spada in čigavo je. Verjamem, da je zelo težko dojeti kaj s tem mislim, ker takšni procesi potekajo počasi in z vztrajnim delom na osebni rasti. Še najlažje je kognitivno razumeti, težje je začeti čustveno prepoznavati in povezovati z odnosi v izvorni družini, najtežje pa se je odločiti za udejanjanje novih vzorcev.

Omenjate, da bi se bili v svoji stiski pripravljeni odseliti nazaj k staršem. Ne vem kaj boste storili in kaj bi bilo najboljše za vas in za otroka. Vem le to, da samo odselitev problema gotovo še ne bi rešila (ker je globlji). Zelo potrebno bi se bilo namreč začeti pogovarjati s partnerjem, in to na način, da se bosta začela v resnici razumeti. Ne vem koliko vas namreč boli in žalosti, morda tudi jezi, da gre partner preverjat in spraševat sina (kar je sicer ok, da preveri pri njem), ne razume in ne začuti pa vaše stiske ob tem. Ali pa vam vsaj tega ne da vedeti. In tako ostanete sami, v začaranem krogu. In še ne vidite poti iz njega.

Kot sem že rekla, rešitev je v drugačnem doživljanju sebe ob pastorku. In v delu na vajinem partnerskem odnosu, kajti ob tej vaši stiski so se pokazale razpoke, ki si jih drugače morda ne bi niti upali priznati.

Dobro pa bi bilo, da bi tudi partner skušal še bolj razmejevati med starševsko in partnersko vlogo in med svojim doživljanjem in doživljanjem drugih. Toda to je že druga zgodba, ki je odvisna od njega.

Vse dobro vam želim in kar pogumno. Ta stiska vam daje priložnost, da nekaj naredite zase in za odnose.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Joze4523 8 Nov 2016 08:29

Zdravo

Dobili ste dober odgovor, jaz bi le na hitro dodal:
če bi se poskušal vživeti v tega fanta in uporabiti le to kar ste omenili (da fantu pomaget pri nalogah, pospravljate sobo. (verjamem da se trudite še na 101 drugem področju)
Ampak, da bi 13 letnik cenil nekoga, ki mu pomaga delati bedno domačo nalogo ali da mu pospravlja sobo- ne vem, če so to stvari, ki jih fant v srcu sedaj išče. Drznem si reči, da so to 'osnovne storitve starša', če želimo da otrok odraste v odgovornega in uspešnega človeka- torej da se mu red in odgovornost pomaga naučiti; kar vi nedvomno delate. Kaj pa 'nadstandardne storitve'?

V srcu mora fantek predelati ogromno nasprotji, kot so (če vzamemo le eno najbolj očitno iz vašega zapisa), da mu tuja ženska pomaga postavljati red in odgovornost, ne pa njegova lasta mati, ki ga je pustila pri očetu. Jaz bi bil tudi jezen na vas, da tako uspešno opravljate delo moje lastne mame, ki je izbrala lažjo pot in pobegnila (s kje tej ženski moč, ki jo moja mama ni imela- gotovo je nekaj narobe z njo, ne bom je cenil!).

Morda pa se pogovorite z njim, bi rad napisal.

Pa sem se sam začudil, da pride na dan tak klišejski stavek, ker rešitev ni v pogovoru, ampak v pogovarjanju. Non stop. Stik, hec, skupno preživljanje časa z njim, ne le z ukvarjanjem z njegovimi osnovnimi potrebami po zlikanih oblekah, posesani sobi in vožnjah na obšolske dejavnosti- ja in občasno vprašanje 'kako si?' 'dobro ...'.
Več časa bosta preživela skupaj, lažje mu boste tudi povedali, da ga imate radi, da verjamete, da mu je težko ampak tudi, da vas take žaljivke bolijo, ker ga imate radi. In verjemite, da se bo fant odprl veliko bolj kot se boste vi njemu- le začeti morate vi, saj ste odrasla oseba. Za vsak korak ranljivosti, iskrenosti in nežnosti k temu fantu, jih bo on naredil pet proti vam.

Vsekakor pa grožnja z odhodom k staršem ne spada v nek odrasli žargon. Se vam ne zdi?
Pogovor s terapevtom bi vsekakor lahko pomagal, da najdete pot najprej do sebe in potem do sina in poskrbite (odločno in pogumno), da vaša družinica ne razpade.
Vi si ne zaslužite razpadle družine, fantek pa si ne zasluži dveh.

lep pozdrav

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh